Miklavž Komelj: Klic vpijočega v Finžgarjevi galeriji

Miklavž Komelj z ženo Barbaro

V četrtek, 7. novembra, so v Finžgarjevi galeriji v Trnovem odprli razstavo slik na papirju Miklavža Komelja z naslovom Vox clamantis in deserto (Glas vpijočega v puščavi). Razstavljene so slike majhnega formata in naslov izbora se ponudi kar sam od sebe, ko človek stopi v prostor; zanimivo se mi pa zdi, da slike nimajo naslovov. Prireditev sta začeli glasbenici: pianistka Maja Tanjšek in flavtistka mag. Jurka Zoroja. Z odigranima skladbama Habanera Mauricea Ravela in Entracte Jacquesa Iberta sta bili deležni močnega aplavza.

Predsednik društva Finžgarjeva galerija in organizator razstave Matej Metlikovič je najprej predstavil obe glasbenici, ki imata bogate koncertne izkušnje, tudi mednarodne, potem pa povabil naprej avtorja slik – umetnostnega in literarnega zgodovinarja, slikarja, teoretika, pesnika in prevajalca Miklavža Komelja. Razvil se je pogovor med dvema temeljito izobraženima in široko razgledanima umetnikoma. V obliki pogovora je tudi zapis na notranjih straneh zloženke o razstavi.

Glas vpijočega v puščavi

Matej Metlikovič: »Ko gledam te male slike, vidim tvojo puščavo tudi kot nekakšen ‘mistični vrt’, o katerem npr. poje tudi Bob Dylan v pesmi Ain’t talkin’. Podobno kot on v tej pesmi tudi ti ‘hodiš’ po puščavi, da bi se lahko oddaljil od ‘sveta špekulacije’ in se posvetil ‘kontemplaciji’, ki je pot duše v neznano, med angele in demone, psičke, kače in ptice. Med čudovito naslikano skalovje, kjer se ti razodeva kot Mojzesu cinobrasto žareč božji plamen pa tudi kristalno čist studenec (kar me spomni na ‘cool and crystal fountain’ iz omenjene Dylanove pesmi). Lahko poveš kaj več o svoji puščavi? Kaj ti pomeni naslov Vox clamantis in deserto?«

Miklavž Komelj: »Tvoja primerjava puščave z mističnim vrtom se mi zdi zanimiva, ker sta vrt in puščava pravzaprav nasprotje, mene pa dejansko zelo zanima združevanje nasprotij. In dejansko sem imel pri tem puščavskem ciklu skoraj fizičen občutek vstopanja v pokrajino, ki je evocirana s slikarskimi potezami. Ta puščava je zelo konkretna in zelo magična. Podobe so nastale vzporedno s ciklom pesmi; naslov razstave je naslov tega cikla. O tem, da je šlo res za vstopanje v neki drug prostor, govori tudi to, da so te pesmi napisane v španščini, čeprav se mi nikoli prej ni dogajalo, da bi pisal pesmi v drugih jezikih.«

Ko se umetnika srečujeta na Facebooku

Umetnika sta se pogovarjala tudi o tem, kako sta se povezala: prek Facebooka. Osebno sta se poznala prek Miklavževega očeta Milčka Komelja, Miklavž pa je Mateja kot umetnik prevzel s prvo pesniško zbirko z naslovom Luč delfina leta 1991, ki jo je opremil z lastnimi ilustracijami. Potem sta se občasno srečevala, ko pa je bilo mogoče, sta se povezala na Facebooku in spoznavala delo drug drugega in objave seveda medsebojno všečkala.

Omenila sta še več osebnosti, ki so jima ali pa vsaj enemu od njiju bile v navdih, med njimi Leonarda Cohena, ki ni bil le šansonjer oz. kantavtor, ampak tudi pesnik in pisatelj, in se spomnila, da je umrl natanko pred tremi leti.

Njunemu pogovoru je sledilo nekaj vprašanj iz občinstva – ja, kar nekaj se nas je zbralo – za konec pa sta prišli na vrsto spet glasbenici in zaigrali Oblivion Astorja Piazzolle.

Ogled razstave je možen do 6. januarja, in sicer po dogovoru (tel.: 040 32 77 43).