Ideologije poenostavljajo svet in trdijo, da ga je mogoče izboljšati s tem ali onim preprostim ukrepom. Na eni strani se ponujajo rešitve v smislu svobodni trg, svet brez meja, multikulturnost, človekove pravice ipd., po drugi pa plansko gospodarstvo, državni zidovi, kulturna čistost, človekove dolžnosti ipd. Poleg tega se ideologije medsebojno obtožujejo vsega hudega in izključujejo, če je mogoče tudi zatirajo in uničujejo. Svoje tekmice vidijo tudi v religijah, zato jim ne prizanašajo. Čeprav imajo religije tudi ideološko funkcijo, se pravi, da delujejo kot idejno obzorje skupnosti, ki jo s tem hkrati tudi povezujejo in urejajo, pa ostajajo religije po svojem bistvu odprte za presežno in zato ne zvajajo na eno samo dimenzijo ne sveta, ne družbe, ne človeka. Nasprotno, kajti tam, kjer delujejo ideologije po načelu izključevalnosti: ali – ali, delujejo religije po načelu povezovalnosti: to in to, npr. ta svet in drugi svet, svoboda in obveza, dom in svet, pravice in dolžnosti …
V tem smislu so lahko religije dobrodošel korektiv ali vsaj opominjevalec danes prevladujočim ideologijam in politikam, ki se napajajo v njih. To se na prvi pogled sliši neverjetno, in to vsaj iz dveh razlogov. Po eni strani smo priče pojavljanju religijskih fundamentalizmov, ne le islamskega, marveč tudi hindujskega, budističnega in celo protestantskega, če pomislimo na ameriške evangelikalce, ki so že svetovni pojav. Ti fundamentalizmi so dejansko posledica posnemanja ideologij in uvajanja ideološke logike v religijske sisteme, skratka pohabljenje religijske logike. Po drugi strani pa so ideologije v svoji proti-religijski naperjenosti tako globoko prežele miselnost na Zahodu, da si zahodni človek težko predstavlja religijo kako drugače kakor škodljivca ali staro šaro, v najboljšem primeru pa kot zasebno čudaštvo. Vendar so dejstva bolj trmasta kot ideologije in, če parafraziram Wittgensteina, so ideologije in njihova logika sive, religija in življenja pa kraljestvo barv. V prizadevanjih, da bi sveto ostal pisan, je vredno spomniti na okrožnico papeža Pavla VI, O razvoju narodov, ki je bila objavljena 26. marca 1967 in obhaja torej v teh dneh zlati jubilej.
V času, ko so razpadali zahodni imperiji in so se kolonije osamosvajale, ko je totalitarna peta tlačila polovico človeštva, vse pa ogrožala hladna vojna, je Pavel VI. iz svojega katoliškega zornega kota spodbujal k drugačnim odnosom med ljudstvi in ljudmi. Takrat malodane utopična vizija je, presenetljivo, po pol stoletja realnost. Seveda ne mislimo, da je okrožnico kdo uporabil kot recept in po njem napravil svet boljši, je pa dala misliti, spreminjala miselnost in, ne nazadnje, milijone katoličanov po vsem svetu spodbujala k družbenemu angažiranju za jasne cilje … kar ni malo! Za razliko od tedanjega sveta, ki je bil razdeljen in za okopi, je današnji odprt, globalen in medsebojno usodno povezan v dobrem in hudem. Toda tako kakor takrat tudi danes »plešemo na vulkanu, ki je na tem, da izbruhne«, pravijo belgijski škofje v letošnjem postnem pismu. V njem se ne le spomnijo zlatega jubileja okrožnice O razvoju narodov, marveč hočejo tudi sami v istem duhu kakor Pavel VI. prepoznati najbolj pereče probleme, jih analizirati in ukrepati kot odgovorni državljani in kristjani. Vendar takšna ne more biti drža samo nekaj škofov, ampak vseh članov Cerkve. Kakor so namreč katoličani v svetu pred 50. leti iskali nova pota razvoja in sožitja, tako jih k temu vabi njihova vera tudi danes. Ravno zaradi svoje vere, ali religije, če hočete, se morajo v Jezusovem duhu zavzemati za človeka, za hči ali sina nebeškega Očeta, v času in kraju, kjer živijo, se spopadati s križi in težavi, ki pestijo njihov kraj, deželo in, ne nazadnje, ves svet. Tudi sam svet ni namreč več nekje daleč, niti ne samo pred vrati, marveč je že v slehernem domu in je zato tako, kakor je v svet tudi pod našo streho. Zato danes ni več izziv samo »razvoj narodov«, marveč tudi »občestvena skupnost narodov«.
Gotovo, obstaja vrsta bolj ali manj učinkovitih mednarodnih organizacija z OZN na čelu, ki si prizadevajo za mir v svetu. Toda v večini primerov se v teh organizacijah usklajujejo interesi posameznih držav, skupin ali korporacij. Vsak vleče na svojo stran, vsak gleda svoje ozke interese, kakor da ne bi bili drug od drugega odvisni in na istem ognjeniku. Mnogi od teh interesov so, ne nazadnje, na neki ravni razumljivi in upravičeni, a če v vsem prevladujejo, povzročajo krivice in trpljenje, ne le drugim ljudstvom ali skupinam, marveč se nam vračajo kot bumerang in povzročajo krivice in trpljenje tudi nam samim. Primerov ne manjka od podnebnih sprememb do špekulacij na finančnih trgih, od trga dela do migrantskih tokov … Ob sicer silnem tehnološkem in znanstvenem razvoju in vsem izboljšavam, ki jih ta razvoj omogoča, je človeštvo razdeljeno, neenakost ogromna in občutek nepriznanosti destruktiven. Vse kliče po nekem korektivu in tega belgijski škofje vidijo tako kakor papež Frančišek v usmiljenju.
