Razstrupljeni eros

41
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Cerkvena spolna morala v sodobni družbi vzbuja mnogo bizarnih predstav. Eno najbolj »zloglasnih« bi lahko orisali nekako tako: sivolasi starokopitni »dedki« z nekega drugega planeta po imenu Vatikan »kukajo pod rjuhe« katoliških parov in brez lastne izkušnje spolnih odnosov za debelimi kamnitimi zidovi pišejo prometnim predpisom podobne recepte za čistunsko spolnost po Božji volji. Vsak prekršek se kaznuje z globo v obliki večnega pogubljenja in peklenskega ognja.

Poslušnost Cerkvenemu nauku se dandanes zdi že kar malce izumetničen »frazon« in v ušesih sodobne družbe individualistov zveni precej »čredniško«. Poleg tega je med ljudmi razširjeno prepričanje, da Cerkev spolnost obravnava kot nekaj nečistega, grešnega ali celo demonskega. Očita se ji tudi prepoved kontracepcije, saj naj bi bila dovoljena le spolnost, ki je v funkciji razplojevanja. Kakšen je resničen pogled Cerkve na to problematiko? Obravnavano področje je tako obsežno, da se bomo v pričujočem eseju dotaknili le nekaterih perečih zadev povezanih z njim.

Ko je govora o katoliški spolni morali je dobro poznati njeno zgodovinsko ozadje. V Cerkvi se je v določenem obdobju res pojavil precej negativen odnos do vsega telesnega, kar pa težko pripišemo krščanstvu kot takšnemu. Pri Kristusu ni opaziti negativnega odnosa do spolnosti. Prav nasprotno: Kristus prizanesljivo gleda celo na prostitutke kot predstavnice iznakažene in sprevržene spolne morale. Sprejema jih z vsem spoštovanjem in jim izkazuje dostojanstvo ter jih nikdar ne prezira, četudi jih tedanja judovska družba farizejsko zaničuje. Prav tako pri Njem ni opaziti, da bi imel izumetničeno vzvišen odnos do spolnosti in jo obravnaval kot nekaj drugorazrednega, umazanega, prostaškega ali celo peklenskega, deviško obliko življenja pa puritansko privzdignil na narcisoidni piedestal najbolj sterilne oblike življenja. Odrešenik je govoril predvsem o tem, da se nekateri odločijo za samsko življenje »zaradi Božjega kraljestva«, in da se v posmrtnem življenju ljudje ne bodo ne ženili ne možile.

Zadržanost do spolnosti »iz nekakšnih higieničnih vzgibov«, je prodrla med kristjane šele z nekaterimi grškimi filozofskimi tokovi, ki bi lahko nastali kot odgovor na antično spolno perverzijo. S tem so mnogi kristjani v svojem pogledu na telesnost in spolnost vzneseno zatavali v drugo, prav tako patološko skrajnost, ki se je v teku stoletij okrepila in zasidrala v miselnosti tako mnogih predstavnikov cerkvene avtoritete kot tudi povsem običajnih vernikov. K sreči je takšen pseudo krepostniški način dojemanja seksualnosti v zadnjih desetletjih precej izmaličila prav spolna revolucija 60. let, ki je prelomila mnoge tabuje na tem področju in pripravila plodna tla za bolj zdrav in manj obremenjen način njegovega dojemanja, s tem pa odprla pot osvoboditvi mnogih potlačenih frustracij, ki so se nabirale skozi številne rodove vernikov brez njihove ustrezne razrešitve.

Pri tem pa ne gre za to, da bi se zagovarjalo ideje perverzne spolnosti in nekakšne »iz vajeti spuščene ljubezni«, ampak za dejstvo, da je tudi spolna revolucija 60. let Cerkvi pomagala na novo razmisliti o tej problematiki, zavreči določena zmotna prepričanja in vzpostaviti bolj zdrav odnos do človeškega telesa. Drugi vatikanski koncil je potrdil stališče Cerkve, da spolni odnos ni nekakšno dezinficirano frigidno občevanje, pri katerem mora iti izključno za izlivanje semenske tekočine s stisnjenimi zobmi in brez spolnega užitka. Do omenjenega cerkvenega zbora je nekako veljalo splošno prepričanje, da je spolnost namenjena predvsem zaploditvi potomstva, medtem ko je preko spolnega užitka izražena ljubezen med zakoncema šele v zadnjih desetletjih postala njena enakovredna komponenta, ker se ji pripisuje moč, da krepi medsebojno povezanost in naklonjenost zakoncev.

Očitki Cerkvi, da katoliško spolno moralo oblikujejo cerkveni dostojanstveniki, ki sami nimajo izkušnje spolnega življenja ne drži povsem, saj se Cerkev pri svojih verskih naukih opira na bogate izkušnje mnogih zakoncev, pa tudi socialnih delavcev s področja seksologije, psihologije in psihoterapije. Cerkev želi s takšno moralo predvsem pomagati katoličanom, da bi jih spolnost osrečevala in izpolnjevala. Po njenem stališču »popolnoma osvobojena« spolnost brez zadržkov v smislu »kjerkoli in s komerkoli« ne prinaša osebnega zadovoljstva in je v nasprotju s spolnostjo, ki je postavljena v nek trajen in veljaven odnos dveh poročenih oseb. Mnogi katoličani pa se dandanes požvižgajo na tovrsten cerkveni nauk in živijo svojo telesnost izključno po lastnih merilih. Še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti so med verniki potekale vroče debate o kontracepciji, splavu in predzakonski spolnosti, dandanes pa se mnogi verujoči sploh ne sprašujejo več o tem kaj je iz Cerkvenega vidika moralno dopustno in kaj ni. Pogledi »neke institucije« jih pač ne vznemirjajo več. Tako nastaja vse večji razkorak med teoretičnim in praktičnim vidikom spolnosti znotraj cerkvenega občestva.

Delno odgovornost za nastalo situacijo gre pripisati pohujšanjem zaradi dolgoletnega prikrivanja spolnih zlorab in finančnim škandalom, delno pa precej spremenjeni družbeni stvarnosti vsaj od obdobja 30. let 20. stoletja. Takšna družbena sprememba je bila še kako očitna na Slovenskem, saj se je od predvojnega obdobja, ki so ga zaznamovali pompozni Evharistični kongresi in kongresi Kristusa kralja kot znamenje moči tedanje cerkvene avtoritete, pri nas zgodilo kar nekaj »tektonskih« družbenih premikov. Med slednje bi lahko prišteli 2. svetovno vojno, ki je s svojimi grozotami oslabila vero mnogih in odprla vprašanja o resničnosti obstoja »dobrega Boga«, komunistično revolucijo, ki je cerkveno avtoriteto za skoraj pol stoletja potisnila na družbeno obrobje, spolno revolucijo 60. in 70. let, ki je spolnost dokončno »osvobodila« ter izročila v roke posameznika, pa tudi vse večji tehnološki napredek, ki je postal nova religija sodobnega časa in z vodilnega položaja v družbi izpodrinil Boga, obenem pa tudi Cerkev. Lahko bi navedli še naraščajočo moč medijev, še zlasti svetovnega spleta, ki spolnost pogosto zlorabljajo v komercialne namene ter posamezniku ponujajo neomejen dostop do pornografskega gradiva, ta pa spodbuja oblike zasvojenosti, ki še pred nekaj desetletji niso bile tako razširjene kot v današnjem času in posledično tudi recesijo krščanskih vrednot v družbi. Zaradi spremenjene družbene stvarnosti se mnogim katoličanom dandanes zdi nauk Cerkve neživljenjski in nepraktičen. Kar malce težko si je predstavljati, da neka predzakonska zveza, ki traja že vrsto let nebi pripeljala tudi do spolnih odnosov in uporabe kontracepcije kot oblike »zaščite« pred neželenimi ali prezgodnjimi nosečnostmi, pa tudi morebitnimi okužbami.

Nasproti umetnemu uravnavanju rojstev s pomočjo kondoma ali tabletke Cerkev postavlja t. i. naravne metode, za katere meni, da privajajo človeka na samoobvladovanje in preprečujejo banaliziranje spolnosti na nagonsko zadovoljevanje potreb, ker je pri takšnih metodah potrebno določeno odrekanje v povezavi z ženskimi mesečnimi cikli. Moški tako postaja bolj pozoren do telesa svoje žene, do njenih želja in hrepenenj in je prisiljen brzdati sebično iskanje lastnih užitkov. Poleg tega naj bi takšna spolnost pomenila celostno podaritev drugi osebi, saj naj ne bi povsem izključevala možnosti za porajanje novega življenja, ki je iz vidika Rimskokatoliške cerkve sestavni element najbolj intimne združitve moža in žene.

Cerkev je do današnjih dni izgubila neposreden vpliv na posameznikovo spolno obnašanje, ravnanje, a obenem še vedno ostaja pomembna njena posredna, torej moralna vloga. Naj si bodo njeni zakoni še tako strogi, je v njihovo izpolnjevanje dandanes nemogoče kogarkoli prisiliti. V zadnjih desetletjih in stoletjih se je glede tega zelo veliko spremenilo. Če je imela Cerkev še pred kakšnimi dvesto leti povsem fizične in neposredne vzvode za usmerjanje ravnanja ljudi, je sedaj to že oddaljena preteklost. Vstopamo v obdobje, kjer bo Cerkvena spolna morala predstavljala predvsem vodilo za odgovorno in odraslo ravnanje kristjanov. Od vernikov ni več mogoče pričakovati inkvizicijske poslušnosti podkrepljene s strahom pred biči in natezalnicami, ampak odločanje na podlagi lastne presoje in hkratno prevzemanje polne odgovornosti za takšno ravnanje. Lahko bi rekli, da gre za velik premik od izpolnjevanja obveznosti v okviru prisilno sklenjenih zakonov in dojemanja spolnosti kot grešno obarvanega tabuja, k zdravemu in osvobojenemu odločanju posameznika za pristno ljubezen do sozakonca, subtilno občutljivost za njegove najgloblje potrebe in globoko medsebojno podaritev.

Knjigo Razstrupiti eros, na katero se navezuje prispevek, lahko naročite na povezavi.

41 KOMENTARJI

  1. Očitki Cerkvi, da katoliško spolno moralo oblikujejo cerkveni dostojanstveniki, ki sami nimajo izkušnje spolnega življenja ne drži povsem, saj se Cerkev pri svojih verskih naukih opira na bogate izkušnje mnogih zakoncev, pa tudi socialnih delavcev s področja seksologije, psihologije in psihoterapije.
    =================
    To je pa druga skrajnost v bedastem skušanju dogmatičnega poučevanja o spolnosti.
    Formalni nauk o zakonski spolnosti je eno, drugo pa je vsebinska skrivnost spolnosti, za katero ne obstaja knjga receptov in navodil. Dimenzije grešnosti poznamo, nečistovanje in prešuštvo, kot stvar postave. In to je vse, kar se da z besedami izpovedati. Lepo je Kristus povedal “naj razume kdor more”.

    • …pri dimenzijah grešne spolnosti si pozabil še ejakuliranje izven nožnice. v tem primeru namreč ni izponjen tretji pogoj moralne spolnosti – možnost prokreacije, ki mora biti vedno in brez izjeme!

        • haha, enmalo pa se spoznam – zato me je začudilo, kako si lahko spustil to (za vas) pomembno dimenzijo.

          najbrž si sicer lahko predstavljaš, da se mene sicer ne tičejo, glavno pa je, da vas ne moti, da vam predpisujejo kaj lahko počnete in kam se lahko izlijete 🙂

          • Streljanje v glavo ni “zdravo”. Razen tebi. Ti bi rekel, da je to vredu. Toliko si ti pošten.

          • uf, sedaj si me pa izgubil. kako ti je uspelo od seksa preskočit na ubijanje??

            razen če si imel v mislih izlivno “streljanje”, potem pa, jep, sem pošten – zelo paše tudi “v glavo” (in je čisto zdravo), da le ob tem oba uživata.

          • Tvoj inetelekt je že prav izmučen. Kdo bi si mislil, da tebi, ki ne priznavaš greha, taisti greh tako težko pade.

          • boš pač moral prilagoditi svoje možgančkanje na mojo intelektualno raven in poizkusiti znova – kaj si hotel povedati???
            (pravijo, da mora pametnejši, če je to res, znati razložiti neumnejšemu)
            torej – kaj si hotel povedati?

            tako je – vaših “grehov” ne priznavam. sploh ne takšnih kot je sperma mora iti zgolj in samo v nožnico – kar koli drugega je greh. (in tega greha ne priznava tudi noben drug normalen človek. ga pa pa vaša cerkev!)

  2. Če se marsičem v tem sestavku strinjam in ne bi čutil potrebe kaj posebnega dodajati, pa si ne morem kaj, da ne bi izrazil začudenje nad tem, da avtor tako hvali “spolno revolucijo iz poznih 60.let prejšnjega stoletja”.

    Če je socialna revolucija tistega časa res odpravila kakšno okostenelost, zaprašenost ali dvoličnost, lastno zahodni družbi, je na drugi strani v vedenje velikega dela novih generacij, sproščenih z vsakih vajetih spoštovanja starih (v glavnem modrih) pravil in avtoritet, uvedla med drugim veliko lahkomiselnost in brezplodno uživaštvo. Lahkomiselnost v konzumaciji seksa težko vrednotim drugače negativno kot npr. vzporedno lahkomiselnost v konzumaciji nedovoljenih drog. Vzpon drogiranja, fiksanja ali neverjetne promiskuitetnosti, ki spada v ta čas, res ni nekaj, kar bi po krščanskih načelih bilo vredno pozdravljanja. Vsaj meni se tako zdi.

    Zvestoba v zvezi med moškim in žensko, povezanost med erosom in spolnostjo ( ne pa eksperimentalna ali pa konzumistična spolnost)in zavračanje dekadentnih spolnih praks ostaja po mojem trajen temelj krščanske spolne etike; tudi če kristjanu pri tem kdaj spodrsne. ( Če kdaj kršimo navodila, ki nam jih pri vožnji dajejo prometni znaki, vendar ni razumen odgovor v tem, da se vse prometne znake enostavno podre in vozimo, kakor se nam pač zljubi.)

  3. “Od vernikov ni več mogoče pričakovati inkvizicijske poslušnosti podkrepljene s strahom pred biči in natezalnicami, ampak odločanje na podlagi lastne presoje in hkratno prevzemanje polne odgovornosti za takšno ravnanje.”

    Kdo pa je nazadnje pričakoval “inkvizicijsko poslušnost, podkrepljeno s strahom pred biči in natezalnicami”?

    Avtor bi se lahko malo bolj potrudil in povedal, kakšna je ali naj bi bila povezava med “cerkveno spolno moralo” in “odločanjem na podlagi lastne presoje”.

    • “Prvi negativni pogled na spolnost je zaznati že pri svetem Avguštinu …”

      Ta trditev je malo preveč pogumna, če se je menda že Origen kastriral.

      Pozna antika pa je bil nasploh čas, ko so kristjani demonizirali užitke vsake vrste. Ampak so preživeli in ohranili civilizacijo – bi rekli z vidika boja za preživetje. Večinoma so to dosegli brez strahu pred biči in natezalnicami, ampak s strahom pred posledicami v večnosti – se pravi pred peklom. (Krščansko demoniziranje užitkov je res trajalo do pred kratkim. Potem se je pa rojevalo premalo otrok za preživetje in nas rešujejo imigranti …)

      Še vedno pogrešam kaj več o tem, kakšna je ali naj bi bila povezava med “cerkveno spolno moralo” in “odločanjem na podlagi lastne presoje”.

  4. Avtor se je hudo nalezel ideje, kako naši predniki niso imeli pojma in so vse narobe delali, potem pa so napredne sile postavile stvari na svoje mesto. Prej bi držalo obratno. Naši predniki so imeli bolj sproščen odnos do spolnosti kot ga imamo danes. Seksualna revolucija je prej rezultat totalne zafrustriranosti “naprednjakov”, kot pa da bi šlo za sproščen odnos do spolnosti. Kdo še verjame da je seksualna revolucija prinesla kak napredek in pozitiven pogled na spolnost? Toliko kot je komunistična revolucija prinesla napredek in pozitiven pogled na družbene odnose. Popolna destrukcija.
    Ravno tako “osvoboditev” ženske, ki so jo prinesle feministke.
    Delati se norca iz naših prednikov pri tako temeljnih stvareh je najprej dokaz da smo sami idioti in ne razumemo ničesar. Kot tisto, da za pusta kurenti odganjajo zimo. Naši predniki so bili tako neumni, da niso opazili spreminjanja letnih časov in so ročno “odganjali” zimo?! Kakšen prezir novodobnih nadutežev.

    • UAU! to je pa precej zanimiv poizkus novega pozgodovinjenja. cerkev s sproščenim odnosom do seksa! resnično – ne se smešit! cerkev od jezusa naprej ni imela sproščenega odnosa do seksa, temveč pravzaprav ravno nasprotno – prav neverjetno zategnjen odnos do vsakeršne spolnosti (tako da je resnično čudno, kako se je pravim vernikom sploh uspelo razmnoževat) ..

      so pa imeli ljudje sami, ker seveda niso upoštevali cerkvenih navodil in ukazov, bolj sproščen odnos (in so se veselo doldajčkali tudi neporočeni, vtikali v vse možne luknje na vse možne načine in veselo varali svoje zakonce in, skratka, so se veselili in seksali.

      ampak, kot ugotovljeno že tolikokrat – hinavščina vam pristoji

      • tako da je resnično čudno, kako se je pravim vernikom sploh uspelo razmnoževat
        ===========
        Čudi se, čudi. 🙂

        • Čudno je, da se Obveznoime čudi.

          Pravim vernikom razmnoževanje uspeva še bolj kot nevernikom. Verni ljudje namreč spoštujejo svetost vsakega življenja, verni starši se lažje odločajo za sprejetje več otrok, zaradi osebnega verskega prepričanja pa se tudi ne odločajo za splav. Vse našteto pravzaprav prispeva k bolj sproščeni spolnosti vernega para, saj spolnosti ne doživljajo v strahu pred neželeno nosečnostjo 🙂

          • Meni ni čudno. Čudi se on. Pripisuje nam hinavščino. 2000 let je po njegovem krščanstvo čakalo na “razodetje” seksualne revolucije, da bi nas danes radi geji učili kaj je to svoboda. Naj se čudi.

            A malo bi se lahko čudil tudi ta g. Domen Mezeg, ki piše take članke, misleč, da bodo ljudem blizu in všeč. Da bodo geji potem do nas bolj prizanesljivi…

          • 🙂 pač malo šale, kaj pa naj ćlovek odgovori na take neumnosti o “cerkveni sproščenosti do spolnosti” .. drugače pa za razmnoževanje žal ni potrebno veliko inteligence.. (in se je ljudem uspevalo razmnoževati tudi že par stotisoč let pred krisusom)

            no, zanimivo da si vmešal zraven homoseksualnost in svobodo – in, hm, jep, pravzaprav imaš prav, gre tudi za to. da smo lahko tudi geji svobodni. cerkev (in vi) pa pač nimate več svobode z veseljem in nekaznovano nas pobijat.
            in evo – tule spet očitna hinavščina (in klasična projekcija) – da ste vi bogi reveži, ker naj geji ne bi bili prizanesljivi do vas. ja kr solza se mi je utrnila od sočustvovanja z vami uboščki. meeeeeejčkn si zamenjal in pozabil na dvatisočlet vaše neprizanesljivosti do homoseksualnosti (in ne obratno), ampak pustimo malenkosti ane..

          • Oh ti bedak, tako se ti prilizuje avtor članka, ne jaz. Tako da s tvojim pomilovanjem si zgrešil v celoti.
            Kakor tudi s celim komentarjem. Smili se sam sebi.

          • obveznoime, neumnosti pišeš ti. Ti rabiš negativno predstavo o Cerkvi, sicer bi se ti svet podrl.

          • seveda obveznoime, ti bi rad pobijal kristjane, pa jih ne moreš več.

            Zato pa zagovarjaš represijo nad kristjani.

