Razpel bom v krvi svoje perotnice /France Balantič/

Pred 75. leti, 24.novembra 1943, je v tragičnih okoliščinah izgubil življenje pesnik France Balantič. Literarna veda ga uvršča med klasike slovenske književnosti. Po njem se imenuje knjižnica v njegovem rojstnem kraju Kamniku.

Kaj se je zgodilo tistega usodnega 24. novembra pred 75. leti?  Dan prej, v torek, 23. novembra 1943, je domobranska posadka v Grahovem ob Cerkniškem jezeru dobila ukaz, da se umakne v Cerknico, saj so se kraju bližale močne partizanske enote. To je bil čas po kapitulacije Italije in odhodu italijanske okupacijske vojske. Notranjska je bila ena tistih pokrajin, kjer je bila ideološka diferenciacija, celo znotraj iste družine, najbolj usodna. Sestavni del tega je bilo nasilje in likvidacije. Fantje in možje iz okoliški vasi, ki se niso počutili varni doma, so se zatekli v postojanko v Grahovem.

Kakih 70 jih je bilo v postojanki.  Mnogi so bili brez pravega vojaškega znanja in usposobljenosti. Najmlajši je štel 15 let. Poveljeval jim je gimnazijski maturant France Kremžar. Bil je sošolec in dober prijatelj Franceta Balantiča. Verjetno je prav on odločilno vplival nanj, da se mu je pridružil. Namreč. France Balantič se je v zelo slabem telesnem in fizičnem stanju vrnil iz taborišča Gonars. V Ljubljani razmere zanj niso bile nič boljše. Bil je prišlek iz nemške okupacijske cone, ni se mogel vpisati v višji semester slavistike, bil je bolj lačen kot sit, svoje pa je k neugodnim zunanjim razmeram prispevala tudi njegova nekoliko melanholična narava. Na presenečenje mnogih se je pridružil  Francetu Kremžarju v Grahovem.

Ostaja uganka, zakaj France Kremžar tistega usodnega dne ob koncu novembra 1943 ni pravočasno izvedel umika. Proti večeru sta jih obkolili Šercerjeva in Tomšičeva brigada, skupaj okoli 1000 borcev. Do boja je prišlo okoli pol enajstih ponoči. Središče obrambe je bilo v Krajčevi hiši. Naslednji dan dopoldne so partizani uspeli priti v spodnje prostore, zajeli kakih 10 branilcev, tja znosili slamo in hišo zažgali.  Tako so se branilci v zgornjih prostorih, med njimi France Balantič, znašli v ognjeni pasti. Okoli poldneva so se partizanske enote umaknile. Na prizorišču spopada so domačini našli 34 zoglenelih trupel, ki so jih položili v skupen grob na vaškem pokopališču. Uresničila se je slutnja mladega pesnika, ki je zapisal: “Zgoreli bomo kakor šop zvenele trave.”

France Balantič je že veliko  prej v sebi čutil, da se zanj čas hudih nasprotij doma in v svetu ne bo dobro iztekel. Leta 1940 je nastala preroška pesem Zasuta usta.

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.

Ne samo glede smrti, imel je prav tudi glede molka in zasutih ust. Povojna oblast je zanj in njegove pesmi razglasila “damnatio memoriae”. Pri tem so se močno ušteli. Doživel je osebno in umetniško vstajenje. Kot sam pravi:

Še trda srca jug naj nam ugladi,
naj v temne popke kri se omehča,
ne bo solza, samo gube dežja
zastro obraz nam za prihod pomladi.

In prišla je pomlad tudi za Franceta Balantiča. In tega smo lahko samo veseli.