Družbena vloga usmiljenja
Usmiljenje se v prevladujoči miselnosti podobno kakor vera odriva v zasebnost in iracionalnost. Kar šteje za racionalno sta učinkovitost in dobičkonosnost, to dvoje pa ni stvar srca, pozornosti do drugega in iskanje celovitega skupnega dobra, marveč predvsem tekmovalnosti, ki jo največkrat spremlja brezobzirnost, še več, brezobraznost, ko tisti brez obraza ne uvidijo, da imajo njihove žrtve obraz. Že omenjena delitev na zasebno in javno ima tudi senčno plat, ki razodeva vsiljeno, se pravi ideološko, razkosanje in vrednotenje posameznih sestavin enovite in soodvisne človeške stvarnosti. Ključ za to razkosanje je neustavljivo stremljenje po več materialno-družbenih koristi za ozek elitni krog, se pravi, nasprotje vsestranske krepitve in opolnomočenja človeškosti kot takšne pri čim večjem možnem številu ljudi, če že ne pri vseh. Zato se dogaja, na kar je opozarjal že papež Janez Pavel II., da »so bogati vedno bogatejši na račun revnih vedno revnejših«. Belgijski škofje še podrobneje razčlenijo to samozadostnost in neodvisnost nekaterih družbenih področij, ki se prikazujejo, kakor da so ves človeški sistem, čemur se mora podrediti vse, še zlasti človek, ne pa da so eden od njegovih mnogih podsistemov in v njegovi službi. »Ugotavljamo avtonomijo tehnologije, znanosti, politike, ekonomije in etike. Ta avtonomija poraja tako napredek kakor tudi izključevanje. Vsako področje ima svojo lastno logiko, svojo usmerjenost in svoja pričakovanja zgolj svoje koristi. Nad temi avtonomnimi sistemi ni višje razumnosti, ki bi vse to usklajevala in urejala. Nasprotno, rečemo lahko, da vsak sektor deluje kot nova vrsta religije: religija tehnologije, znanosti, politike ali ekonomije.«
Človekova človečnost je danes na preizkušnji zaradi pogledov, dejanj, stvaritev in vrednot, ki jih je človek ustvaril sam, da bi življenje naredil bolj človeško in naklonjeno vsem brez izjeme. Toda sadovi tega so tako protislovni, s toliko stranskih učinkov, da se zdravilo pogosto spreminja v strup. Zato je treba najti novo povezovalno in akcijsko načelo, ki bi vse skupaj premaknilo v višjo kakovost, se pravi k več človečnosti. S krščanskega zornega kota, še posebej katoliškega, je to načelo usmiljenje. A da bi usmiljenje moglo delovati, ga je treba iz ječe zasebnosti in posameznikove dobre volje spustiti v družbo in pokazati njegovo družbeno preoblikovalno moč tako v teoriji kot v praksi. To za seboj potegne spremembo miselnosti od posameznika preko konkretne družbe in države do globaliziranega človeštva. Naj med primeri, ki jih na posameznih področjih navajajo belgijski škofje, navedem le podnebnega. »Ekološko stanje sveta je eden od glavnih področij, kjer se čuti nujnost skupne zakonodaje na zemlji. Vse, kar je mogoče storiti na državni ali celinski ravni, je pomemben korak v tej zadevi. Da, verjeti je treba v moč sprememb, ko se pri tem angažiramo z mnogimi drugimi.«
Razlogi za takšno angažiranje za skupno dobro vsega človeštva in njegovega naravnega življenjskega okolja, in ne le posamezne skupine, so različni. Toda kolikor k temu težijo, so legitimni in tudi racionalni, pa čeprav temeljijo v tej ali oni religiji. Ko je papež Pavel VI. pred pol stoletja napisal okrožnico O razvoju narodov, je to storil v zavesti, da je le tako zvest svoji veri v Jezusa Kristusa. Z okrožnico je spodbujal katoličane in vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, naj presegajo ozke meje osebne ali kolektivne sebičnosti in se angažirajo v prid blaginje vseh ljudi in vsega človeštva. Zato je ta okrožnica še kako aktualna tudi danes, in to predvsem v smislu, da si je sedaj treba za razvoj narodov prizadevati z izgradnjo svetovne občestvene skupnosti narodov. Za kristjane ni dvoma, da je usmiljenje ključ do takšne svetovne občestvene skupnosti narodov. To po eni strani pomeni, da so človeku in njegovi domači skupnosti drug(ačn)i mili, dragi, po drugi pa, da gre tako posameznik kakor njegova skupnost drugim naproti in se jim naredi milega, dobrohotnega in gostoljubnega, skratka usmiljeno odgovornega.
