Rdeča Slovenija

V zadnjem času smo v Sloveniji lahko videli kar nekaj velikih rdečih plakatov, ki krasijo slovenske ulice. Ko so se najprej pojavili, je na njih pisalo Rdeča Slovenija in nič več. Z drobnim tiskom ob strani pa je pisalo Delo d.o.o.

Rdeči mediji

Sam sem najprej pomislil na kakšno politično provokacijo z vrst opozicije (po možnosti SDS) češ, da je Slovenija (politično) obarvana povsem z rdečo in samo Bog nam še lahko pomaga. Vendar me je begal naročnik. Kakorkoli. Izkazalo se je, da so z marcem začele izhajati še bolj rdeče, še bolj udarne Slovenske novice. Človek si skoraj že težko predstavlja bolj udarnih novic kot so jih že do sedaj predstavljale Slovenske novice. Pa vendar ta časopis že vrsto let ruši slovenske rekorde branosti med dnevnimi časopisi.

Če k temu dodamo še spletno stran 24ur.com, Svet na Kanalu A, 24 ur na POP TV in ne nazadnje Žurnal24, potem pravzaprav lahko ugotovimo, da ta slogan pravzaprav ni tako daleč od resnice. Pa zato sploh ne rabimo vključiti politične dimenzije. Če vključimo še slednje, je zadeva še bolj očitna.

Rdeča politika

Namreč politika še posebej v zadnjem času s potenciranim aferaštvom, kreganjem glede polpretekle zgodovine, medsebojnim obtoževanjem in obračunavanjem, priliva samo še olje na ogenj. Manjka samo še Semoličev rdeči sindikat in ljudje na ulicah. In zgodba je popolna. 

Je pa rdeča barva lahko simbol še v marsičem. Utripajo nam rdeče številke predvsem na gospodarskem področju. Naključje, da je ravno v tem času na oblasti rdeča opcija? Glavna opozicijska stranka je v teh razmerah nedvomno zamudila idealno priložnost  za postopen in zanesljiv naskok na vrh. Namesto, da bi v ozadju lepo mirno čakala, da se levica med seboj potolče, se je sama ‘obarvala rdeče’. Prav tako je v tem času tudi Cerkev v Sloveniji zamudila zgodovinsko priložnost, da v teh težkih časih nudi moralno podporo in zgled. Namesto tega se je sama okužila z istim virusom, ki razsaja po Sloveniji.

Oblast ima ljudstvo

Slovensko ljudstvo na eni ter mediji in politika na drugi strani, živijo v nekakšni usodni simbiozi. Ker so negativne zgodbe, aferaštvo, ideološke delitve bolj privlačne za slovenskega človeka, jim mediji in politika to servisirajo. Kdo bi se še ukvarjal z dolgočasnimi ekonomskimi analizami in modeli, kako iziti iz te krize kot zmagovalci, kot je triumfalno napovedal naš predsednik vlade. Če bo vlada želela izvesti kak nepriljubljen ukrep, bomo pač šli na referendum in zadeva bo rešena. V Sloveniji smo danes priča pravzaprav največji propagandi neposredne demokracije. Ljudstvo ‘želi’ odločati o Zakonu o RTV, o zakonu o malem delu, o pokojninski reformi, o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, o pokrajinah, pravzaprav o vsem, kar sprejmejo za to pooblaščeni predstavniki ljudstva, pa ljudstvu ni všeč (oz. vplivnim interesnim skupinam, ki uspejo mobilizirati zadostno število volivcev). Manjka samo še referendum o omejitvi pravice do referenduma, da bo paradoks popoln. Formalno oblast sicer ima politika, a pravo ima ljudstvo. Postavlja se vprašanje, kakšno legitimnost sploh še ima vlada. Če pade še referendum glede zakona o malem delu, potem bo vlada pravzaprav v popolnem krču. Pokojninsko reformo tako ali tako lahko reši samo še Ustavno sodišče.

Iskanje novega Drnovška

Zdi se, kot da se slovensko ljudstvo vse od odstopa Drnovška z mesta predsednika vlade nahaja v neki vmesni fazi do naslednjega politika, ki bo zavzel bolj sredinsko mesto. In bo vsaj delno sprejemljiv tako za en kot za drugi pol. In bo na oblasti dlje časa. Janša tega dometa nima. To je sedaj že jasno. Preveč sovraštva vzbuja pri enih in drugih in tudi preveliko prahu se je nabralo v njegovi dolgi politični karieri. Na desnici sicer obstaja nekaj obrazov, ki bi to vlogo na primer v prihodnosti lahko prevzeli (Virant, Zver), vendar so možnosti po zadnjem debaklu stranke SDS in njenem vse bolj aferaškem postopanju zato bolj majhne. Vprašanje je tudi koliko je svoje mesto pripravljen drugim prepustiti Janša sam. Bolj verjetno je, da bi to bil lahko človek, ki ga ljudstvo neposredno ne povezuje z nobeno izmed strank. Išče se ‘nadstrankarski’ človek. Na levici je to lahko vsekakor človek, ki je odmaknjen od slovenske politike a v duhu neprestano prisoten. Pravzaprav je neprekinjeno na vrhu lestvic, ki merijo priljubljenost politikov v Sloveniji. To je evropski komisar Janez Potočnik. Vprašanje pa je koliko ima to ambicijo tudi sam. Tretja možnost pa je vznik nove generacije politikov, ki doslej niso bili aktivni v nobeni izmed etabliranih strank, so pa nase že opozorili z določenimi civilnimi pobudami ali pa sicer uživajo ugled med prebivalstvom.

Slovenija še vedno v vojni

Kakorkoli se bo slovenski politični prostor v bližnji prihodnost prestrukturiral, je bolj pomembno kot to kdo nam bo vladal, kako nam bo vladal. Če se Slovenija ne bo sama ‘odbarvala’, če bo prednost dala sposobnostim posameznikom ne pa njihovi barvi, če si bomo nadeli očala, ki nimajo samo rdeče ali črne leče, potem bomo lahko veliko energije, ki sedaj gre v neskončne in brezupne konflikte, porabili za konstruktivne projekte. Tudi skupne. Vprašanje pa je če to cepivo za slovenskega človeka sploh obstaja. Barve so očitno zelo globoko vtisnjene v slovensko tkivo. Še posebej rdeča. Krvava. Zdi se, da smo po več kot 60 ih letih še vedno na bojišču. Vsi, ne samo politika. To je najbolj očitno, ko pomembni predstavnik ene ali druge barve zagreši kakšno lumparijo. V ljudeh se hitro sproži avtomatski refleks, kjer njegovi pristaši hitijo dejanje opravičevati s tem, da so na drugi strani še hujši. Nasprotna stran pa ne varčuje s topovskimi streli v svojega sovražnika. Naslednjič se plošča obrne z bolj ali manj istimi akterji. Za resnico in načelnost pa tako nikomur ni mar. V vojni je potrebno le preživeti.

Foto: Slovenske novice