Se vam je že kdaj zgodilo, da ste razočarali svoje sodelavce ali prijatelje? Ste bili ob spoznanju, da ste razočarali njih, razočarani tudi sami? So vas tudi oni že kdaj razočarali?
Pred dnevi mi je prijatelj pripovedoval, da je pred dobrim letom zamenjal službo. Na začetku se mu je zdelo, da mu je nova služba pisana na kožo. Novih nalog in izzivov se je lotil z veliko vnemo. Predlagal je nekatere izboljšave, poskrbel za nekatere ključne poteze, ki bodo v prihodnje izboljšale delovanje podjetja, dobronamerno angažiral resurse, ki jih je imel na razpolago … Vse je potekalo hitro in učinkovito – z njegovega zornega kota. Sodelavci so ga sprejeli, tudi sam je imel občutek, da dobro dela. Toda po nekaj mesecih vzajemnega navdušenja se je vse skupaj zalomilo. Sodelavci so mu začeli očitati površnost, nespoštovanje dogovorov, premalo timskega dela, namignili so celo, da ravna koruptivno. Prijatelj je zatrdil, da je delal v najboljši veri, da ima čisto vest glede očitkov, priznal je edino, da je verjetno v nekaterih zadevah res preveč soliral in bil površen. Pripovedoval je o svojih občutkih ob srečevanju s sodelavci in vodstvom podjetja. Z očitki, ki jih je bil deležen, se doslej ni srečal še v nobeni službi, čeprav je v preteklosti deloval že na različnih področjih. Sodelavcem se je opravičil in jim povedal, da je ob vsem, kar posluša, razočaran tudi nad seboj. Kako bo naprej, ne ve. Sedaj se razčiščujejo detajli, sam pa razmišlja, če in na kakšen način nadaljevati z začetim delom v tem podjetju.
Kako (o)zdraviti rane, ki jih razočaranje zapusti v medsebojnih odnosih? Je mogoče kdaj pregnati vse sence dvoma, ki jih razočaranje vtihotapi v ljudi? Kako iti preko snedenih besed in danih, a nikoli uresničenih obljub? Ima oseba, kateri je bil izražen tako globok dvom o etičnosti in poštenosti njenega delovanja, še notranjo motivacijo in samozaupanje, da nadaljuje z delom v istem kolektivu?
Ob odločitvi za morebitno nadaljevanje sodelovanja je potrebno, da naredijo vsi, ki so vpleteni v dogajanje, vsaj štiri korake.
Najprej je potrebno opraviti iskren skupni pogovor. Pomembno je, da si vpleteni izmenjajo svoje poglede, svoje videnje situacije, in če je potrebno, tudi na glas izrazijo svoje razočaranje. Trenutki iskrenega pogovora so navadno za vse mučni, vendar nujni. Rane nezaupanja se je potrebno lotiti pri jedru, kar pomeni, o njej jasno in brez ovinkov spregovoriti. Tovrstna krizna situacija ne sme biti pometena pod preprogo, z njo se je potrebno spoprijeti z odprtimi kartami.
Naslednji pomemben korak je iskren pogovor osebe, ki je razočarala, z vsakim posameznikom, ki je vpleten v dogajanje. Zaupanje v skupini raste in se gradi na zaupanju, ki se vzpostavi med konkretnimi osebami. Odtenki osebnega razočaranja so namreč pri vsakem izmed udeležencev različni. V osebnem pogovoru se lahko izrazi tudi tisto najgloblje, česar človek včasih pred skupino ne more povedati na enak način. Tu so na potezi tudi tisti, ki so bili razočarani. Iskreno se morajo namreč vprašati, ali so bili pri vrednotenju dela osebe, ki naj bi jih razočarala, pravični in pošteni.
V zraku visi tudi vprašanje, ali ima oseba, ki je razočarala druge, ne le dovolj notranje moči in samozavesti za nadaljevanje dela, ampak če vidi smisel nadaljevati svoje profesionalno delo na tej poti. Enako se morajo vprašati tudi sodelavci, če so mu pripravljeni iskreno ponuditi še eno priložnost. Ne prvo ne drugo ni samoumevno, za kreativno sodelovanje (in ne vzajemno mučenje) pa morata biti izpolnjena oba pogoja. Z drugo besedo, za nadaljnje sodelovanje je potrebna dobronamernost vseh vpletenih – torej tistega, ki je razočaral, kakor tudi razočaranih. Če ne zmore prav vsak v sebi preseči svojega razočaranja ter se vprašati o resničnih razlogih, ki so privedli do take situacije, ter po potrebi tudi spremeniti svojega pogleda na situacijo, so obeti za možnost ustvarjalnega nadaljnjega sodelovanja že v izhodišču jalovi.
Nenazadnje, logično je tudi, da mora oseba, ki je prizadela druge, spremeniti nekatera svoja ravnanja oziroma način dela. Njena dosedanja ravnanja za konkreten kolektiv pač niso sprejemljiva, zato je jasno, da na dosedanji način z istimi ljudmi sodelovanja ne more nadaljevati.
Situacija, v kateri se je znašel prijatelj, odpira posredno tudi globlje vprašanje organizacije in vodenja procesov dela v podjetjih. Timsko delo je potrebno in nujno, toda da bo učinkovito, morajo biti na eni strani vzpostavljena jasna razmerja med individualno odgovornostjo posameznikov in jasno opredeljena hierarhična razmerja med njimi na drugi strani.
Razmišljal sem o razočaranjih, ki se nam zgodijo zunaj intimnih polj našega življenja. Že ta globoko ranijo. O globokih razočaranjih, ki se zgodijo med brati ali sestrami, med možem in ženo, v družini, torej v naših najbolj intimnih odnosih, nisem pisal. Pot zdravljenja notranjih ran in vzpostavljanja zaupanja je med najbližjimi navadno še bolj težka, naporna in še bolj odgovorna. Tam je potrebno za ponovno vzpostavitev ljubečega odnosa zgoraj opisanim štirim korakom dodati še marsikaj drugega.
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
