Razpel bom v krvi svoje perotnice /France Balantič/

5
1080

Pred 75. leti, 24.novembra 1943, je v tragičnih okoliščinah izgubil življenje pesnik France Balantič. Literarna veda ga uvršča med klasike slovenske književnosti. Po njem se imenuje knjižnica v njegovem rojstnem kraju Kamniku.

Kaj se je zgodilo tistega usodnega 24. novembra pred 75. leti?  Dan prej, v torek, 23. novembra 1943, je domobranska posadka v Grahovem ob Cerkniškem jezeru dobila ukaz, da se umakne v Cerknico, saj so se kraju bližale močne partizanske enote. To je bil čas po kapitulacije Italije in odhodu italijanske okupacijske vojske. Notranjska je bila ena tistih pokrajin, kjer je bila ideološka diferenciacija, celo znotraj iste družine, najbolj usodna. Sestavni del tega je bilo nasilje in likvidacije. Fantje in možje iz okoliški vasi, ki se niso počutili varni doma, so se zatekli v postojanko v Grahovem.

Kakih 70 jih je bilo v postojanki.  Mnogi so bili brez pravega vojaškega znanja in usposobljenosti. Najmlajši je štel 15 let. Poveljeval jim je gimnazijski maturant France Kremžar. Bil je sošolec in dober prijatelj Franceta Balantiča. Verjetno je prav on odločilno vplival nanj, da se mu je pridružil. Namreč. France Balantič se je v zelo slabem telesnem in fizičnem stanju vrnil iz taborišča Gonars. V Ljubljani razmere zanj niso bile nič boljše. Bil je prišlek iz nemške okupacijske cone, ni se mogel vpisati v višji semester slavistike, bil je bolj lačen kot sit, svoje pa je k neugodnim zunanjim razmeram prispevala tudi njegova nekoliko melanholična narava. Na presenečenje mnogih se je pridružil  Francetu Kremžarju v Grahovem.

Ostaja uganka, zakaj France Kremžar tistega usodnega dne ob koncu novembra 1943 ni pravočasno izvedel umika. Proti večeru sta jih obkolili Šercerjeva in Tomšičeva brigada, skupaj okoli 1000 borcev. Do boja je prišlo okoli pol enajstih ponoči. Središče obrambe je bilo v Krajčevi hiši. Naslednji dan dopoldne so partizani uspeli priti v spodnje prostore, zajeli kakih 10 branilcev, tja znosili slamo in hišo zažgali.  Tako so se branilci v zgornjih prostorih, med njimi France Balantič, znašli v ognjeni pasti. Okoli poldneva so se partizanske enote umaknile. Na prizorišču spopada so domačini našli 34 zoglenelih trupel, ki so jih položili v skupen grob na vaškem pokopališču. Uresničila se je slutnja mladega pesnika, ki je zapisal: “Zgoreli bomo kakor šop zvenele trave.”

France Balantič je že veliko  prej v sebi čutil, da se zanj čas hudih nasprotij doma in v svetu ne bo dobro iztekel. Leta 1940 je nastala preroška pesem Zasuta usta.

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.

Ne samo glede smrti, imel je prav tudi glede molka in zasutih ust. Povojna oblast je zanj in njegove pesmi razglasila “damnatio memoriae”. Pri tem so se močno ušteli. Doživel je osebno in umetniško vstajenje. Kot sam pravi:

Še trda srca jug naj nam ugladi,
naj v temne popke kri se omehča,
ne bo solza, samo gube dežja
zastro obraz nam za prihod pomladi.

In prišla je pomlad tudi za Franceta Balantiča. In tega smo lahko samo veseli.

5 KOMENTARJI

  1. Po naši najgloblji veri, prepričanjih (zavednih in nezavednih) se nam dogaja. Če beremo Balantičeve ali Grozdetove pesmi, vidimo, da sta glede lastnega mučeništva v svojem umu že vnaprej verovala. So pa ljudje, ki take vere nimajo, zato so ušli celo iz globokih roških jam, iz sibirskih taborišč, preživeli Goli otok ali pa soško fronto. Nemara kdo celo izpred Hude jame. Oče je govoril o znanem človeku, ki je ušel izpred nemškega strelskega voda, na Gorenjskem, skočil v hudourno reko in živel še desetletja. Edini od desetih. Imel je drugačno trdno notranje prepričanje. Ostalih devet pa so pokopali.

    Velike so skrivnosti človeške duše in Božjih potov.

    • Da, Balantič in Grozde sta slutila, da v tistem zblojenem in zlaganem revolucionarnem svetu ne moreta obstajati. In res, če ju ne bi pokončali tedaj, bi ju zanesljivo po vojni. Takšna je bila pač satanistična kultura “osvoboditeljev”.
      Moj globok poklon Balantiču in vsem tistim fantom. Kadar koli grem mimo Grahovega, se ustavim in položim cvetko na njihovo obeležje v blag spomin. Največ in najmanj, kar lahko storim.

    • To se je zgodilo v Žirovnici na Gorenjskem. Zaradi partizanskih izzivanj so spet hoteli streljati talce. Postavili so jih bo kole, ki so bili na robu korita reke. Roke so jim zavezali za kole. Koli so bili na srečo malo nižji. Fant, ki se je rešil, se je ukvarjal z gimnastiko. Preden so streljali, se je zadaj z obema rokama oprijel kola, naredil preval nazaj prek kola in padel v korito reke. Potem je tekel po koritu in ušel, čeprav so streljali za njim.

      Fant se ni hotel kar tako vdati v usodo in se rešil. Poleg volje po življenju je imel tudi potrebno znanje in seveda spretnost.

  2. Zelo zanimivo, Tine, hvala! Toliko pa nisem vedel, a sem nekoč videl spomenik talcem tam.

    Kapo di Istras, prav imaš, tudi kateri drugi svetniki so po Božji volji raje odšli, celo tik pred velikimi svetovnimi klanji. In ni kaj drugega; zlo človeku zapre usta in mu daje neko tiho moč v srce. Poklon njim, in prošnja, naj prosijo za nas, ko nam pride čas.

    Balantič je živ, ne vem, zakaj bi žalovali. Kjer je ljubezen in je Bog, je ŽIVLJENJEEEE! Smrti ni, ne nasedajte.

  3. David, čudovito napisano, ponavljam za tabo, kjer je ljubezen in Bog, tam je življenje. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.

    Slava Balantiču, slava Grozdetu in vsem, ki so slutili kaj nas čaka. Kdaj bomo mi to dojeli? In se izvili iz megle?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite