Inštitut Nove revije prireja razpravo na temo Kakšno državo hočemo, o kateri bodo razpravljali: dr. Frane Adam, sociolog dr. Anže Burger, ekonomist ddr. Igor Grdina, zgodovinar dr. Dean Komel, filozof dr. Lovro Šturm, pravnik Razpravo bo vodil Tomaž Zalaznik.
Tematska razprava bo v sredo, 21. marca 2018, ob 18. uri, v Central Hotelu, Miklošičeva 9, Ljubljana.
Poglavitni namen tematskih razprav in posvetov, ki jih že vrsto let prireja Inštitut Nove revije, pogosto tudi v sodelovanju z zainteresiranimi inštitucijami doma in v tujini, je, da se uveljavi vodilo spoprijema namesto spopadanja, ki se ga ne uspemo otresti iz preteklosti, kar onemogoča produktivno družbeno argumentacijo.
Upoštevajoč zgodovinsko razsežje oblikovanja slovenske državnosti, ki ga zaznamuje prevlada absolutizma, avtoritarnosti, hegemonije in totalitarnosti, ter ob soočenju z aktualnimi družbenimi razmerami in razmerji v državi Sloveniji kot članici Evropske skupnosti, se sproža vprašanje, ali vemo, kakšno državo hočemo.
To vprašanje je obremenjeno še s pomislekom, ali je volja do državnosti še ista, kot je bila ob osamosvojitvi, in drugič, kako danes sprejemamo moč ali nemoč države? Kaj razumemo, ko govorimo o razvijanju državnosti, ki terja upravljanje z državo. Je to vprašanje, ki ga lahko preložimo na ustanove Evropske skupnosti? Nemalokrat doslej se je že izkazalo, da nikakor ne.
Po več kot četrt stoletja obstoja države Slovenije se bolj kot s pripravljenostjo za razvijanje državnosti in demokracije, pospeševanjem gospodarskega, socialnega, znanstvenega, kulturnega in izobraževalnega napredka, srečujemo z nedelovanjem »pravne države«, z vpletanjem političnih interesov (prek države) v gospodarsko sfero, nerazvidno in tudi škodljivo mednarodno politično zastopanostjo, hudimi primeri finančnih korupcij, komaj vzdržnimi bremeni »socialne države«, brezperspektivnostjo zaposlovanja izobraženih mladih kadrov, blokadami zasebnih pobud na številnih področjih ter s prikrito monopolizacijo inštitucij javne sfere. Podsistemi izobraževanja, raziskovalnih dejavnosti, kulturne ustvarjalnosti, zdravstva, sodstva, javne uprave, vojske in policije so čedalje bolj ogroženi v svoji funkciji. Še naprej ostaja nejasna naša opredeljenost za intenzivnejši gospodarski razvoj ob upoštevanju naravnih, kulturnih in humanih vidikov sodobnega bivanja. Uspehi slovenskih podjetnikov, raziskovalcev, umetnikov, športnikov in sploh prizadevnost prebivalcev Slovenije za ustvarjanje dobrin, praviloma služijo zgolj kot izgovor, da nam vendar »gre dobro«.
Populistično obnašanje in oblastniška prevzetnost novo-nastalih, večinoma pa kar staro-ostalih oligarhij v obdobju družbeno-ekonomske tranzicije, povzdigovanje totalitarističnih manir prejšnjega sistema in dvigovanj novih, ozki interesi političnih in drugih »elit« ter široka družbena apatičnost zamegljujejo naše odločitve, izbire, odgovornosti in vrednosti. Oblastna moč celo namenoma odtujuje ljudi, tako da tudi z navideznim pluralnim zastopanjem mnenj in stališč zagrajuje pripadnost političnim stranem. To neposredno izkazujejo pogoji možnosti medijske diskusije, ki so zgolj pogojujoči, ne pa omogočujoči.
Ob vsem tem se postavlja pod vprašaj celo vrednost demokracije kot načina sobivanja z dogovorjenimi standardi pravic in svoboščin. Pred nami so državnozborske in lokalne volitve kot ena od epizod v delovanju države, a bodo verjetno (spet) zaobšle demokratične državljanske odločitve, ki zahtevajo pogum in odgovornost pri soustvarjanju države.
