Razstava srbskega modernizma gostuje v Narodni galeriji

1

V Narodni galeriji v Ljubljani so 29. januarja 2020 slovesno odprli razstavo, na kateri predstavljajo izbor umetnin iz obdobja med letoma 1880 in 1950 iz ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji, zbirke Galerije Srbske matice iz Novega Sada. Gre za izbor 86 slik in kipov 38 najvidnejših umetniških imen, predstavnikov srbskega modernizma. Med njimi so: Paja Jovanović, Uroš Predić, Đorđe Jovanović, Nadežda Petrović, Petar Dobrović, Sava Šumanović in Milan Konjović. Zbrane sta nagovorila minister za kulturo in informiranje Republike Srbije Vladan Vukosavljević in minister za kulturo Republike Slovenije mag. Zoran Poznič, ki je razstavo tudi odprl. Razstavo bodo zaprli 3. maja letos.

Odlično sodelovanje srbskih in slovenskih umetnikov

Razstava izpostavlja tudi povezave med srbskimi in slovenskimi likovnimi ustvarjalci. Likovna umetnost ves čas deluje povezovalno, po ustanovitvi Kraljevine SHS pa je bilo sodelovanje še posebej intenzivno in je postalo institucionalizirano. V Narodni galeriji že desetletja sodelujejo s srbskimi umetnostnimi institucijami in gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh. Izjemno odmevna je bila velika razstava Antona Ažbeta in učencev njegove münchenske likovne šole pred tremi desetletji v Beogradu, tokratna razstava v Ljubljani pa prinaša sistematičen pregled srbskega zgodnjega modernega slikarstva in plastike.

Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki je v svojem slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave povedala

»Po uspešni razstavi hrvaškega modernizma zdaj v Narodni galeriji gostimo srbsko umetnost časa med 1880 in 1950 iz Galerije Matice srpske, ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji. Predstavljamo 38 najvidnejših umetniških imen in 86 njihovih del, ki so sooblikovala nekdanji skupni politični prostor. Ta se danes zdi bolj razmejen in oddaljen kot kadarkoli. Hkrati z razstavami zadnjih let iz fonda Narodne galerije, ki smo jih združili pod naslovom Umetnost za nove dni (umetnine iz Vladne umetnostne zbirke), zaokrožamo časovno razgibano obdobje in geografsko povezan teren. Kot celota te razstave omogočajo pogled na bližine in razdalje likovnih tendenc predstavljenega obdobja.

Bolj kakor s hrvaškimi so bili slovenski ustvarjalci povezani s srbskimi kolegi, saj so na začetku 20. stoletja slovenski liberalci v prizadevanju za uveljavitev zahtev slovanskih narodov v okviru avstro-ogrske monarhije podpirali iskanje zaveznikov v širšem slovanskem okolju.

Najintenzivnejše sodelovanje med jugoslovanskimi muzeji je potekalo še pred drugo svetovno vojno, ko je bila potreba po opredelitvi skupnega prostora najmočnejša in je likovna umetnost v tem smislu delovala povezovalno. Poleg poznanstev likovnih umetnikov še iz študijskih časov na Dunaju, v Münchnu ali Parizu je bil to eden od motivov za organizacijo razstave južnoslovanskih umetnikov leta 1904 v beograjski Veliki šoli v počastitev kronanja srbskega kralja Petra I. Skozi odnos med slogovno najbolj progresivno skupino slovenskih impresionistov in Nadeždo Petrović se je oblikovala nova paradigma, moderna umetnost, lahko bi jo celo povezali s skupnim imenom ‘jugoslovanski modernizem’. Ta se je utrjeval na skupinskih razstavah v regionalnih središčih in na tujem, promoviral idejo južnoslovanske kulturne in politične enotnosti, hkrati pa spodbujal nacionalno idejo v umetnosti na začetku 20. stoletja.

Ustanovitev Kraljevine SHS je sodelovanje institucionalizirala, slovenski umetniki so začeli pogosteje razstavljati v Beogradu in srbski v Ljubljani, sredi dvajsetih let se je slovenska zgodovinska avantgarda povezala s srbskim zenitizmom, Jože Plečnik je bil povabljen na srbski dvor, Beograd kot središče pa je sploh privabljal vse številnejše umetnike. Nekateri so se tam tudi ustalili: že pred drugo vojno Edvard Stepančič in za nekaj let Lojze Dolinar, po vojni pa Majda Kurnik.

V novi Jugoslaviji so v Beogradu postavili Muzej moderne umetnosti kot muzej nove kulturne, ne le politične prestolnice in v njem delno kot donacije in delno z odkupi zbrali tudi antološka dela slovenskih umetnikov; Marij Pregelj, denimo, je večino svojih del muzeju podaril.

Bolj ali manj politično motivirano je bilo tudi sodelovanje po osvoboditvi, k temu pa so pripomogle še osebne povezave muzejskih strokovnjakov, ne le umetnikov. Dolgoletna direktorica Narodne galerije dr. Anica Cevc (1926–2011) je svojo doktorsko disertacijo ubranila na beograjski univerzi.

Sad njenega sodelovanja z mednarodno ugledno kustodinjo Narodnega muzeja v Beogradu in izvrstno poznavalko likovne umetnosti časa okrog 1900 dr. Katarino Ambrozić (1925–2003) je bila leta 1988 velika razstava, ki je predstavila Antona Ažbeta in učence njegove münchenske likovne šole, iz katere je izšlo nekaj najvidnejših imen ‘nove’ srbske umetnosti, ki se je odvrnila od sakralnega kanona ikon in v likovno umetnost vnesla nove vsebine. Dela nekaterih Ažbetovih učencev so na ogled tudi na tokratni razstavi, med njimi ima posebno mesto Nadežda Petrović, ki je tudi pozneje, ko se je iz Münchna že vrnila na Balkan, tesno sodelovala s slovenskimi impresionisti.

Gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh, nekatere so nastale v partnerstvu s srbskimi kolegi. V Narodni galeriji so bile leta 1960 na ogled kopije srbskih srednjeveških fresk in tri leta pozneje srbske ikone. Razstava srbskega slikarstva 19. stoletja leta 1965 je imela za nasledek gostovanje Narodne galerije s slovenskim slikarstvom 19. stoletja v Beogradu leta 1967 in pozneje istega leta v Novem Sadu. V beograjski Narodni muzej so leta 1985 iz Ljubljane potovali tudi Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja.

V Narodni galeriji smo hvaležni dr. Tijani Paljkovljević Bugarski, ravnateljici Galerije Matice srpske, da je sprejela naše vabilo, prisluhnila našim predlogom in poskrbela za nadaljevanje že utečenega sodelovanja obeh institucij, ki poteka na različnih področjih muzejskega dela in je že obrodilo sadove. Verjamemo, da smo postavili dobre temelje nadaljnjemu sodelovanju, izmenjavi znanja, umetnin in strokovnjakov.«

Viri: Delo in Narodna galerija (Marijan Zlobec), fotografije so s spleta

1 komentar

  1. Največje umetnine ustvarijo narodi, kadar jim je najbolj hudo. Umetnine so si sorodne, kadar jim je hudo na podoben način. Recimo če imajo težave z avtoritarostjo, katerega se je pri nas oprijel termin “mali bogovi”. Ta nima posledic le v političnem življenju. Ravno včeraj sem zvedel, da avstrijske banke finansirajo nakupe nepremičnin v Romuniji ne pa tudi v Mariboru. “Preveč tvegano”.

Comments are closed.