    • Dejansko je res, da dandanašnji odnos do spolnosti še zdaleč ni tako sproščen, kot bi radi videli.

      Po drugi strani pa tudi ni bil ravno sproščen v preteklosti – ker je to bila tudi edina kontracepcija.

      Nekatere stvari so se obrnile. Danes je pri mnogih prisoten strah, kako se boš odrezal pri seksu…

  5. Spolnost je v Cerkvi še vedno tabu tema. Zadnjič je Ana Jud na FB objavila ameriški članek, ki v Svetem pismu obravnava različne oblike spolnosti. Moja žena sedaj bere staro zavezo in se tudi o tem pogovarjava, kako je bilo včasih svobodno. Kako je ne plodna Sara svojemu možu Abrahamu pripeljala svojo deklo za ljubico. Ali Lotovi hčeri..

    Nasploh so bili Judje do spolnosti manj zategnjeni kot katoliki. Protestanti pa so se bolj zategnjeni.

    Birmanci večinoma zapustijo Cerkev zaradi preveč zategnjenega pogleda na spolnost in telo.

    Spolna revolucija je prišla samo zaradi kontracepcije. Milena Miklavčič je napisala seksualne zgodbe naših babic in dedov. Ena sama žalost, trpljenje, nasilje, krutost.

      • Poslušaj, nikogar nisem žalil z bedakom kot ti pogosto zmerjaš komunistične klone. Še eno tako in te izklopim kot izklopim komunistične klone. Nikoli te nisem napadal z zmerljivko. In imam svobodo, da paciente ignoriram. Nevednemu bralcu se sami razkrivate v katero skupino, politično stranko, spadate.

        • Tokrat te jaz zmerjam. In za take “kritike” te jaz odslej preskakujem, do nadaljnjega.
          In če ti žena vzame telefon se ne čudit!
          Predrznost nevedneža je pač za sankcioniranje. Veliko različnih opozoril si dobil iz raznih kotov, pa vse preslišiš na račun, da so vsi komunisti ali kloni.
          Tu si pa mene sprovociral s svojo “pametjo” in “kritiko”.
          Če Cerkve ne razumeš, potem je treba ponižno razmišljat, ne pa jezikat.

          • Vaše pisanje je nesramno. Upam, da ga bo admin zbrisal in vam, gospod Zdravko dal kakšen mesec časa, da si ohladite glavo.

          • Se strinjam. V številnih primerih, kjer nisem udeležen, Zdravko napada druge z res prostaškim zmerjanjem.

            Po drugi strani pa sem imel z njim res par dobrih dialogov, boljših kot z drugimi. A kar z rokami naredi, z ritjo podere. Človek ne more biti hkrati plemenit in po drugi strani lumpenproletarec.

            Jaz ne grem v brez smiselne debate z rdečimi kloni, v verige prepričevanja motencev in plačancev. Rad odgovorim takim, ki na kakem področju znajo kaj dobrega napisati.

            Kreganje s kloni mi je infantilno, nabijanje ega, arogantno in seveda socialistično: Kreganje zaradi kreganja, da ni treba delati in ustvarjati.

            Res ne vem kakšen privilegij na Časniku ima Zdravko, da lahko zmerja drugače misleče s primitivnimi zmerljivkami. Zakaj ga admin za kak teden vzgojno ne blokira?

            Kaj je že Jezus rekel za tiste ljudi, ki svojemu bratu rečejo bedak? Da se bodo cvrli v peklu?

          • Bravo, pavel! Nič se ti ne da povedati. Ne zlepa, ne zgrda. Tako trdovraten je samo še svitase.
            Ok, ti kar “kritiziraj” vse po vrsti.

      • Pavel, je v veliki meri zadel poanto vsega. Tudi avtor članka je napisal veliko resnic. Pa naj si jih cerkev prizna ali ne. Res da so pri vseh teh enciklikah npr.Humanae Vitae Pavla VI in ostalih, ki so ne navezovale na to sodelovali strokovnjaki iz različnih znanosti. Ampak glavno besedo so na koncu res imeli gospodje iz Vatikan. Predpisovati nekatere navodila za ljubezen, spolnost, ali seks je iz stališča klera razumljivo. Za ljudi pa kvečjemu lahko mali “pripomoček” ne pa zveličavno pravilo. Cerkev je tu večkrat udarila mimo od porok po dogovoru staršev in še pa še. Če bi šli še pred uporabo kontracepcije gledat krstne in poročne knjige v kakšno faro bi ugotovili, da je mnogo otrok se rodilo kot “nedonošenčkov”. Toliko o vzdržnosti pred poroko. Človek dobi občutek včasih ko posluša naše duhovnike, da bi radi imeli sistem nadzora v zakonskih posteljah. Mislim, da je več stvari za katere bi jih moralo skrbeti spolnost tako ali drugače. To je pred kratkim povedal tudi papež Frančišek

        • Kako je Cerkev udarila mimo z dogovorjenimi porokami, ki so jih dogovorili starši. To se v vsem svetu že dolgo dogaja. Marsikak par je razvil resnično ljubezen in spoštovanje. Le tega ne vemo kakšno spolnost je imel.

          Danes ljubezen popolnoma narobe razumemo v zahodni civilizaciji.

        • Treba je povedati tudi to, česar Milena Miklavčič ni tako poudarjala.

          Bila je precejšnja razlika med mesti in podeželjem. V mestih je bila že prej spolnost bolj sproščena in ljudje so več vedeli.

          Vidi se tudi iz pričevanja, da ni bilo za vse ženske tako hudo, kot za nekatere in v nekaterih primerih je bilo tudi fajn.

    • Zgodnji kapitalizem, ki ga ti, pavel, sicer oznanjaš, gradi na trdni, skoraj puritanski etiki na področju spolnosti in družine. No, zanimivo, zdaj pa ti udariš kontro proti tistemu, kar je liberalno ekonomijo 19. stoletja delalo za družbeno dokaj uspešno zgodbo.

      Odloči se, kje si. Sam grmiš proti socializmu, potem pa tule vlečeš gor stališča neke M. Miklavčič, češ kako je bila spolnost naših dedkov in babic ena sama ” žalost, trpljenje, nasilje in krutost.” Seveda, dokler ni prišel socializem, podrl stare obrazce in menda emancipiral žensko. Svoboda na krilih socializma in kontracepcijske tabletke. 🙁 Bejnobejž, kot da kondomi in podobne zadeve nikoli niso obstajali.

      Zanimivo da kot pavel nekako ne postavljaš naprej besed sv. Pavla na tem področju. Ali Jezusa. Pač pa Abrama in Sarajo. Razumna kontrola na lastnimi mesenimi vzgibi sodi k civiliziranosti. To ne oznanjata le sv. Pavel in Jezus, to najdeš tudi v vrhuncih grške in rimske antike ( recimo Mark Avrelij) in tudi v vzhodni duhovnosti.

      Če imajo birmanci v svoji pubertetniški zmedenosti s tem težave, to najbrž ni razlog, da bi razgledani in moralno senzibilni odrasli ljudje menjali stoletna zdrava načela, ki družbo gradijo in jo stabilizirajo in posameznika osrečujejo na rok, ki je daljši od enega šprica sperme.

      • Kaj pa razumna kontrolo množenja birokratov?

        Pa razumna kontrola birokratskega pohlepa, ki je v Sloveniji največji možni eksces na svetu, orgije na račun delavcev na trgu? Kar ti podpiraš: njihove umetno previsoke plače, njihova moč (in s tem tudi statičnost, pasivnost v vseh političnih strankah), njihov monopol in njihova totalitarna oblast v družbi. Vse to ti podpiraš, mar ne?

        Spolnost je dobra spolnost, če je igriva, kreativna, spontana. V TA se temu reče ego stanje Otroka. Ljudje, ki imajo v glavi pritisk pravil in omejitev, imajo v svoji osebnosti prevlado egostanja Starša. Če ga imajo v času spolnosti, potem imajo velike probleme s spolnostjo, le ta je revna, hladna, nasilna, živalska, deviacijska, bolj ali manj MOČNO motena.

        Če je človek odrasel, potem v njem prevladuje egostanja odraslega, ki logično, razumno, organizacijsko rešuje probleme in zna v pravih trenutkih poklicati na pomoč eno od ego stanj.
        Tudi pri podjetnosti in ustvarjalnem delu v takih ljudeh prevladuje egostanje SVOBODNEGA OTROKA.

        Seveda razumen, etičen odrasli ne podpira ekscesne spolnosti, niti promiskuitete, niti deviacij. Če si iskreno priznamo je tako spolnost, kot zaljubljenost kot erotika zunaj pravil (morale) in zunaj logike, racionalnosti. To so močne sile, ki so iracionalne.

        Zato se je pametno o tem racionalno, odraslo pogovarjati pred in po bitki. Kot je pametno spoštovati norme, izkušnje, moralo tradicije. Problem pa je za vsakega konzervativca odkriti biser sporočila etike v na vlaki in balastu ideologije in manipuliranja množic s strani fevdalnih oblastnikov (ki v večini primerov nimajo nič skupnega z Dobrim Pastirjem, temveč so v glavnem Fritzli: osebnostno moteni, zlorabljeni Zlorabljevalci).

        • “Spolnost je dobra spolnost, če je igriva, kreativna, spontana.”

          Gospo Pavel,
          spet katoliški nauk Cerkve, katero je ustanovil Jezus in za prvega glavarja pred par tisočletij postavil Petra trdi nekoliko drugače. Samo nekoliko … je pa bistveno: dobra spolnost je vezana za zakon, to je za poročene pare. Drugače je to igra z ostrim nožem, katere posledica so vsaj porezani prsti.

          Ste vi tudi kiksnili, gospod Pavel? Priznate?
          😉

          • Gospod Alfe,

            zakona in Cerkve nisem dodajal. Se pa strinjam v tem sporočilu z vami.

            Dejstvo pa je, da večina ljudi partnerstvo in seks izkušnje daleč pred zakonom. Imajo veliko polomij.v zakon pa večina sploh ne upa vstopiti. Polovico zakonov pa gre narazen.

            Zato govorim tako, da s svojim sporočilom sežem čim dalje. Eni pač znajo samo polirati, čeprav tisti produkt nikogar ne zanima.

      • If,

        Torej je neka Milena zgolj socialistka, ki ruši Cerkev. Je del teorije zarot? Del gejevskega lobija, ki deluje proti družinam?

        • Pojma nimam o tej Mileni, ne podtikaj mi misli. Vem pa, da je domišljava babnca, če trdi, kar ti citiraš. Kot da je, mogoče še preden je bila rojena, ves čas čepela v spalnicah naših dedkov in babic.

          Vsekakor jaha na progresističnih stereotipih, če misli, da je nekoč bilo vse narobe in da se človekova narava skozi čas bistveno spreminja. Če je socialistka ali ne, me niti ne zanima, niti ne moti. Niti nisem mnenja, da bi socialisti nujno rušili Cerkev. Pokojni legendarni dunajski župan, prej TV voditelj, Helmuth Zilk je bil socialist in obenem zelo pobožen mož. Podobno predsednik evropske komisije Jacques Delors.

          Osebno, za razliko od tebe, iz politične ekonomije ne delam religije, ampak stvar jemljem iz bolj pragmatične strani. In načela ravnotežij, kot je lastno biološkim sistemom. Skratka, ko načelo svobode pokaže preveč slabih plati, dati več poudarka načelu enakosti; ko je pa tega preveč in zavira ustvarjalnost, pa spet sprostiti več svobode; skratka dinamično ravnovesje med liberalnostjo in socialnostjo.

          Gejevskih lobijev ne poznam. Če pa so, jih ne maram zato, ker ne maram lobijev. Ni mi napačno, če nekdo znotraj Cerkve javno razkrije, da je gejevsko usmerjen. Vsekakor bolje, kot če nekdo, posebno klerik, skrivaj živi neko zblojeno promiskuitetno življenje.

          Za visokega vatikanskega uradnika in obenem duhovnika poljskega rodu pa osebno mislim, kljub temu, da cenim odkritost, da je šel predaleč. Tega znotraj Cerkve ob današnjih pravilih ni možno tolerirat, zlasti ne pri klerikih.

Comments are closed.