Putinova vojska je 24. februarja napadla suvereno evropsko državo. Tisti, poznajo začetek druge svetovne vojne 1. septembra 1939, se ne morejo načuditi osupljivim paralelam zrežiranega napada na Poljsko takrat in na Ukrajino te dni: kot Poljska je bila tudi Ukrajina napadena iz dveh držav – Ruske federacije in Belorusije. Tako kot je Hitler izjavil: »Od pete ure streljamo nazaj,« so podobno zvenele tudi Putinove besede: »Če ukrajinske provokacije ne bodo prenehale, bomo streljali nazaj.« Oba sta kot važen razlog za napad navedla ogrožanje nemških oziroma ruskih prebivalcev v napadenih državah. Oba diktatorja je k agresiji spodbudilo obnašanje zahodnih demokratičnih držav, ki takrat niso želele niti danes ne želijo spopadov večjih razsežnosti. To preprečiti je sicer modro, ostane pa vprašanje, kje je tista meja, ko se previdnost prelevi v vabilo agresorju.
Evropa ni bila zmožna ustaviti Hitlerja: se bo pri Putinu dovolj kmalu zbudila?
V Hitlerjevi Nemčiji je znotraj vojaških struktur obstajal odpor do vojne in nekaj vplivnih generalov je videlo v Hitlerju veliko nevarnost, da pahne Nemčijo v pogubno vojno. Zato so pripravljali proti Hitlerju puč. Da do tega ni prišlo, se je imel Hitler zahvaliti francoski in britanski vladi, ki sta z njim podpisali münchenski sporazum. Hitler, ki je svoj vzpon gradil na neuravnovešenosti versajske pogodbe, je s tem dosegel višek svoje politične kariere in podporo državljanov. Uporni generali so uvideli, da bi v tem vzdušju s pučem lahko povzročili državljansko vojno, in so se temu poskusu odpovedali. Ta diplomatski uspeh je Hitler še nadgradil s paktom o nenapadanju z svojim ideološkim nasprotnikom Stalinom.
Hitlerjev pakt bi lahko primerjali s Putinovimi grožnjami z jedrskim orožjem. Oba sta postala za zahod veliko tveganje. Ker po napadu na Poljsko z zahoda, razen formalne napovedi vojne Nemčiji, ni bilo nobenih resnih znakov, da bi Francija in Velika Britanija prihiteli Poljski na pomoč, ni bilo nobene ovire več za Stalina, da izpolni svoje pogodbene obveznosti do Hitlerja. V zavezniški pogodbi med Francijo in Poljsko je bilo namreč predvideno, da Francija po napovedi vojne Hitlerju v štirinajstih dneh prične splošno mobilizacijo. Zaradi tega je verjetno Stalin še počakal, da poteče ta rok, preden napade Poljsko z vzhoda. Ker pač Francija te točke pogodbe ni uresničila, vemo, kaj je sledilo.
Evropski ozemeljski problemi so se reševali tudi z Evropo brez meja, potem pa sta nastopila Milošević in za njim Putin
Kopijo tistih usodnih zgodovinskih dogodkov nam danes kreira Putin. V senci evforije, da je dolgoletna mora hladne vojne mimo, da Sovjetska zveza, kjer se je lahko uveljavil človek, kot je bil Gorbačov, ni več velik sod smodnika, ampak je ta razdeljen na številna manjša vedra, se je na zahodu Evrope zakoreninila velika brezbrižnost. Danes se nam to maščuje. Gradili smo Evropo brez vojne, Evropo, kjer se bodo vsi spori reševali le še za pogajalsko mizo, mnogo medsebojnih ozemeljskih in narodnostnih problemov se je pa že rešilo z idejo o Evropi brez meja. Mnoge versajske meje so zbledele in izgubile negativni prizvok ločevanja narodov. Časi, ko so avstrijski uporniki minirali daljnovode na Južnem Tirolskem, so že daleč za nami in med Avstrijo in Slovenijo se krepijo stare vezi.
Ne vem, kje bi se vse to končalo, če se ne bi pojavila Slobodan Milošević in Vladimir Putin. Miloševićeva predstava je bila sicer kratka, a tako usodna, da je zapustila posledice, ki jih več generacij ne bo moglo rešiti. Miloševiča je pri nas posebno pomembno omeniti, ker mnogi naši ljudje njegove zločine bolje poznajo ali so jih občutili celo na svoji koži, kot pa Putinove, ki so primerljivi, a seveda v popolnoma drugačnih dimenzijah in so za ves svet lahko bolj usodni.
Putinove poti od oficirja obveščevalne službe KGB pa do najvplivnejšega politika v Kremlju ne bom opisoval, saj je na splošno znana in tudi analize njegove osebnosti povedo veliko o njem. Osredotočiti se želim samo na trenutno situacijo v Ukrajini, njene vzroke in kako najti pot iz te tragedije.
Če je človek zaprt v kletki skupaj z volkom, se trudi, da ga ne bi provociral, a je tudi za to treba plačati
Od protestov na trgu Majdan leta 2004 pa do danes se je demokratični zahod obnašal do Putina tako, kot bi se nekdo, ki je zaprt v kletki skupaj z volkom. Ta človek bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da volka ne bo provociral. Dal mu bo večino prejete hrane, pazil na svoje gibe in glasove, da ga volk ne bi napačno razumel. Napake so se vrstile od Minska naprej. Putinu ni nihče jasno povedal, da se je treba pogovarjati o vrnitvi Donbasa in Krima, ne samo o kratkotrajnih krhkih premirjih. V času okupacije vzhodne Ukrajine in Krima je posebno Nemčija brez sramu razvijala gospodarske odnose z Rusijo, ne da bi se vprašala, ali ne bo nekega dne Ukrajina položila računov. Merklova je gradila nemško blaginjo na ekspanziji v Rusijo in na Kitajsko. Zaradi tega nekaj višjega standarda so bili žrtvovani Ukrajina, Gruzija, Hongkong, človekove pravice in demokracija v Rusiji in na Kitajskem. Sedaj plačujemo ceho za to nemoralno lahkomiselnost. Poleg tega opažam, da je šla včasih tako čislana mednarodna diplomacija, ki je celo malo spominjala na poker, popolnoma v pozabo. Rusi sicer to nadoknadijo z lažmi in cenzuro obveščanja doma. Zahod pa ne loči med svobodnim obveščanjem in potrebno diskretnostjo, ko se rešujejo zapletene zadeve.
Zakaj je demokratični zahod tako servilen do Putina?
Ko je pričel Putin kopičiti vojaške sile na mejah Ukrajine, in to celo v tretji državi, bi lahko zahod vsaj molčal ali ravno tako izvedel manevre na zahodni meji. Ampak vsi državniki so romali v Moskvo na pogajanja, ki to niso bila. Želeli so le iz Putinovih ust slišati, da ne namerava napasti Ukrajine, čeprav so v ozadju že potekale priprave na ta korak. Nato pa ni imel nič bolj pametnega objaviti kot to, da se ne bo mešal v ukrajinski konflikt. Zakaj takšna servilnost do Putina? Lahko bi molčali: premaknili svoje sile na važne strateške točke in molčali. Naj si Putin sam najde razlago za takšno početje. Potem je lahko Putin v vsakem lokalnem časopisu in na Facebooku prečital, kako, koliko in s čim bodo zahodne države pomagale Ukrajini. Zadeva z MiG 29 se je neuspešno končala predvsem zaradi amaterskega obnašanja. Namesto da bi jih prebarvali in v megli in temi predali Ukrajincem, se je na veliko diskutiralo o vpletanju oporišča Ramstein in ZDA in Nemčije, da se človek vpraša, kakšne amaterje ima Evropa v svojih vladah in Natu. Še niso nikoli nič slišali o vojaški tajnosti? Razumejo samo, ko gre za davčno in tajnost njihovih bančnih računov.
Nekateri vplivni politiki še niso dojeli, da se s Putinom ne da resno pogovarjati, saj ne drži besede
Sedaj traja huda, krvava vojna že več kot dva tedna, nekateri vplivni politiki bi se še pa kar naprej nekaj pogovarjali s Putinom. Prekinitev vseh stikov bi bila gotovo neodgovorna, morajo pa biti del dodelane strategije. Imeti morajo jasen cilj. Vsak razgovor s Kremljem mora vsebovati tudi zahteve zahoda, EZ in Nata. Ne iskati izhoda v razmisleku, s čim lahko nasitimo volka, da se ne bo on lotil nas. S človekom, kot je Putin, okno za pogajanja ne more biti odprto v nedogled. Postaviti se morajo termini, češ če se v nekaj dneh ne zgodi to in to, sledijo posledice. Tudi izključenje Putina kot pogajalskega partnerja. Saj razgovori z njim nič ne prispevajo k miru. Vsaj za ure, ko potekajo pogovori, bi se moralo razglasiti premirje.
Putinu bi lahko kot rešitev ponudili navidezno zmago, a je to iz dneva v dan teže
Britanski gospodarski zgodovinar Adam Tooze, ki dela na Columbia University v New Yorku, meni, da je blokada rezerv ruske Centralne banke že tako hud udarec za Ruse, kot bi zaprli zračni prostor nad Ukrajino. Po drugi strani pa razmišlja, da je treba Putinu ponuditi rešitev, ki bo dala videz njegove zmage, da je torej treba položiti Putinu rdečo preprogo za umik iz Ukrajine. Iz dneva v dan pa je to teže. Recimo, da Ukrajina pristane na odcep Donbasa in Krima, bo potem Rusija pripravljena plačati škodo, ki jo je povzročila v Ukrajini, da ne govorimo o človeških žrtvah. Jaz vidim osnovni problem v tem, da če se Rusija danes znebi lažnivih kljukcev Putina in Lavrova, kdo bi bil njun naslednik. Edini, na katerega bi si upal staviti, je nekdanji oligarh, ki je grenko občutil Putinovo maščevanje, Mihail Borisovič Hodorkovski. Časa se nikakor ne da ustaviti, do rešitve ukrajinske krize je še dolga pot, upam in želim, da bodo ogromne žrtve neupogljivih Ukrajincev na koncu obrodile sadove, ki jih bomo uživali tudi mi. Na koncu bi pa udeležencem pogajanj s Kremljem predlagal, da si kot skromen napotek za srečanje s Putinom pred pogajanji ogledajo vsaj tri oddaje Borisa Tomašiča Kdo vam laže.
