Razpreti nukleus

12
281
Okrogla miza javne tribune v organizaciji Zbora za republiko, ki je potekala dne 12. 4. 2017 z naslovom: »Sta Slovenija in Evropska unija na pragu prelomnih časov? In če – kako in kam?«

Neugodno obdobje poglabljanja globoke slovenske krize ni končano. Desetletja zatajevana resnica ni ugotovljena. Okvarjena intima ni spremenjena. Uveljavitev pravne države pa ni dobljena.

Jedro globoke slovenske krize.

Temeljna točka te krize je razkol. V tem narodu. V nukleusu, jedru razkola pa biva okvara intime posameznika o tem, kaj je prav. Ta pretekla intima onemogoča pošteno razpravo med Slovenci samimi. S tem se onemogoča resnico. In spremembo intime. Kar učinkovito onemogoča uveljavitev prava.

Razpreti nukleus

Na poti izpraševanja razkrivamo kosce desetletja zatajevane resnice. Proces, ki nima vnaprej zagotovljenega ugodnega izida. V procesu razkrivamo resnico. S tem pa razpiramo – okvarjeni nukleus intime.

Razpiranje nukleusa vzbuja v posamezniku neprijetno doživljanje. Neprijetno doživljanje se vzbudi vedno, ko je govor o očitni globoki slovenski krizi. Vzbudi se v kateremkoli Slovencu, to je odraslem, sposobnem zdrave duševnosti. Vedno, v kateremkoli. Nukleus tega neprijetnega doživljanja pa je sestavljen iz treh elementov. To so: strah, žalost in jeza.

Razkrivanje več-desetletij zatajevano resnico torej spreminja preteklo intimo. To vzbuja neprijetno doživljanje. Neprijetno pa sili posameznika v samo-obrambni odziv. Odziv mu obrani ne-spremenjeno intimo. Odzivamo se na različne načine.

Nekdo se samo-obrambno odzove z jezo. S srdom brani intimo samega-sebe pred resnico in spremembo. Drug se odzove z ignoriranjem problema. Ignorira okvaro lastne intime. Ignorira globoko slovensko krizo. Ignorira resnico. Tretji se odzove s samo-obrambnim vzvišeno všečnim očitkom zoper poglobljeno razmišljujoče osebe. Navrže, da so Slovenci navajeni pri vsaki stvari zapenjati (vztrajati na resnici) do konca.

Četrti pa na silo prekine zanj neprijeten proces razpiranja nukleusa krize, razkrivanja resnice in spreminjanja njegove intime. Zakliče preuranjeno vprašanje: »Kaj je rešitev? Kako naprej? Kam?«

Preuranjeno vprašanje kako naprej

Primer navedenega je okrogla miza javne tribune v organizaciji Zbora za republiko, ki je potekala dne 12. 4. 2017 z naslovom: »Sta Slovenija in Evropska unija na pragu prelomnih časov? In če – kako in kam?« Okrogla miza je navzven postregla s slikovitim in všečnim dosežkom. In sicer so za okroglo mizo po več letih sedli nekateri akterji dejanske opozicije: (abecedno) Jambrek, Janša, Peterle, Rupel in drugi. Ob všečni sliki bi kazalo, da se je bilo akutno obdobje globoke slovenske krize končalo.

Okrogla miza tribune ni bila okrogla, bila je oglata

Globoko slovensko krizo, razkol, pa je še naprej odslikavala geometrija okrogle mize sama. Okrogla miza tribune ni bila okrogla, bila je oglata. Vendar pa miza ni bila cela, temveč so razpravljali za – prelomljeno mizo, v obliki črke L. Sama miza je kot pol-kvadrata odslikavala stvarni prelom volilnega telesa te države. Miza v obliki črke L je odslikavala stvarnost, da je o tem, »kako in kam« za omizjem le del dejanske opozicije. Del, ki ne odslikava niti preostale opozicije niti dejanske pozicije – volilnega telesa.

Kot smo pojasnili v predhodnih prispevkih namreč neugodno obdobje poglabljanja globoke slovenske krize – ni končano. Desetletja zatajevana resnica ni ugotovljena. Okvarjena intima ni spremenjena. Uveljavitev pravne države pa ni dobljena.

Zato je vprašanje kako naprej, preuranjeno vprašanje.

Pot naprej je, kakopak, v poglobitev izpraševanja. Vstopamo v razprti nukleus okvare.

12 KOMENTARJI

  1. S trditvijo “Preuranjeno vprašanje kako naprej” sem dobil vtis, da hoče gospod Žiga Stupica biti v središču pozornosti. Kajti jaz trdim, da je vedno dobro vedeti, kam greš. Pa tudi je dobro vedeti, kam hočeš priti. Seveda je takoj nato dobro vedeti, kako tja priti.

    Zadeva je zelo enostavna. Komunizem je obljubljal same dobre zadeve, same dobre zadeve a brez Boga. Obljubljal je Božje kraljestvo brez Boga. Da zadeva ne deluje, je znano že olalala tisočletij. prav tako je znano že olalala tisočletij, da bodo vedno ljudje padali na to prevaro. Ne sicer vsi, včasih več ljudi, včasih pa manj.

    Rešitev iz težav, torej rešitev iz nesrečnega življenja, je ena sama: “Odpreti Bogu brata našega srca.” Smo to kot družba zmožni narediti? Glede na število letošnjih novomašnikov, s katerimi bo Bog pokril potrebe vernikov, trdim, da ne. Da bo Bog reševal le posamznike, Slovenije pa ne. Podobno bo, kot je Bog reševal Lota. Splača se brati v Svetem pismu zgodbo o Lotu, da bomo spoznali našo prihodnost.

    O Bog! Daj, da se motim in da bo vsa Slovenija slavila tebe, gospoda našega Boga!

    • OOOPPPPSSSS! Pravilno je:
      “Odpreti Bogu vrata našega srca.”

      Mi je zelo žal za to napako. Bo pa sedaj več ljudi bralo moje misel o rešitvi.

    • Zahvaljujem se za vaše mnenje. Gospod AlFe mogoče imate prav. Kam cikel izpraševanj sploh pelje.

      Poglejte, kako zapleteno je dejansko stanje že v primeru vašega nedavnega komentarja pod prispevek V Ljubljani jezikoslovcu Toporišiču postavili obeležje, kjer sem vam podal odgovor s prikazom zapletenosti dogodka. Spominsko obeležje, po eni strani visoke pietete s strani FF LJ, ob tem, da naj bil po drugi strani dr. Toporišič za časa življenja deležen vprašljive obravnave.

      Mogoče ima prav tudi gospod Dejan Steinbuch v nedavnem prispevku Zločin brez kazni, 1. del (30.10.2017). Po eni strani vliva zaupanje prizadetih oseb v tekst visoko všečnega videza pietete do »pobitih brez sodbe« (ki sploh še niso identificirani, niti niso identificirane okoliščine v katerih so bili prizadeti). Nato pa jih po drugi strani obsodilno identificira z »domobranci«, »kvizlingi« oziroma »desnica«.

      Ali pa gospod Žiga Turk s poznanim stališčem, da so Slovenci navajeni zapenjati (vztrajati na resnici) do konca, od katerega ni odstopil.

      Najbrž imate prav vi.

    • Najbrž imata prav kar oba.
      Ker ravno cikel izpraševanj lahko pelje k “odpreti Bogu vrata našega stca” oz k Resnici.
      Kar Bog tudi je.

      • OOOPPPPSSSS! Pravilno je:
        “Odpreti Bogu vrata našega srca.”

        😉

        Danes meso, to je prsti, ne dohitevajo našega duha. In to je tudi prav, kajne gospa Amelie!?

      • Veliko tistih z nostalgijo po YU,bi bilo presenečenih,če definirali resnico na podlagi avtentičnih dokazov in ne na lansiranju laži,intrig,skratka zavajanj.Okrogle mize so navadno pokazatelj poglobljenih razprav,kje se krešejo mnenja,nikakor pa ne realno dosegljiva,razen če vizija ne pokaže pot.Krog je v transcendenčnem pojmovanju duhovnost,kvadrat pa zemlja,oboje pa iniciacijska pot v rokah božjega stvarstva !?

    • AlFe … “smo to kot družba zmožni narediti?”
      —–
      Sicer ste si na to vprašanje že sami odgovorili, pa kljub temu menim, da to ni odvisno le od števila novomašnikov, ampak najprej od naše skupne pripravljenosti razkrivanja desetletij zatajevane resnice.
      Šele soočenje s tem zatajevanim bi odprlo naslednje poti.

      • Število novomašnikov je le pokazatelj stanja. Tako da bi bilo bolje namesto molitve za novomašnike moliti, da bolje cenimo Resnico kot BMWja.

  2. Na nek način smo v družbi v stanju mrtvila.
    “Pot iz mrtvila je le ena, zanesljiva in trdna:
    pot duhovnega razmaha.”
    To je bilo geslo študijskih dni Draga 2017, avtor pa je priznani filozof Milan Komar.

    Za vse probleme je rešitev v poglobitvi vere. Današnje stanje duha v družbi kliče po verski prenovi.
    Gre za podobno situacijo, ki jo je zaznal Martin Luter v svojem času in moral zaradi nasprotovanja začeti z novo vero.

    • Pot duhovnega razmaha je v soodvisnosti z našimi iskrenimi prizadevanji za razkrivanje zatajevanega. Ker prvo je pogojeno z drugim.

    • “Gre za podobno situacijo, ki jo je zaznal Martin Luter v svojem času in moral zaradi nasprotovanja začeti z novo vero.”

      Ter še bolj zapletel zadevo, saj je kristjane razdelil na tisoče sekt. Veliko bolje Bogu po volji je ravnal sveti Frančišek iz Assisija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite