Razpad Avstro-Ogrske in mirovne pogodbe

22
1037
Trianonska mirovna pogodba je bila po koncu prve svetovne vojne namreč sklenjena med antantnimi silami in Madžarsko, s katero se je ta kot poraženka morala odpovedati dvema tretjinama ozemlja.
Praznovanje Dneva narodne povezanosti, ki ga je 3. junija priredila konzularna pisarna Republike Madžarske v Lendavi, še vedno buri duhove. Javnost je zbodlo v oči vabilo na dogodek, na katerem je sporni zemljevid naše vzhodne sosede, ki propagira tako imenovano veliko Madžarsko. Ta zemljevid k Madžarski prišteva še velik del slovenskega Prekmurja.

Zadnje čase se v Sloveniji veliko govori o aspiracijah sosedov po delih Slovenije. Ker je Slovenija del EU ni prav nobenega strahu, da bi nekdo lahko posegel po njenih delih – in to ne glede na to ali nekdo govori o »italijanski« Istri ali objavi zemljevid nekdanje propadle Ogrske. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so naši sosedi tudi člani EU.

Verjetno ni domneva daleč od resnice, da se to razpihuje zato, da se pozornost usmeri proč od notranjepolitičnih problemov. Tim. nova vlada, ki ni več nova, do sedaj ni naredila ničesar, problemi v zdravstvu in sodstvu (predvsem v kazenskem sodstvu) se niso niti začeli reševati, ustavne določbe se ne upoštevajo in zadeve postajajo vedno bolj pereče, korupcija je del vsakdana, zunanjepolitično se je država zaradi izredno »spretnega« vodstva ne samo te vlade tudi prejšnje, postavila na stranski tir.

V času sankcij proti Rusiji, ker je ta v nasprotju z mednarodnim pravom zasedla del sosednje dežele, so bila srečanja z vodilnimi politiki Rusije, tudi s Putinom, izredno pogosta, tako v Rusiji kot tudi v Sloveniji. Iranski denar se je preko Slovenije pral, odgovorni se za to, kljub opozorilom, niso zmenili. Avstrija gradi drugi tunel skozi Karavanke, v Sloveniji pa so številne zapreke. Podobno uspešna (spretna) je bila tudi Slovenija do sedaj pri gradnji drugega tira. Lahko nadaljujemo.

Kot naročeno se potem pojavi na Madžarskem zemljevid Ogrske ….

Prav zato je potrebno, da se spomnimo na Habsburško monarhijo, v kateri je živelo 12 narodov. Od leta 1867 je bila to tim. dvojna monarhija. Večina Slovencev je živela v avstrijski polovici, oz. Cislajtaniji. Slovenci so tako živeli v vojvodinah Kranjski, Koroški in Štajerski in na Primorskem (v Avstrijskem Primorju pa v Pokneženi grofiji Goriška in Gradiščanska, Mejni grofiji Istra in v svobodnem mestu Trst). V madžarskem delu oz. Translajtaniji pa so Slovenci živeli v Prekmurju s Porabjem (predvsem v komitatih Vas in Zala). Izraz Cislajtanija in Translajtanija prihaja od reke Leitha (slovensko Litva), ki je obe strani ločila. Potrebno je si predočiti razliko med avstrijskim in ogrskim delom monarhije. Avstrijski del je leta 1867 dobil pisno ustavo, zato lahko govorimo o pravni državi z delitvijo vej oblasti in temeljnimi državljanskimi pravicami, ogrski del pa ne.

Beneška Slovenija, ki je bila del habsburške monarhije do poraza monarhije proti Prusiji – Kraljevina Italija je bila pruski zaveznik– , pa je po sklenitvi miru na Dunaju 3. oktobra 1866, ko se je monarhija odpovedala Benetkam, ostala izven meja monarhije in bila priključena Italiji.

Slovenci so nekako do prve svetovne vojne veljali za najbolj lojalne do dinastije Habsburžanov. Zaradi posledic dualistične ureditve monarhije leta 1867, ki je privilegirala Madžare in Nemce, je končno po prvi svetovni vojni monarhija razpadla. Kot je cesar Karl I. v švicarskem azilu zapisal: »Notranji mir /…/ je bil obsojen na propad zaradi neizmerno neumne drže vladajočih klik Nemcev in Madžarov«. Dualistični ureditvi so nasprotovali predvsem Čehi, Poljaki in južni Slovani. Eno najbolj perečih notranjepolitičnih vprašanj po aneksiji Bosne in Hercegovine (5.oktobra 1908) pa je bilo  prav južnoslovansko vprašanje.

Slovenci so uresničitev svojih nacionalnih ciljev dolgo iskali v okviru Habsburške monarhije, šele pozno se je zgodil prevrat v prid jugoslovanski orientaciji. Tako je še Majniška deklaracija, ki jo je prebral slovenski poslanec v dunajskem državnem zboru dr. Anton Korošec v treh jezikih (v slovenščini, hrvaščini in nemščini) 30. maja 1917 v imenu Jugoslovanskega kluba, postavila kot cilj združenje vseh južnih Slovanov, ki so živeli v habsburški monarhiji, ni pa načrtovala neke samostojne južnoslovanske države. Želela je državno tvorbo pod žezlom Habsburžanov.

Notranjepolitični razlogi za razpad Avstroogrske

Seveda je že prestolonaslednik Franc Ferdinand pripravljal načrte za trialitično preureditev države. To je po vsem kot kaže, bil eden glavnih vzrokov za atentat na njega na Vidov dan leta 1914 (28. junija). Tudi njegov naslednik kot prestolonaslednik in od 21.novembra 1916 novi cesar Karel I. (ogrski kralj Karel IV.) se je zavzemal za temeljito preureditev monarhije. Za obstoj monarhije je videl rešitev v federalistični preureditvi, v kateri naj bi bili vsi narodi enakopravni. Skupne zadeve pa naj bi bile vojska, zunanja politika in gospodarstvo. Spodletelo mu je zaradi vojnih razmer in zaradi premajhne notranjepolitične podpore. Cesar ni imel močnega zaledja, saj tudi ni bil vzgojen za to odgovorno funkcijo. Nihče ni pričakoval, da bo enkrat prišel na prestol.

Dodatno pa je njegov ugled padel po spodletelem mirovnem poskusu, tim. aferi Sixtus, ko je zunanji minister grof Ottokar Czernin 2.aprila 1918 s svojim fatalnim govorom pred dunajskim občinskim svetom po nepotrebnem sprožil spor s francoskim predsednikom vlade Georgesom Clemenceaujem. Cesar je tudi bil ujetnik kronske prisege v Budimpešti 30. decembra 1916. Madžari pa so nasprotovali vsaki ustavni spremembi.

Zunanjepolitični razlogi za razpad monarhije

Poleg notranjepolitičnih razlogov za razpad monarhije, pa so bili tudi zunanjepolitični. Sile Antante so si postavile kot cilj, da razkosajo Avstro-Ogrsko. V prvi vrsti je potrebno spomniti na aspiracije Italije. Italija je namreč ob začetku vojne leta 1914 razglasila nevtralnost in zapustila trojno zvezo z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Ker se je bala, da bo po vojni plen razdeljen brez nje, se je pogajala z obema stranema. Antanta ji je nudila več. Po tajnem Londonskem sporazumu, ki je bil sklenjen 26. 4. 1915, naj bi Italiji poleg Trentina in južne Tirolske, deleža nemških kolonij v Afriki (Libija, Eritreja), nadzor nad Albanijo in vpliv na območju ob obali turške Anatolije, pripadla tudi Istra, slovenska Primorska, Trst in večji del Dalmacije in to ne glede na tamkajšnje popolnoma ali večinoma hrvaško oz. slovensko prebivalstvo.

Mirovne konference – Versailles (podpis miru z Nemčijo 28. 6. 1919), St. Germain-en-Leye (podpis mirovne pogodbe z Avstrijo 10. 9. 1919) in Trianon (podpis mirovne pogodbe z Madžarsko 4. 6. 1920) – so zemljevid Evrope bistveno spremenile.

Na ozemlju Avstro-Ogrske so nastale nove države: Avstrija, Češkoslovaška, Madžarska. Večina slovenskega ozemlja, Hrvatska in Dalmacija so postale del Kraljevine SHS, ki je bila ustanovljena 1. decembra 1918. Razpadli sta torej obe polovici Habsburške monarhije, v kateri je živelo 12 narodov.

Trianonska mirovna pogodba

Tudi Ogrska je bila večnarodna država, zato je absurdno govoriti o tem, da je bilo Madžarom odvzet velik del njihovega ozemlja. Seveda pa ni moč mej postaviti tako, da ne bi pripadniki ene ali druge narodnosti pristali na strani, kjer bi postali manjšina. Madžari so o tem že vedno imeli zelo samovoljno interpretacijo. Vsekakor je meja proti Kraljevini Madžarski bila določena s Trianonsko pogodbo 4. junija 1920, vendar so, s pristankom vrhovnega sveta pariške mirovne konference, čete Kraljevine SHS (jugoslovanske čete) in prostovoljci sokolske legije to ozemlje zasedle že 12. avgusta 1919.

Nastale so težave pri določanju meje med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) z Republiko Avstrijo in Kraljevino Italijo. Seveda pa v primeru slovenskih meja proti Italiji ni obveljal narodnostni princip ali celo Wilsonovo načelo o samoodločbi.

Rapalska pogodba

Sicer se na pariški mirovni konferenci dokončno določitev meje med novonastalo Kraljevino SHS in Italijo prepustili obema državama. Res je bila 11. novembra 1920 podpisana Rapalska pogodba. Na jugoslovanski pogajalski strani ni bilo predstavnika Slovencev. Zahtevam Italije se je ugodilo delno, vendar v celoti v škodo Slovencev, ki so izgubili celo Primorsko in del dežele Kranjske.

Zato, da je Jugoslavija popustila pri Istri, je Italija popustila pri Dalmaciji. Določili so mejo, ki je nato formalno veljala do leta 1947. Kraljevini Italiji je bilo priključeno: Trst in okolica, Goriško-Gradiščansko v vsem obsegu, Istra z okraji Koper, Lošinj, Pazin, Poreč in Volosko-Opatija, od Kranjske politični okraj Postojna in sodni okraj Idrija, razen občine Žiri, deli občin Grčarjevec, Planina in Logatec, občina Bela peč, del občine Reteče v radovljiškem okraju. Italija je torej dobila Gorico in Gradiško, Istro, Trst, del Kranjske, sodni okraj Trbiž in občino Bela Peč. Reka je postala svobodno mesto, Dalmacija pa je bila priključena Kraljevini SHS, razen Zadra, obalnega pasa ter otokov Lastovo in Palagruža.

Skupaj je bilo to 350 občin z 901.364 prebivalci. Če upoštevamo italijanski popis leta 1921 je bilo tam 38 % Slovencev in Hrvatov. Med zadnjim avstrijski popisom leta 1910 pa so našteli kar 50 %Slovencev.  Kompromis, ki je bil takrat sklenjen, je nudil Italiji teritorije s pol milijona Slovencev in Hrvatov in več kot četrtino površine slovenskega etničnega prostora. V pogodbi, ki sta jo podpisali Kraljevina SHS in Italija, je bila pogodbeno zavezujoča zaščita italijanske manjšine v Dalmaciji, ne pa tudi zaščita slovenske in hrvaške manjšine v Italiji.

Medtem ko je velik del Primorske leta 1947 oz. 1954 končno postal sestavni del Jugoslavije, je Južna Tirolska, ki je prav tako bila v Londonskem sporazumu obljubljena Italiji, po mirovni pogodbi dejansko postala del Italije. Še danes je  Tirolska razdeljena.

Pogodbe iz St. Germaina

Jugoslovansko-avstrijsko mejo na Štajerskem je odločil poseg generala Rudolfa Maistra novembra 1918. Zasedel je namreč Maribor in dolino Drave. V smislu pogodbe iz St. Germaina, sklenjene 10. septembra 1919, pa je bila meja z Avstrijo na Koroškem določena skladno s koroškim plebiscitom, ki je bil 10. oktobra 1920. Ob 95,79 % volilni udeležbi se je prebivalstvo v volilni coni A – v okrožjih Velikovec, Borovlje, Rožek in Pliberk – v 33 od 51 občin odločilo za Avstrijo in v 18 za Jugoslavijo. S tem je odpadlo glasovanje v coni B (Celovec z okolico), kjer je živelo mnogo manj Slovencev kot v coni A. Skupno je glasovalo 59,04% za Avstrijo in 40,06% za Jugoslavijo. Samo majhen del Koroške, namreč Mežiška dolina in občina Jezersko, je bil priključen Kraljevini SHS brez glasovanja.

Po razpadu habsburške monarhije so Slovenci živeli v štirih državah: po kratkem obdobju Države SHS (habsburških južnih Slovanov) je nastala 1. 12. 1918 Kraljevina SHS (od 1929 Kraljevina Jugoslavija), v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Šele po drugi svetovni vojni se je meja med Italijo in Jugoslavijo spremenila.

 

 

22 KOMENTARJI

  1. A. PRISPEVEK (2019 !) JE PREMALO SPECIFIČNO NOTRANJE PROBLEMSKO POGLOBLJEN

    Smo leta 2019 (!), torej je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije. Temeljni in akutni 100-letni problem tega naroda in države pa je SPECIFIČNO NOTRANJI. Zato je prispevek premalo – SPECIFIČNO NOTRANJE – problemsko poglobljen, kar je neutemeljeno.

    Kako to, saj smo leta 2019, kaj je razlog desetletja persistirajoče nepoglobljenosti. Razlog notranje problemske nepoglobljenosti je lahko v persistirajočem faktorju lastne indoktrinacijske napake. Podrobneje se je osvetlilo pred dnevi v komentarjih pod prispevkom dr. Jožeta Možine: Pričevalec Hudnik: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek so spali v mojih posteljah. Pojdimo dalje.

    B. UVOD V POGLOBITEV PROBLEMA

    Današnji prispevek meni, ob sklicevanju na Majniško deklaracijo, prebrano s strani dr. Antona Korošca dne 30. 5. 1917, da so Slovenci dolgo oziroma do poznega prevrata iskali uresničitev svojih nacionalnih ciljev v okviru Habsburške monarhije, ni pa načrtovala neke samostojne južnoslovanske države:

    »[…] Slovenci so uresničitev svojih nacionalnih ciljev dolgo iskali v okviru Habsburške monarhije, šele pozno se je zgodil prevrat v prid jugoslovanski orientaciji. Tako je še Majniška deklaracija , ki jo je prebral slovenski poslanec v dunajskem državnem zboru dr. Anton Korošec v treh jezikih (v slovenščini, hrvaščini in nemščini) 30. maja 1917 v imenu Jugoslovanskega kluba, postavila kot cilj združenje vseh južnih Slovanov, ki so živeli v habsburški monarhiji, ni pa načrtovala neke samostojne južnoslovanske države […]«.

    Ker je prispevek leta 2019 (!) premalo specifično notranje problemsko poglobljen, je treba v uvodu v poglobitev osvetliti trenutek v prispevku tipsko-učbeniško navajanega »poznega prevrata« nacionalnih ciljev v državo Slovencev.

    B. TRENUTEK PREVRATA SLOVENSKIH DRŽAVNIH CILJEV – 16. 8. 1918

    Vezano na trenutek v prispevku nepoglobljeno navajanega »poznega prevrata« navionalnih ciljev v državo Slovencev se lahko uvodoma osvetli knjigo, vezano na njenega prvega predsednika, in sicer: Anton Korošec, drž̌avnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo : 1872-1918 (avtorji: F. J. Bister, J. Moder, J. Prunk). Knjiga je namreč dobila, vezano na trenutek »poznega prevrata« nacionalnih ciljev, v nemščini luciden naslov: »Majestät, es ist zu spät…« (Veličanstvo, prepozno je …), po besedah, ki naj bi jih dr. Korošec po lastnem pričevanju izgovoril cesarju na zadnjem sprejemu 12. oktobra 1918, ko naj bi ga bil slednji prosil, naj vendar Slovenci ostanejo zvesti Avstriji.

    Slovenci so razglasili novo državo – Državo Slovencev, Hrvatov in (bosanskih) Srbov dne 29. 10. 1918.

    Še prej so dne 5. in 6. 10. 1918 ustanovili Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je v svojem pravilniku poudaril, da je njihov »politični predstavnik«. Narodnemu svetu je predsedoval dr. Korošec. Narodna vlada je bila ustanovljena v Ljubljani 31. 10. 1918. Vojaško pa je Narodni svet s 1. 11. 1918 za Štajersko povišal Rudolfa Maistra v generala, poveljnika na slovenskem Štajerskem, na tej podlagi so slovenske enote 23. 11. 1918 razorožile nemške brambovce v Mariboru.

    Še prej pa se je, vezano posebej na slovenske dežele in Istro, dne 16. in 17. avgusta 1918 v posvetovalnici mestnega magistrata ljubljanskega v Ljubljani vršil Ustanovni zbor Narodnega sveta, kjer se je redigiralo Pravilnik N.S., za predsednika se je soglasno izvolilo državnega poslanca dr. Korošca.

    Iz Komunikeja o ustanovitvi Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro v Ljubljani, izdanem 17. avgusta 1918 ob tem izhaja, da se je N.S. sestavilo: »iz odposlancev, ki so jih imenovale sledeče organizacije: 1. Vseslovenska ljudska stranka; 2. Jugoslovanska demokratska stranka; 3. Jugoslovanska socijalno-demokratska stranka, ki sicer ne pošlje svojih delegatov kot članov N. S., a se bo delovanja N. S. vendar udeleževala; 4. Tržaško politično društvo ‘Edinost’; 5. ‘Politično in gospodarsko društvo za Slovence in Hrvate v Istri’; 6. ‘Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem’. Dalmacija sicer ne pristopi formalno k ljubljanskemu N. S., ker bi se vsled prevelikih prometnih težkoč dalmatinskim poslancem ne bilo mogoče udeleževati sej N. S., vendar je poslala svoje delegate k ustanovnemu zboru N. S. Nekateri delegati pa bodo redno prihajali k posvetovanjem N. S. v Ljubljano. Narodni svet v Ljubljani se smatra kot del vseobčega Jugoslovanskega narodnega odbora, ki se bo v kratkem sešel v Zagrebu.«

    • @svitase: »Zakaj je bilo takrat premalo slovenske samozavesti po slovenski državi, kar nam je potem škodilo in smo zato izgubili – slovensko Koroško in Primorje z Benečijo in Trstom.«

      D. NI RES, DA BI BILA PREMALA SAMOZAVEST SLOVENCEV, Ni RES, DA BI BILO TEDAJ OBMOČJE IZGUBLJENO

      Pomislek o premajhni samozavesti slovenskega naroda je glede na to, da je slovenski narod izvedel prevrata slovenskih državnih ciljev, neutemeljen. Pri tem je posebna okoliščina v trenutku – pogumnega – prevrata to, da je bilo prav tedaj slovensko narodno telo silovito prizadeto zaradi hude večletne svetovne vojne. Ob tem je nadaljnja neugodna okoliščina trenutka – pogumnega – prevrata v tem, da je bil tedaj slovenski narod mednarodnopravno še vedno del v navedeni hudi svetovni vojni poražene države – Avstro-Ogrske monarhije –, sosednje države, to je zlasti kraljevini Italija in Srbija, pa del držav zmagovalk, Antante.

      Nadaljnji pomislek, da smo že v trenutku prevrata slovenskih državnih ciljev »izgubili – slovensko Koroško in Primorje z Benečijo in Trstom«, je tudi neutemeljen. Obide se namreč okoliščino, da je bilo cit. območje ravno v trenutku prevrata slovenskih državnih ciljev, zasedeno z enotami države, v katero je bil mednarodnopravno vključen pretežno ves slovenski narod. Zato tedaj celotno navedeno območje za slovenski narod še ni bilo izgubljeno. Primeroma na zahodu se je namreč od bitke pri Kobaridu (24. 10. in 19. 11. 1917) dalje območje, ki so ga na slovenskem poselitvenem zahodu obvladovale enote v tedanjo državo vključenih Slovencev, razširilo do reke Piave. Tam se je meja v zadevnem trenutku prevrata slovenskih državnih ciljev držala. Odločilnejša bitka na Piavi je potekala med 15. in 23. 6. 1918, še zahodneje pa je bitka pri Vittoriu Venettu potekala šele med 24. 10. in 4. 11. 1918.

      Zato temeljni 100-letno persistirajoči problem slovenskega naroda in države ni niti premala samozavest Slovencev niti tedaj še ne izgubljena območja. Temeljni 100-letni problem tega naroda in države je SPECIFIČNO NOTRANJI.

    • E. NI RES, DA JE BISTVO SLOVENSKE DRŽAVE NAZIV (KRALJEVINA, REPUBLIKA ali pa ŠKOFIJA)

      Nadalje je glede na trenutek prevrata slovenskih državnih ciljev, neutemeljeno naše učbeniško-tipsko mnenje: »Tudi Država SHS je sama po sebi nepopolna tvorba. Ni kraljevina, ni republika. Manjka ji nekaj. Naše državotvorno spoznanje je bilo že takrat pomanjkljivo. In to nam je ostalo do danes.«

      Poglejmo primer slovenske vojaške državne moči. Po dostopnih virih (npr. Zapisniki seje Narodne vlade SHS v Ljubljani) je dne 30. 10. 1918 je potekala obsežna državotvorna aktivnost na Kongresnem trgu v Ljubljani, imenovana »manifestacija«. Na tej državotvorni aktivnosti je Narodni svet zastopal Ivan Hribar, ki je oznanil novo državo, s tovrstnimi oznanili so sledili dr. Lovro Pogačnik, dr. Karel Triller, Josip Kopač, dr. Ivan Tavčar pa je k državotvornim oznanilom dodal še oznanilo pogreba stare države: »Zamolčati pa nočem, da je naša slavnost obenem slovesen pogreb. Pokopujemo namreč predvsem tisti krivični vpliv avstrijskega ponemčevanja, ki nas je stoletja moril v svojih krempljih.« Z vidika izoblikovanja slovenske vojaške državne moči so na tej državotvorni aktivnosti prisegli stotnik dr. Mihajlo Rostohar in slovenski vojaki, ki so se udeležili tega dogodka, novi slovenski državi. Nato so slednji v noči z 29. na 30. 10. 1918, s pomočjo revolucionarnega odbora slovenskih oficirjev v rezervi, topništva 53. hrvaškega polka in osvobojenih ruskih in srbskih ujetnikov, obkolili madžarsko vojašnico na Kodeljevem in prisilil vojsko stare države h kapitulaciji.

      Tako je bila 30. oktobra zjutraj Ljubljana pod nadzorom vojaških enot slovenske državne moči. Navedene in nadaljnje državotvorne aktivnosti trenutka prevrata slovenskih državnih ciljev pa so pripomogle 2. 11. 1918 še k odstopu kranjskega deželnega predsednika grofa Henrika Attemsa, dvornih svetnikov Viljema viteza Laschana in Oskarja viteza Kalteneggerja, deželnovladnih svetnikov Gustava Kulavicsa, dr. Henrika plemenitega Crona in dr. Roberta Praxmarerja, deželnovladnega tajnika Michelangela barona Zois-Edelsteina, policijskega ravnatelja Karla grofa Kunigla, policijskega svetnika dr. Mihaela Skubla, računskega revidenta Ferdinanda Staudacherja in računskega oficiala Bruna Klauerja.

      Zato v trenutku prevrata slovenskih državnih ciljev ni bistvo slovenske države v tem, da bi naj le-ta morala biti deklarirana kot kraljevina ali kot republika, in tudi ne s podobnimi pri-stranskimi ideološkimi označevalci, na primer s škofija. Pristranski ideološki označevalci niso nukleus slovenske države. Lahko pa bi tovrstni ideološki označevalci vodili v razkol slovenske državne aktivnosti. Enostransko vztrajanje pri pristranskih ideoloških označevalcih, na primer k nazivu slovenske države, bi lahko postali nukleus razkola. Razkola komajda izoblikovane slovenske državne aktivnosti. Vendar se to, v trenutku prevrata slovenskih državnih ciljev, ni zgodilo. Pretežno poenotena državna aktivnost slovenskega naroda in države se je obdržala.

      100-letni SPECIFIČNO NOTRANJI nukleus razkola slovenskega naroda in države pa je nek drug.

  2. Meni se pa zdi bistvena ponotranjenost slovenskega narodnostnega zorenja – zakaj so poleg slovenske ljudske stranke delovale na slovenskih tleh tudi jugoslovanske stranke in kako se je to sploh moglo zgoditi?

    Zakaj je bilo takrat premalo slovenske samozavesti po slovenski državi, kar nam je potem škodilo in smo zato izgubili
    – slovensko Koroško in Primorje z Benečijo in Trstom.

  3. Slovenec, duhovnik, kasnejši jugoslovanski minister Korošec je bil torej odločilna osebnost v tedanjem zgodovinsko odločujočem trenutku za vse prihodnje slovenske generacije. Njegovo ime se je nenehno omenjalo, skoraj slavilo, za druge osebnosti, ki so takrat tudi ime!e kakšno besedo ali vsaj mnenje, skoraj ne vemo! On je torej lahko rekel odhajajočemu cesarju, ki mu je svetoval nadaljno pripadnost Slovencev Avstriji ,”zu spaet” in odpeljal Slovence za vse naslednje generacije na Balkan, da še zdaj živijo v nekakšni tretji pomanjšani, še vedno nedemokratični Jugoslaviji. Vsi ga imamo za enega največjih slovenskih intelektualcev in politikov pa ni znal ločiti med srednjeevropsko in balkansko kulturo , med zahodno krščansko in vzhodno levantinsko poturčeno civilizacijo. Med večstoletnimi turškimi vpadi naj bi Turki po nekaterih podatkih odvlekli v sužnost in janičarstvo okrog 200.000 slovenskih otrok, tedanji naši politiki s Korošcem na čelu so pa tja odvlekli v nekaj letih celo nacijo!

  4. Pri koroškem plebiscitu je bilo upoštevano nepravično merilo, saj niso postale slovenske občine tiste, v katerih so je večina ljudi opredelila za Slovence.

  5. Se popolnoma strinjam z gospodom Sarkazmom.

    Zame je Korošec odtujen politik od slovenskega ljudstva, ki si je želelo Zedinjeno Slovenijo.

  6. To pa jenekaj, ne kakšno leporečje, ki samo sebe lovi za rep. Kominizem in njegovi voditelji se mu niso odrekli. Niti s sporazumem Stalin -Ribentrop, niti Kitajska – ZDA…, Niti Putin-Angelca itd. Še vedno podpirajo Madura…! Ekonomija, konkurenčna tekma s kapitalizmom jih je prisilila v nek tajkunizem kapitalističnega videza, kjer prevladuje njih kapital, druge se zatira. Toda ponavljam, da sociala ni njih glavni namen, le sredstvo za pridobiti kanonenfuter za revolucijo in kasnejše volitve v tajkunizmu. Njih glavni cilj je izkoreninjenje religij, ki človeku omogočajo obstoj in napredovanje v povezavi z božjim, duhovnim. Oni trdijo, dalahko človek vse regulira sam-samouresničenje brez Boga. Vse ostalo so ekonomske variante in načini, kako večje število ljudi voditi za nos oz. za sebolj v svetlobo pekla. Ja tam, če v šali paravfariramo, se pa res sveti in greje, saj kurijo uporne duše.

  7. Pogajalci so zarisali cono in odločili, da bo odločitev padla za celotno cono, ne pa po posameznih občinah. To pa pomeni, da so hoteli že vnaprej prikrajšati slovenske občine, da ne bodo postale slovenske, saj so vnaprej vedeli, da je večinsko prebivalstvo v celotni coni Avstrijsko.

    Čim pa bi napravili manjšo cono, oziroma če bi se odločalo zgolj po občinah in ne po coni, bi to bilo v prid povečanju slovenskega ozemlja.

    Naši tedanji politiki bi se morali s svojimi zavezniki izboriti za pravične pogoje plebiscita, kar pa niso storili.

  8. Tudi to pove veliko, da pri pogajanjih o Rapalski pogodbi, ki je določalo mejo med Italijo in Slovenijo, ni bilo nobenega slovenskega predstavnika.

  9. Država SHS je bila vsekakor velika ideja, vendar ji je manjkal kralj. Narodni svet, kot izvemo tu, ni imel te vloge. Zakaj tako, ne bi vedel. Verjetno je temu botroval poraz v vojni. Kako je potem prišlo do združitve v Kraljevino Jugoslavijo bi bilo še dobro vedeti. Vsekakor poraz ni bila mala stvar. In zakaj ni bilo slovenske strani pri Rapalski pogodbi? verjetno je tudi temu botroval poraz v vojni.

    • V Karlu Habsburskem bi imeli zelo dobrega kralja. Ali kasneje v njegovem sinu Ottu. Koncno tudi Aleksander Karadordevic ni bil napacen kralj. Velikosrbska nadvlada in mentaliteta zaostalega Balkana pa ni imela ugodnih vplivov. Skoraj vsaka vladavina bi sicer bila boljsa od komunisticne.

      • Z razpadom Avtsro-Ogrske je Avstrija postala republika. Velikosrbska nadvlada in naš poraz v vojni sta se kar ujela… Čeprav kot najrazvitejši del Jugoslavije bi lahko potegnili naprej. Nato pa še revolucija. Uh, kar nekaj bremen nosimo. In slovenska uporniška mentaliteta je pa sploh raj za komuniste.

  10. Tudi Država SHS je sama po sebi nepopolna tvorba. Ni kraljevina, ni republika. Manjka ji nekaj. Naše državotvorno spoznanje je bilo že takrat pomanjkljivo. In to nam je ostalo do danes.

    • To pa je balkanizem, o katerem govoriš, da smo se ga rešili. Zato imamo takšno oblast kot jo imamo. Za dolge jezike krajšat!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite