Rdeče nasilje

12
392

CMD_RZ2013_MIKOLA_RdeceNasilje_PREVLECNIinSCITNIZ izvajanjem povojnih izvensodnih pobojev je jugoslovanska/slovenska komunistična oblast kršila ne le Haaško konvencijo o vojnih ujetnikih in Ženevsko konvencijo o pravicah vojnih ujetnikov, ranjencev in bolnikov, katerih podpisnica je bila tudi predvojna Jugoslavija, ampak je tudi povsem ignorirala svoje lastne predpise o kazenskem sodstvu, ki so bili tedaj v veljavi. Tu je mišljena že omenjena Uredba Vrhovnega štaba NOV in POJ o vojaških sodiščih (UVS) z dne 24. 5. 1944, ki je v Sloveniji začela veljati s 1. septembrom 1944 in je ostala v veljavi vse do 31. avgusta 1945, torej tudi še tedaj, ko so potekali množični izvensodni poboji. V času njihovega izvajanja so v Sloveniji obstajala vojaška sodišča, ki so poslovala na podlagi omenjene uredbe in so bila tedaj edina pristojna soditi vojnim zločincem ter jim za dokazane vojne zločine izrekati smrtne kazni.

V času, ko so v Sloveniji izvensodni poboji potekali najbolj množično, to je konec maja in junija 1945, pred vojaškimi sodišči sodnih procesov skoraj ni bilo. Ti so se množično začeli šele julija, torej tedaj, ko je bilo množično pobijanje zajetih nasprotnikov že opravljeno. Kot bo podrobneje prikazano v poglavju o povojnih političnih sodnih procesih, so pred vojaškimi sodišči julija in avgusta 1945 sodili večinoma civilistom, ki so bili obtoženi ali sodelovanja z okupatorjem ali podpiranja komunistom nasprotne strani v državljanski vojni. Vojaških oseb je bilo pred vojaškimi sodišči obsojenih zelo malo, kolikor pa jih je bilo, so to bili tisti maloštevilni pripadniki Slovenskega domobranstva, ki so jih v teharskem in šentviškem taborišču – večinoma zaradi njihove mladoletnosti – uvrstili v skupino A in jih niso že prej izvensodno pobili, kot so to storili z ostalimi domobranci. [1. Kazenske spise o procesih proti domobrancem, ki so julija 1945 potekali pred vojaškima sodiščema v šentviškem in teharskem taborišču, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.]

Tako, kot so sodili tem večinoma mladoletnim domobrancem, bi lahko in morali soditi tudi vsem ostalim domobrancem in drugim zajetim pripadnikom raznih vojaških formacij, če bi obstajali dokazi, da so storili določeno kaznivo dejanje po 13. in 14. členu UVS z dne 24. 5. 1944. Takšno stališče zagovarja tudi profesor kazenskega prava z ljubljanske pravne fakultete, dr. Ljubo Bavcon. V svojem prispevku Okupacija in revolucija[2. Citirani prispevek dr. Ljuba Bavcona je bil objavljen 21. januar 2006 v Sobotni prilogi Dela.] dr. Ljubo Bavcon sicer najprej ugotavlja, da je bila izročitev okupatorjevih sodelavcev jugoslovanskim vojaškim oblastem opravljena v skladu z določili Moskovske deklaracije zavezniških voditeljev iz oktobra 1943, nato pa navaja: »To pa seveda ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati nadaljnjega ravnanja jugoslovanskih oblasti z vrnjenimi okupatorjevimi sodelavci, ki bi jim morali zagotoviti pošteno sojenje, čeprav niso imeli statusa vojnih ujetnikov. To ne bi bilo samo v skladu z načeli človečnosti in pravičnosti, marveč bi bilo tudi moralno visoko vredno in celo politično modro ravnanje.«

Ker je OZNA domobrance v taboriščih na Teharjah, v Št. Vidu nad Ljubljano in Škofji Loki zaslišala in jih nato razvrstila v eno izmed treh skupin (A, B in C), skušajo nekateri to celo prikazati kot sodni postopek in s tem dokazovati, da dejansko sploh ni šlo za izvensodne poboje. Takšno stališče zastopa predvsem Mitja Ribičič, ki je bil v času izvajanja izvensodnih pobojev pomočnik načelnika OZNE za Slovenijo Ivana Mačka – Matije. Na zaslišanju pred Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti (t. i. Pučnikova komisija), 4. junija 1996, je označil kot napačno, »da se vse te usmrtitve takrat imenujejo izvensodni poboji, ker tudi armada in tudi OZNA in vsi so vendarle vršili določene preiskave, določeno diferenciacijo, so ločili tiste, ki so bili na vodilnih mestih, so ločili tiste, ki so bili na spisku vojnih zločinov, ali pa so kako drugače delovali proti interesom osvobodilnega gibanja, osvobodilnega boja«.[3. Arhiv Državnega zbora Republike Slovenije, Preiskovalna komisija Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, zapisnik 48. seje komisije z dne 4. 6. 1996, 7.] Seveda so takšne razlage povsem brez podlage, saj OZNA kot vojaška obveščevalna in protiobveščevalna služba ter partijska tajna politična policija pač ni mogla imeti statusa sodišča, njenih zaslišanj in razvrščanja ujetnikov v skupine A, B in C pa nikakor ni mogoče šteti za sodne postopke.

Komunistična oblast se je nedvomno dobro zavedala, da so bili izvensodni poboji protipravni in zločin, zato je storila vse, da bi jih prikrila. O njih se zato ni smelo niti govoriti, kaj šele pisati. Ker se je to smatralo za kaznivo dejanje, so tisti, ki so si to kljub temu upali storiti, veliko tvegali. Še posebno nevarno je bilo o njih govoriti v prvih povojnih letih. Kaj je takšne, ki se tega niso zavedali, lahko doletelo, smo videli na primeru že omenjene Elze Premšak iz Celja, ki je svoj izkazani pogum plačala z življenjem.

Svojcem pobitih so nekateri predstavniki komunistične oblasti nekaj časa celo lagali, da so ti še živi in da so samo na prisilnem delu oziroma na prevzgoji nekje v kočevskih gozdovih ali v rudnikih v Srbiji in v Bosni. Celo Edvard Kocbek naj bi, kot sam navaja, za poboje domobrancev zvedel šele poleti 1946, ko se je s svojo družino vrnil iz Beograda, o njih pa je javno spregovoril šele leta 1975.[4. O poboju domobrancev je Kocbek prvič javno spregovoril v pogovoru, ki ga je leta 1975 z njim opravil slovenski zamejski pisatelj Boris Pahor. Pogovor je bil opravljen ob njegovi 70-letnici rojstva in ob izidu zbornika Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Omenjeni pogovor je bil objavljen v tržaški reviji Zaliv, v Sloveniji pa so ga 9. maja 1975 objavili Naši razgledi.] Ko je po prihodu v Ljubljano od slovenskega partijskega vodstva zahteval pojasnilo o usodi vrnjenih domobrancev, so ga prepričevali, »da so domobranci v prevzgojališčih, da jih bodo le počasi spuščali na domove, voditelje pa kaznovali, kakor kdo zasluži«. [5. Edvard Kocbek, »Pričevalec našega časa,« Naši razgledi, 9. maj 1975, 249.] Vendar jim to, da so mu lagali, še ni bilo dovolj, ampak so se, kot je kasneje Kocbek sam ugotovil, hoteli z njim še nekoliko poigrati. »Začeli so se mi suvereno čuditi,« navaja Kocbek, »češ ti bi se najbrž veselil tega, če bi jih pobili, ti si po vsej priliki to celo želiš.«[6. Kocbek, »Pričevalec našega časa,« 249.]

 

Pripis uredništva: Odlomek je iz knjige Milko Mikola, Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi in jo lahko naročite brez plačila poštnine na povezavi.


 

12 KOMENTARJI

  1. Berem: “Tako, kot so sodili tem večinoma mladoletnim domobrancem, bi lahko in morali soditi tudi vsem ostalim domobrancem in drugim zajetim pripadnikom raznih vojaških formacij, če bi obstajali dokazi, da so storili določeno kaznivo dejanje po 13. in 14. členu UVS z dne 24. 5. 1944. Takšno stališče zagovarja tudi profesor kazenskega prava z ljubljanske pravne fakultete, dr. Ljubo Bavcon.”

    Oh, to je samo izjava za medije. Če mu je res žal, naj vrne vse privilegije in bogastvo, ki ga je pridobil, ko je sodeloval pri vzpostavitvi režima, ki ga je zelo dobro opisal mafijec:

    ‘Slovenija je mafijski raj’
    V Sloveniji smo lahko počeli vse, kar smo si želeli, saj ni nobenih pravil, je povedal mafijski skesanec Maurizio Prestieri. Dodal je, da so se počutili tako varno, da so uporabljali prava imena in prave dokumente.
    http://www.24ur.com/novice/svet/slovenija-je-mafijski-raj.html

  2. Neverjetno, kakšno celovito, argumentirano strokovno ana analizo povojnega zločinskega dogajanja je napravil dr. Mikola.

    Bil je prvi, ki mu je to uspelo.

  3. Jaz še zdaj ne razumem uporabe pojma “izvensodno pobiti”? Kot da obstaja nekakšno sodno pobijanje?!
    Šlo je za likvidacije! In ne vem zakaj se to tako ne imenuje. In likvidirani so bili ker so bili nasprotniki komunizma in ne zaradi kolaboracije. Zaradi kolaboracije so bili celo amnestirani.

  4. Milko Mikola je eden redkih slovenskih zgodovinarjev, ki objektivno opisuje dogajanje med vojno in predvsem po vojni. Ker njegova dela bere bolj malo Slovencev, se nam prevlada levičarjev ponavlja.
    Dejstvo pa je, da nismo bili osvobojeni, pač pa potisnjeni v balkanski kotel izkoriščanja naroda po narodu, kot bi se reklo v žargonu komunističnih “intelektualcev.”
    Poleg raznarodovanja, smo bili v času “revolucionarnih sprememb” deležni tudi intelektualne in kulturne negativne selekcije, ki je potekala brezkompromisno, po načelih revolucionarnega “prava.” Internacionalizem je moral nadomestiti narodno zavest, raznarodovanje je bilo sistematično, na svojem ozemlju smo morali dajati prednost lumpenproletariatu drugih narodov. Prav ta lumpenproletariat je najbolj zvesto sprejemal komunistično ideologijo, saj je v njenem imenu sprejemal ugodnosti, ki bi jih glede na svoje sposobnosti prav gotovo v normalni družbi ne bil deležen. Problem tega uvoza raznarodovalno delujoče volilne baze ni samo v tem, da povzroča nacionalni odpor avtohthotnega prebivalstva, večji problem je v tem, da je in še vedno povzroča kulturno zavračanje, ki pa se nikdar ni smelo pokazati, saj je takoj sledila obsodba za nedovoljeni nacionalizem.
    Slovenci nikdar, tudi zaradi dobrih zgodovinskih izkušenj, nismo imeli odpora do tujih narodov. Pojave tako imenovanega nacionalizma so povzročile predvsem kulturne razlike v umetno ustvarjenih raznarodovalnih procesih.
    Je pa opisani proces raznarodovanja hudo spremenil politično sliko Slovenije! Uvoz lumpenproletariata je povzročil to, da je meščanska logika dobila svoj antipod v lumpenproletarski logiki. Ta pa je rodila gospodarsko zaostajanje, kulturno propadanje in izgon morale in etike iz družbe.

  5. ..pokojni Janez Gradišnik, ki je po vojni delal kot Kocbekov tajnik, je dal očitno vedeti, da je Kocbek za poboje po vojni vedel..torej je to o tem, da je njih usodi spraševal, pravljica..

    ..sicer pa je bil tako visoko v OF in vseskozi v toku vojnega dogajanja, da je odlično vedel tudi za pobijanja v vojnem času in s kakimi se je spajdašil in ima opravka..

    ..posredno je dal to vedeti tudi sam v svojem dnevniku..ko je obžaloval, da je kdajkoli postal parztizan…

  6. Značilno je Poročilo o delu Okrajnega sodišča v Novi Gorici za leto 1952, ki ugotavlja. da ni kontinuitete ” s sodišči pretekle dobe, saj je bilo osnovno načelo naše revolucije porušiti vso staro oblast in na razvalinah izgraditi novo, našo socialistično.”
    Arhiv RS, III-30/52-7 : 1 in 2

    Po tem pojmovanju je bilo sodstvo “sodstvo v službi delavskega razreda,” osnovna naloga sodstva pa »borba proti razrednemu sovražniku,” – obe značilni formulaciji sta iz zaključnega referata na partijski konferenci pravosodnih ustanov 21. februarja 1952 v Ljubljani.

    Komaj nekaj mesecev po zažigu škofa Vovka se je v ” Slovenskem poročevalcu ” dne 31. maja 1952 oglasil pravni ” strokovnjak ” Ljubo Bavcon, takrat star 28 let: ” Pretekla dva meseca sta pri nas minula v znamenju ‘ velike ‘ – po svoji bombastičnosti in majhne po svoji moralni in etični vrednosti – ofenzive vodilnih krogov katoliške cerkve proti življenskim interesom slovenskega ljudstva. ”

    Ofenzivo naj bi pripravil škof Vovk z okrožnicama. Posebej se je Bavcon vtaknil v tisto z dne 30. aprila, v kateri škof splošno poziva vernike na obrambo vere.
    ” Ko človek prečita to okrožnico, ima vtis, da se nahaja v državi, kjer besni strašen teror in kjer niso dane človeku niti najosnovnejše človečanske pravice in kjer cerkev, kot ilegalna uporniška organizacija daje svojim pripadnikom navodila, kdaj in v kakšnih primerih smejo povedati, da so katoličani in kdaj to lahko skrijejo ali zatajijo zaradi ‘ svetega strahu ‘ ali, velike nevšečnosti. ”

    Takoj navede, da je namen prozoren, saj : ” Nekomu je potrebno izkoristiti verska čustva preprostega človeka, za to, da bi ustvaril psihozo, ‘ velikega strahu ‘, da bi ta verni človek zasovražil novo državo, da bi se v njej kar najslabše počutil in tako postal slepo orodje neke politike, ki ni slovenska niti jugoslovanska, niti napredna in demokratična, temveč z eno besedo – vatikanska. Pridige posameznih kanonikov so napad na našo državo in družbeno ureditev.”

    Imenuje tri kanonike, ki so že izkusili zapore. V njegovi ” svodbodi ” in ljudski ” demokraciji ” je Pogačnik takrat zaprt že štiri leta in deset mesecev, ker je izpodbijal osnovno zaupanje v ljudska sodišča in politično moralne temelje družbene ureditve, dr. Arnejc leto in pol, ker je po mnenju Bavcona naredil vse kar je mogel, da škoduje slovenskemu narodu, s tem, ko je pozival slovenske vernike naj ostanejo zvesti papežu in Šimenc, tudi že zaprt dve leti in štiri mesece, ker je po Bavconovo pokazal, da mu nobeno sredstvo ni dovolj nizkotno, samo če ga lahko uporabi v borbi proti Partiji, avantgardi družbenega napredka pri nas.

    Do leta 1952 se je na Bavconovih ljudskih sodiščih znašlo : 266 duhovnikov, 4 obsojeni na smrt, vsi skupaj na 1159 let zaporne kazni in 778.000 Din kazni. Do leta 1961 pa je skupni rezultat Bavconovih ljudskih, demokratičnih in avantgardnih sodišč sledeči: Na sodiščih 429 duhovnikov, 339 v zaporu, zapora so dobili za 1260 let in 1. 802. 000 Din kazni. O neštetih zaslišanjih in šikaniranjih pa ni zgodovinarja, ki bi jih skupaj zbral.Prav tako ga ni, ki bi popisal vsa izsiljevanja izjav, groženj, podtikanj itd.

    Pravni strokovnjak za področje človekovih pravic Ljubo Bavcon ?

  7. Odlično, da slišimo o našem dr. Bavcon, starosti našega pravosodnega sistema, ki nam še danes pamet soli.

  8. Se pa s sodbo Janezu Janši dokazuje, da Zalarjevo pravosodje nadaljuje tradicijo laičnih sodišč.

  9. Spomeniki laži in sovraštvu?
    Nekateri še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom, da ni bilo revolucije, protirevolucionarjev pa sploh ni bilo. Kolaboranti pa ne zaslužijo spomenika, saj naj bi bili to spomeniki laži in sovraštvu. Celo objave zgodovinske znanosti, da so komunisti takoj po okupaciji sprožili tudi revolucijo in povzročili žrtve naroda, so brez odmeva. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Bivši predsednik države Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, mi povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane«! Komentar ni potreben!? »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija«, je pred leti dejal slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič. Pokojni najbolj znani slovenski ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt, jasno zapiše, da je partija med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Dalje pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija naj bi bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, takoj »po zmagi«, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame? Osrednji slovenski trg v Ljubljani, to je trg pred slovensko skupščino, je bil do osamosvojitve Slovenije Trg revolucije, Trg OF pa je še vedno le ob železniški postaji. To pa menda le pove vse!? Tudi, da vsi pokojni, padli in pobiti, zaslužijo spomenike!?

  10. Nekateri še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom, da ni bilo revolucije, protirevolucionarjev pa sploh ni bilo. Kolaboranti pa ne zaslužijo spomenika, saj naj bi bili to spomeniki laži in sovraštvu. Celo objave zgodovinske znanosti, da so komunisti takoj po okupaciji sprožili tudi revolucijo in povzročili žrtve naroda, so brez odmeva. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Bivši predsednik države Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, mi povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane«! Komentar ni potreben!? »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija«, je pred leti dejal slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič. Pokojni najbolj znani slovenski ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt, jasno zapiše, da je partija med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Dalje pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija naj bi bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, takoj »po zmagi«, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame? Osrednji slovenski trg v Ljubljani, to je trg pred slovensko skupščino, je bil do osamosvojitve Slovenije Trg revolucije, Trg OF pa je še vedno le ob železniški postaji. To pa menda le pove vse!? Tudi, da vsi pokojni, padli in pobiti, zaslužijo spomenike!?

  11. Statistični podatki kažejo v smer, da ne NOB naredila več vojne škode lastnemu ljudstvu kot okupatorju.
    Seveda pa statistične podatke različni “strokovnjaki” razlagajo različno!
    Zanima me, kaj vojaški strokovnjaki pravijo o vojaškem poveljstvu, ki da v štirih letih pobiti desetino svoje vojske?

  12. V Reporterju je objavljen komentar dr. Petra Urbanca iz Kanade,ki govori so sodelovanju partizanov z Nemci. Gre za razkritje pisnega dogovora o nenapadanju, ki sta ga podpisala dr. J. Vilfan in dr. Reiner na nemški strani.
    Zanimivo je, da sta obe strani imeli interes, da dogovor prikrivata. Perverznost s katero je bilo prikrivanje zajeto v dogovoru pa razkriva naslednji tekst iz dogovora: “partizani lahko občasno napadejo železniško progo in ceste pod pogojem, da napad javijo predčasno in da škoda ni večja od ene ure dela.”
    Kaj tekst dogovora razkriva? Razkriva sodelovanje dveh totalitarno usmerjenih vojaških sil, ki na račun civilnega prebivalstva vsak zase uresničujeta svojo politiko. Če so npr. partizani napovedano “napadli” železnico in razstrelili en tir, so ga Nemci v manj kot eni uri popravili, potem pa so lahko izvajali sankcije nad prebivalstvom. Očitno so bili za take sankcije zainteresirani tudi partizani.
    In kako doživljamo posledice takšnega dogajanja?
    Bom opisal hipotetični primer. Partizani najavljeno minirajo progo, Nemci je v eni uri popravijo, potem pa kot povračilni ukrep ustrelijo talca, ki z NOB, komunizmom in nemškim okupatorjem nima nič.
    Po končani vojni komunistična oblast talca proglasi za revolucionarja. Njegovi sorodniki dobijo status borce in borčevske ugodnosti, vključno s pokojnino. Tisti, ki so herojevo smrt zakrivili, heroja posvojijo, svojci pa iz nekritičnega koristolubja sodelujejo.
    Hipotetični primer razkriva vsebino dogajanja v množici konkretnih primerov!
    Kdo je ravnal prav in kdo narobe, se pa nihče ne vpraša!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite