Razpad Demosa je razbil enotnost naroda in ponovno ustoličil levico

Foto: Anton Tomažič.
Foto: Anton Tomažič.

Konec preteklega leta je minilo 25 let, ko je 30. decembra leta 1991 (del) predsedstva politične koalicije Demos v Dolskem pri Ljubljani sklenil, da se koalicija Demos na državni ravni razpusti in da se do maja 1992 izvedejo volitve v državni zbor po določilih nove ustave. Tak sklep je brez posveta številnih občinskih odborov in njihovih predsednikov ali vodij volilnih štabov, ki so bili ključni v predvolilnem času in v času plebiscita, sprejelo nekaj posameznikov s predsednikom Demosa dr. Jožetom Pučnikom in predsednikom poslanskega kluba Demos dr. Francetom Zagožnom. Kot podpredsednik poslanskega kluba Demos sem takoj sklical sestanek Demosovih (126) poslancev, katerega se, žal, velika  večina ni udeležila. In to je bil prvi udarec Peterletovi vladi, ki se ga, žal, takrat še ni zavedal. Še danes sem prepričan, da je bil razpust koalicije DEMOS ena ključnih napak desnice, po slovenski osamosvojitvi. Izgubljeno zaupanje slovenskega prebivalstva čutimo še danes. Po zgolj dveh letih je znova v polnosti zavladala levica.

Takrat sem bil podpredsednik poslanskega kluba Demos in sem politična trenja med levim in desnim polom v vodstvu Demosa poslušal in občutil tudi v zakulisju. Zato z vso resnostjo trdim, da s(m)o bili za tako stanje krivi levi in desni. Levi, ker so bili revolucionarni in so takoj po osamosvojitvi Slovenije predlagali in izrinili iz politične scene vse, ki nismo bili levičarji. Desni pa zato, ker je bilo, mislim na vodstvo Demosa, že vse od ustanovitve medlo in neodločno. To se je pokazalo tudi takoj po zmagi na volitvah, ko so mnogi uradniki iz starega režima ostali nedotaknjeni.

V času Demosove vladne in skupščinske večine, so bili nekateri visoki državni uradniki v času enopartijskega sistema celo svetovalci vodilnim politikom Demosa. Zato ni naivno trditi, da je razpustitev koalicije Demos usmerjala leva politika, ki je to delala iz ozadja, že vse od svojega poraza na volitvah. Prvi pritiski na Demosovo koalicijo, oziroma na njihove levičarje v vodstvu Demosa, so se agresivno začeli takoj po deset dnevni vojni, da je potrebna zamenjava Vlade in Skupščine. Dejstvo pa je, da so bili večina vodilnih v koaliciji DEMOS člani nekdanjih Zveze komunistov Slovenije. Ker tega takoj niso uspeli doseči neposredno, je iz ozadja preko medijev stopila v javnost partijska elita in z nekaterimi članki in komentarji stalno ponavljala zahtevo po odstopu predsednika vlade Lojzeta Peterleta.

Da so za to zahtevo stali nekdanji vodilni komunisti me je prepričal, danes že pokojni Janez Lukač, takrat podpredsednik Zbora občin, ki je bil kot »zamrznjeni član« Zveze komunistov Slovenije, v decembru 1991 povabljen na praznovanje starega leta, na Bled. Tam so staro leto praznovali številni vplivni člani iz nekdanjega vrha CK ZKS in tudi vodilni strank takratne opozicije.

Ob nazdravljanju novega leta je vrh KPS, čeprav so se razpustili, razkril svoj politični scenarij za leto 1992, ki se je glasil nekako takole: do konec leta 1991 bomo od znotraj zrušili koalicijo Demos, po novem letu bomo predlagali in izglasovali nezaupnico vladi Lojzeta Peterleta. Ko bomo ponovno imeli oblast v svojih rokah, pa bomo s pomočjo medijev počasi razkrajali popularnost in moč cerkve, ki je v času slovenske osamosvojitve dobila nov zagon.

In res! Tretjo konstruktivno nezaupnico je 22. aprila 1992, vložila stranka ZSMS. Le ta je bila izglasovana, zato je sredi Demosovega mandata vlado prevzel dr. Janez Drnovšek. In tako je po dveh letih, ko je bila Slovenija priznana, tudi od ZDA in ni bilo več strahu, da bi nas ponovno okupirala Jugo armada, v Sloveniji ponovno prevzela oblast stara leva politična struja. Kaj bi bilo, če tega ne bi bilo, je po 25 letih zgolj ugibanje.

Po mojem osebnem prepričanju za razpad Demosa ni bil vzrok naša politična in nazorska opredeljenost, pač pa paket zakonskih predlogov, ki jih je v jeseni 1991 predlagala takratna skupščina. Med njimi je bil predlog zakona o postopnem preoblikovanje družbene lastnine, oziroma, da se le ta postopoma privatizira in tudi predlog zakona o denacionalizaciji, o vračanju po vojni krivično odvzetega premoženja. Ta dva predloga pa sta bila za levi del koalicije sporna.

Prav na podlagi teh dveh zakonov je bil oblikovan tudi predlog zakona o razdelitev kupnine od prodane vrednosti družbenih podjetij. Le te, naj bi se 10% steklo tudi v državni sklad, kot je to določal Zakon o denacionalizaciji. Sklad naj bi deloval po načelu dobrega gospodarja. Država bi s pridobljenimi sredstvi, v letih 2018 končno izplačala vse odškodninske zahteve upravičencem, ki so se odpovedali vračilu v naravi ali pa je bila njihov nekdanja lastnina nevračljiva.