Vladajoča izvršilna oblast še vedno ne razume vladavine prava

5
529

Vse tri veje oblasti bi morale ustavne odločbe spoštovati in jih uresničevatiStarejši in modrejši ljudje znajo povedati, da za zasebno življenje pogosto velja »hiša razdeljena, razpada kakor razpuščena«. Podobno velja za slovensko ustavno demokracijo. Pri nas se odločitve sprejemajo mimo prava ali v nasprotju z njim. Tako začne ustavna demokracija počasi razpadati kot razdeljena hiša. Ustavo zamenja samovolja oblastnih elit, ki pravo uporabljajo kot orožje za vzdrževanje svoje oblasti. Uresničevanje vladavine prava je vse od demokratizacije in osamosvojitve slovenske države nebodigatreba. V zreli ustavni demokraciji vladavina prava preprečuje zlorabo oblasti vladajoče večine. A to je teorija, resničnost je nekoliko drugačna. Odločitve se vse prepogosto, celo sistematično in vsesplošno sprejemajo mimo prava, zgolj na podlagi moči, ki jo posamezniku oziroma kolektivnemu organu prinaša javna funkcija. Vladajoča izvršilna oblast še vedno ne razume vladavine prava. Pravo se še vedno uporablja kot sredstvo za opravičevanje vladajočih arbitrarnih odločitev.

Vse tri veje oblasti bi morale odločbe ustavnega sodišča spoštovati in jih uresničevati

Ko smo pred več kot sedemindvajsetimi leti sprejeli slovensko ustavo, smo se zavezali, da bo Ustavno sodišče RS najvišji varuh človekovih pravic, zakonitosti in ustavnosti. Da bodo njegove odločbe kot najvišjega razsodnika brezpogojno zavezujoče. Vsakokratna oblast bo vedno želela omejiti vlogo ustavnega sodišča najprej z izvolitvijo svojih somišljenikov za ustavne sodnike in nato s pritiski na njihovo odločanje, tudi preko »telefonskega prava«, kot domnevajo nekateri komentatorji. Vsakokratni sodniki in sodnice ustavnega sodišča zagotovo imajo svojo ideologijo, kot s kolegi ugotavljamo v raziskovalnem projektu Ideologija na Ustavnem sodišču. Nekateri ustavni sodniki so bolj naklonjeni varovanju pravic posameznika, drugi bolj interesov države. A njihove odločitve je potrebno uresničevati in spoštovati, četudi se z njimi ne strinjamo.

Vse tri veje oblasti bi morale odločbe ustavnega sodišča spoštovati in jih uresničevati. Sodna veja bi morala ustavne argumente uporabljati v vsaki konkretni zadevi, izvršilna pri pripravi ustavno skladnih zakonodajnih predlog in zakonodajna pri sprejemanju zakonov. Žal prihaja do nasprotnega postopanja. Sodna veja le v redkih primerih uporablja ustavnopravne argumente. Izvršilna oblast pa v zakonodajno vejo oblasti celo pošilja zakone, ki nasprotujejo ne le ustavi, temveč že sprejetim odločitvam ustavnega sodišča. Ustava in njene vrednote še vedno niso ponotranjene v vseh vejah slovenske državne oblasti.

Ravnanje, ki je v posmeh vrednoti pluralizma

Državni zbor ni izglasoval novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, a protiustavno stanje in posledice ostajajo. Odločba ustavnega sodišča še vedno ostaja neizvršena. Otroci in njihovi starši, ki obiskujejo zasebne osnovne šole, so še naprej diskriminirani nasproti drugim, ki obiskujejo državne osnovne šole. Takšne prakse so v posmeh vrednoti pluralizma, ki naj bi ga varovala slovenska ustava. Zavrnitev novele ne spreminja dejstva, da je izvršilna oblast v omenjenem primeru popolnoma zlorabila ustavo. Uspelo ji je skoraj vzpostaviti enoumje v slovenskem izobraževalnem sistemu. V slovenskem javnem prostoru se zdi, da je prav enoumje končni namen delovanja političnega prostora, da bo lahko s totalitarnimi prijemi znova zlorabljal človekove pravice slovenskih prebivalcev s ciljem širjenja privilegijev svojih družin in neformalnih omrežij.

Zagotovitev uresničevanja odločbe ustavnega sodišča o enakovrednem financiranju zasebnega šolstva seveda ni edina odločba ustavnega sodišča, ki še ni bila izvršena in spoštovana. Ob koncu leta 2018 je bilo takih kar 14, od ugotovljenih neustavnosti nekaterih določb zakona o parlamentarni preiskavi  do ugotovljenih neustavnih določb zakona o graditvi objektov. Nespoštovanje odločb ustavnega sodišča je vrh ledene gore, ki ga javnost zaradi vrhovnega položaja tega sodišča bolj spremlja. Pod vrhom ustavnega sodišča pa je brezpravje bolj skrito očem javnosti. Le včasih denimo. pridejo tako na dan očitne zlorabe prava, kot jih je meseca junija ugotovilo Upravno sodišče v Mariboru v zadevi arbitrarne prepovedi koncerta glasbenika Thompsona.

Ustava in njene vrednote še vedno niso ponotranjene v vseh vejah slovenske državne oblasti

Spoštovanje in uresničevanje ustave in prava, boste nekateri pripomnili, je v slovenski družbi težko doseči. Težko je v nekaj desetletjih izbrisati desetletne in stoletne sledi brezpravja.

Slovenski ljudje težko odrečejo svojcem, prijateljem in znancem, da jim pomagajo in »zrihtajo« kakšno zadevo. Vedo, da bodo lahko računali na podobno pomoč, ko se bodo sami znašli v stiski. Prijateljski in sosedski stiki sodijo med najlepše značilnosti slovenske družbe, seveda bolj na podeželju kot v mestih. Teh povezav pa ne gre enačiti in povezovati z neformalnimi paradržavnimi strukturami, ki v tem trenutku obvladujejo strukture slovenskih institucij demokratične in pravne države in pravzaprav velike večine javnega sektorja. Neformalna omrežja ne delujejo niti ne želijo delovati v javnem interesu, saj se osredinjajo predvsem na maksimizacijo dobička iz javnih sredstev. Delujejo le na podlagi moči, pravo pa uporabljajo le kot sredstvo za uresničevanje svojih interesov.

Uresničevanje odločb najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic sporoča nižjim ravnem, da je v slovenski družbi sprejemljivo le dosledno spoštovanje ustave in pravnega reda. Sami se v snu prepričujemo, kako lepo je živeti v tako raznovrstni, bogati in čudoviti deželi. Ko se iz tega sna kmalu prebudimo, se naše vsakdanje življenje hitro vrne v zatečeno stanje brezpravja, kjer ustavne vrednote svobode, enakosti, solidarnosti in pluralizma ostajajo neizživete. A te vrednote so odvisne predvsem od nas, koliko od nas samih je pripravljenih žrtvovati del zasebnega in drugega življenja, da bo naš sen nekoč postal resničnost.

Vir: Slovenski čas 111(2019), str. 2-3

5 KOMENTARJI

  1. “Vladajoča izvršilna oblast še vedno ne razume vladavine prava”

    Pa saj ji ni treba. Ko bodo volivci to zahtevali, bo pa druga pesem.

    • Predvsem zakonodajna osrednja oblast ne razume ali se izmika odgovrnosti za slabo vladavino prava, enako izvršna oblast, saj se premnogokrat piše in uporablja zakone, ki so na škodo pravičnosti in enakosti pred zakonom, neskladni z ustavo i.p. Vladavina prava se vendar odraža v rezultatih dela pravosodja, to je sodstva in tožilstva. Znano je, da državljani zelo nizko ocenjujejo pravosodje, sodstvo in tožilstvo in tudi slabo zakonodajno oblast. Kdo ima prvi odogovrnost za slabo delovanje pravne države, menda tisti, ki ima v parlamentarni demokraciji največjo pristojnost in dolžnost izbire in odločanja, to je parlament- zakonodajna oblast, to so izvoljeni poslanci oz. predvsem predsedniki političnih parlamentarnih strank, čemur služi sedanji volivni sistem, ki že destletja daje oblast partijskim vodstvom, ki imajo odločilen vpliv, kdo bo postal poslanec.

  2. Vladavino prava z Ustavo vred je treba uresničevati. Ustavno sodišče ni najvišji organ oblasti v državi. Ustavno sodbo je potrebno vročiti predsedniku države, ki je odgovoren za postopke uveljavitve. Seveda ne v Sloveniji. Tukaj imamo sanjsko deželo treh vej, “ustavno demokracijo”, ki je čisto filozofski pojem in tako dalje. V Sloveniji samo sanjamo neko lepšo deželo, ki je ne bi nikoli. Kot da sanj komunizma nismo nikoli okusili in kot da ne vemo, da realnost niso sanje.

  3. Res ja, vladavino prava z ustavo je potrebno uresničevati. Res je tudi, da je pogosto težava napuh in samoljubje nosilcev oblasti, to so izvoljeni poslanci oz. predvsem predsedniki političnih parlamentarnih strank.
    Čeprav bo zvenelo kot samohvala, bom navedel primer (ne)reagiranja pravne države oz. na problem zaposlenih, to je neplačevanja prispevkov zaposlenih in na problem pregona neplačnikov.. Primer kaže, da je Tožilstvo le odzivno in kaže tudi, da je kljub vsemu mogoče, da celo državljan doseže, sicer male, a po moje zelo pomembne premike delovanja tožilstva. Poklicani poslanci oz. politične stranke, v službi ljudstva in “pravičnosti”, so pri vsem tem niso izkazali, ravno nasprotno. Podal bom štiri prispevke objavljene v tisku, ki potrjujejo, da je Tožilstvo v tem primeru bilo odzivno:

    Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič, 2.
    DNEVNIK, 29.01.2019
    Franc Mihič se v Dnevniku (24. januar 2019) v pismu z zgornjim naslovom sprašuje, zakaj državni tožilci, po televizijskem prispevku, v katerem je bil govor o problemih čistilk v podjetju, ki je opravljalo storitev za ministrstvo za javno upravo, niso samoiniciativno začeli obravnavati omenjene zadeve, saj naj čistilke ne bi redno prejemale plač in socialnih prispevkov.
    Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Pristojnosti policije in tožilstva so natančno določena z zakonskimi pooblastili, ki določajo njune aktivnosti. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.
    Erika Repovž, svetovalka za odnose z javnostmi, Vrhovno državno tožilstvo RS
    https://www.dnevnik.si/1042859942/mnenja/odprta-stran/cistilke-brez-plac-in-prispevkov-tozilci-pa-nic-2

    Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave sumov
    DNEVNIK, 30.05.2019
    V prispevku z naslovom Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič v Dnevniku, 24. januarja, sem vprašal državno tožilstvo, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je v objavi medija viden sum storitve kaznivega dejanja. Vrhovno državno tožilstvo RS je v Dnevniku (29. januarja) odgovorilo: »Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.«
    Če prav razumem to sporočilo, tožilstvo ne bi zadeve odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu, če ne bi bilo pisma »gospoda Mihiča« v Dnevniku. Vezano na to zadevo pa mi je tudi ministrstvo za pravosodje oziroma njihov sektor za pravosodno upravo podal (19. 2. 2019) pisni odgovor, kjer med drugim piše: »V nadaljevanju podajamo le neobvezujoče mnenje, saj so za razlago določb zakonov v konkretnih zadevah pristojna sodišča in drugi pristojni organi. Glede na vsebino izpostavljene določbe 16. člena ZKGP lahko ocenimo, da zakon ne določa, v kakšni obliki mora do državnega tožilca ‘priti glas o kaznivem dejanju’.« Na poslansko vprašanje v zvezi z odzivanjem državnega tožilstva na sume storitev kaznivih dejanj, ki izhajajo iz medijskih objav, pa je odgovorila ministrica za pravosodje Andreja Katič. Med drugim pravi: »Ministrstvo za pravosodje je v zvezi z vprašanjem naslovilo za posredovanje elementov za odgovor na poslansko vprašanje tudi na Vrhovno državno tožilstvo RS, ki je navedlo, da državni tožilec, ki za dejansko stanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja in posledično za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, seveda dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar… ne smejo reagirati na vsakršno… obvestilo ali podatek, ki ni podprt z zadostno verodostojnostjo… Relativno nizko število tako začetih postopkov pa ne pomeni, da državni tožilci na vsebino medijskih objav in na dolžnost samoiniciativnega odzivanja na obstoj glasu o kaznivem dejanju niso pozorni.«
    Mnenje ministrice skratka je, da je zakonska ureditev tega področja ustrezna. Generalni državni tožilec Drago Šketa (je) meni(l): »Če imaš le ribiško palico, nihče ne more pričakovati takšnega ulova kot z ribiško mrežo. Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica delovnega in socialnega sodišča Ana Jaklič je dejala: »Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje. Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje.«
    Državna tožilka Barbara Brezigar je o tem spregovorila na RTV SLO. Ko je kot generalna državna tožilka vodila tožilstvo, tožilci niso preganjali delodajalcev, saj je kar 13 let veljal zakon vlade Antona Ropa, ki jim je dovoljeval neplačevanje prispevkov za pokojnino in so jih lahko zadržali brez soglasja zaposlenih, kar je vendar kraja lastnine zaposlenih. Šele ustavno sodišče je popravilo zakon, ker je pomenil protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Celo delodajalci v državni lasti več let niso plačevali prispevkov, a so tožilci zavrgli ovadbe. Niso se strinjali, da je neplačevanje prispevkov kaznivo dejanje, saj da prispevki niso »plačilo« za delo, ampak je to le neto plača, zato delojemalci niso oškodovani. Tožilci tudi niso dokazali naklepa neplačnika.
    So torej prispevki le »darilo« delodajalca zaposlenim, ne pa »plačilo« za delo? Nihče kaznovan in mnogi »po potrebi« ne plačujejo prispevkov. Izvršna in zakonodajna oblast nista naredili reda, ampak sta prizadetim le priznali leta brez plačanih prispevkov v pokojninsko dobo, ne pa za osnovo izračuna pokojnine. Marjan Papež, generalni direktor ZPIZ, pravi, da neplačani prispevki za delavce v delovnem razmerju niso omembe vreden problem. Zaposleni niso oškodovani in kaznovanje delodajalcev zanj ni aktualno. Res ni nihče oškodovan? Ali ni zadržanje prispevkov zaposlenih kaznivo dejanje kraje njihove lastnine, kot pravi US? Javnost skratka še čaka na epilog oziroma sporočilo o zadevi »Čistilke brez plač in prispevkov«, ki jo obravnava pristojen tožilec.
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042887690/mnenja/odprta-stran/drzavni-tozilec-se-je-dolzan-odzvati-na-medijske-objave-sumov

    Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave
    DNEVNIK, 28. Avgust 2019
    Kdaj bo državno tožilstvo seznanilo javnost o epilogu zadeve »čistilke brez plač in »prispevkov«? O tem sem napisal več prispevkov. Zadnji z zgornjim naslovom je bil objavljen v Dnevniku 30. maja v prispevku z naslovom Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič. V Dnevniku, 24. januarja, sem vprašal državno tožilstvo tudi, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je v objavi medija viden sum storitve kaznivega dejanja. Vrhovno državno tožilstvo RS oziroma Erika Repovž, njihova svetovalka za odnose z javnostmi, je v Dnevniku 29. januarja napisala: »Gospoda Mihiča obveščamo, da državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.«

    Vezano na to zadevo mi je tudi ministrstvo za pravosodje oziroma njihov sektor za pravosodno upravo 19. februarja podal pisni odgovor, kjer med drugim piše: »Glede na vsebino izpostavljene določbe 16. člena ZKGP lahko ocenimo, da zakon ne določa, v kakšni obliki mora do državnega tožilca ‘priti glas o kaznivem dejanju’, podajamo le neobvezujoče mnenje, saj so za razlago določb zakonov v konkretnih zadevah pristojna sodišča in drugi pristojni organi.« Poslanka Ljudmila Novak pa mi je 28. marca posredovala pisni odgovor ministrice za pravosodje Andreje Katič, za katerega sem poslanki podal pisno pobudo. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je odgovorila: »Ministrstvo za pravosodje je v zvezi z vprašanjem naslovilo za posredovanje elementov za odgovor na poslansko vprašanje tudi na vrhovno državno tožilstvo RS, ki je navedlo, da je državni tožilec, ki za dejansko stanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja in posledično za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, seveda dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar pa… ne smejo reagirati na vsakršno… obvestilo ali podatek, ki ni podprt z zadostno verodostojnostjo.«
    Mnenje ministrice torej je, da je po zakonu tožilec dolžan tudi za sume, ki jih izve iz medijev, sprožiti postopke pregona. Pismena ovadba torej ni obvezna. Meni tudi, da je zakonska ureditev tega področja ustrezna. Ministrstvo za javno upravo je res prekinilo pogodbo s podjetjema, ki sta oškodovali čistilke, ni pa podalo prijave suma storitve kaznivega dejanja. Težko pa je razumeti, da tožilci celo po predstavitvi primera v televizijskem Tedniku in po pisanju tiska, tokrat Dnevnika, niso sami pričeli obravnavati primera »čistilk brez plač in prispevkov«. Šele po objavi vprašanja, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, je tožilstvo v Dnevniku sporočilo: »Državni tožilec se je sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, zato je vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.« Generalni državni tožilec Drago Šketa pa je dejal: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.«
    Kdo je torej dolžan to urediti? Kdaj bo državno tožilstvo seznanilo javnost o epilogu vsaj te zadeve?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042896349

    Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave
    DNEVNIK; 11. Septembra 2019
    Gospodu Francu Mihiču odgovarjamo na njegovo javno postavljeno vprašanje v Dnevniku 28. avgusta: Kdaj bo državno tožilstvo seznanilo javnost o epilogu zadeve Čistilke brez plač in prispevkov? Gospoda ponovno obveščamo, da je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu. Po podatkih ODT v Kopru z dne 5. septembra 2019 je zadeva v predkazenskem postopku.
    Erika Repovž , svetovalka za odnose z javnostmi Vrhovnega državnega tožilstva RS

    https://www.dnevnik.si/1042897732/mnenja/odprta-stran/drzavni-tozilec-se-je-dolzan-odzvati-na-medijske-objave213

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite