Z izvajanjem povojnih izvensodnih pobojev je jugoslovanska/slovenska komunistična oblast kršila ne le Haaško konvencijo o vojnih ujetnikih in Ženevsko konvencijo o pravicah vojnih ujetnikov, ranjencev in bolnikov, katerih podpisnica je bila tudi predvojna Jugoslavija, ampak je tudi povsem ignorirala svoje lastne predpise o kazenskem sodstvu, ki so bili tedaj v veljavi. Tu je mišljena že omenjena Uredba Vrhovnega štaba NOV in POJ o vojaških sodiščih (UVS) z dne 24. 5. 1944, ki je v Sloveniji začela veljati s 1. septembrom 1944 in je ostala v veljavi vse do 31. avgusta 1945, torej tudi še tedaj, ko so potekali množični izvensodni poboji. V času njihovega izvajanja so v Sloveniji obstajala vojaška sodišča, ki so poslovala na podlagi omenjene uredbe in so bila tedaj edina pristojna soditi vojnim zločincem ter jim za dokazane vojne zločine izrekati smrtne kazni.
V času, ko so v Sloveniji izvensodni poboji potekali najbolj množično, to je konec maja in junija 1945, pred vojaškimi sodišči sodnih procesov skoraj ni bilo. Ti so se množično začeli šele julija, torej tedaj, ko je bilo množično pobijanje zajetih nasprotnikov že opravljeno. Kot bo podrobneje prikazano v poglavju o povojnih političnih sodnih procesih, so pred vojaškimi sodišči julija in avgusta 1945 sodili večinoma civilistom, ki so bili obtoženi ali sodelovanja z okupatorjem ali podpiranja komunistom nasprotne strani v državljanski vojni. Vojaških oseb je bilo pred vojaškimi sodišči obsojenih zelo malo, kolikor pa jih je bilo, so to bili tisti maloštevilni pripadniki Slovenskega domobranstva, ki so jih v teharskem in šentviškem taborišču – večinoma zaradi njihove mladoletnosti – uvrstili v skupino A in jih niso že prej izvensodno pobili, kot so to storili z ostalimi domobranci. [1. Kazenske spise o procesih proti domobrancem, ki so julija 1945 potekali pred vojaškima sodiščema v šentviškem in teharskem taborišču, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.]
Tako, kot so sodili tem večinoma mladoletnim domobrancem, bi lahko in morali soditi tudi vsem ostalim domobrancem in drugim zajetim pripadnikom raznih vojaških formacij, če bi obstajali dokazi, da so storili določeno kaznivo dejanje po 13. in 14. členu UVS z dne 24. 5. 1944. Takšno stališče zagovarja tudi profesor kazenskega prava z ljubljanske pravne fakultete, dr. Ljubo Bavcon. V svojem prispevku Okupacija in revolucija[2. Citirani prispevek dr. Ljuba Bavcona je bil objavljen 21. januar 2006 v Sobotni prilogi Dela.] dr. Ljubo Bavcon sicer najprej ugotavlja, da je bila izročitev okupatorjevih sodelavcev jugoslovanskim vojaškim oblastem opravljena v skladu z določili Moskovske deklaracije zavezniških voditeljev iz oktobra 1943, nato pa navaja: »To pa seveda ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati nadaljnjega ravnanja jugoslovanskih oblasti z vrnjenimi okupatorjevimi sodelavci, ki bi jim morali zagotoviti pošteno sojenje, čeprav niso imeli statusa vojnih ujetnikov. To ne bi bilo samo v skladu z načeli človečnosti in pravičnosti, marveč bi bilo tudi moralno visoko vredno in celo politično modro ravnanje.«
Ker je OZNA domobrance v taboriščih na Teharjah, v Št. Vidu nad Ljubljano in Škofji Loki zaslišala in jih nato razvrstila v eno izmed treh skupin (A, B in C), skušajo nekateri to celo prikazati kot sodni postopek in s tem dokazovati, da dejansko sploh ni šlo za izvensodne poboje. Takšno stališče zastopa predvsem Mitja Ribičič, ki je bil v času izvajanja izvensodnih pobojev pomočnik načelnika OZNE za Slovenijo Ivana Mačka – Matije. Na zaslišanju pred Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti (t. i. Pučnikova komisija), 4. junija 1996, je označil kot napačno, »da se vse te usmrtitve takrat imenujejo izvensodni poboji, ker tudi armada in tudi OZNA in vsi so vendarle vršili določene preiskave, določeno diferenciacijo, so ločili tiste, ki so bili na vodilnih mestih, so ločili tiste, ki so bili na spisku vojnih zločinov, ali pa so kako drugače delovali proti interesom osvobodilnega gibanja, osvobodilnega boja«.[3. Arhiv Državnega zbora Republike Slovenije, Preiskovalna komisija Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, zapisnik 48. seje komisije z dne 4. 6. 1996, 7.] Seveda so takšne razlage povsem brez podlage, saj OZNA kot vojaška obveščevalna in protiobveščevalna služba ter partijska tajna politična policija pač ni mogla imeti statusa sodišča, njenih zaslišanj in razvrščanja ujetnikov v skupine A, B in C pa nikakor ni mogoče šteti za sodne postopke.
Komunistična oblast se je nedvomno dobro zavedala, da so bili izvensodni poboji protipravni in zločin, zato je storila vse, da bi jih prikrila. O njih se zato ni smelo niti govoriti, kaj šele pisati. Ker se je to smatralo za kaznivo dejanje, so tisti, ki so si to kljub temu upali storiti, veliko tvegali. Še posebno nevarno je bilo o njih govoriti v prvih povojnih letih. Kaj je takšne, ki se tega niso zavedali, lahko doletelo, smo videli na primeru že omenjene Elze Premšak iz Celja, ki je svoj izkazani pogum plačala z življenjem.
Svojcem pobitih so nekateri predstavniki komunistične oblasti nekaj časa celo lagali, da so ti še živi in da so samo na prisilnem delu oziroma na prevzgoji nekje v kočevskih gozdovih ali v rudnikih v Srbiji in v Bosni. Celo Edvard Kocbek naj bi, kot sam navaja, za poboje domobrancev zvedel šele poleti 1946, ko se je s svojo družino vrnil iz Beograda, o njih pa je javno spregovoril šele leta 1975.[4. O poboju domobrancev je Kocbek prvič javno spregovoril v pogovoru, ki ga je leta 1975 z njim opravil slovenski zamejski pisatelj Boris Pahor. Pogovor je bil opravljen ob njegovi 70-letnici rojstva in ob izidu zbornika Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Omenjeni pogovor je bil objavljen v tržaški reviji Zaliv, v Sloveniji pa so ga 9. maja 1975 objavili Naši razgledi.] Ko je po prihodu v Ljubljano od slovenskega partijskega vodstva zahteval pojasnilo o usodi vrnjenih domobrancev, so ga prepričevali, »da so domobranci v prevzgojališčih, da jih bodo le počasi spuščali na domove, voditelje pa kaznovali, kakor kdo zasluži«. [5. Edvard Kocbek, »Pričevalec našega časa,« Naši razgledi, 9. maj 1975, 249.] Vendar jim to, da so mu lagali, še ni bilo dovolj, ampak so se, kot je kasneje Kocbek sam ugotovil, hoteli z njim še nekoliko poigrati. »Začeli so se mi suvereno čuditi,« navaja Kocbek, »češ ti bi se najbrž veselil tega, če bi jih pobili, ti si po vsej priliki to celo želiš.«[6. Kocbek, »Pričevalec našega časa,« 249.]
Pripis uredništva: Odlomek je iz knjige Milko Mikola, Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi in jo lahko naročite brez plačila poštnine na povezavi.
