Razmišljanje v mesecu verskega tiska

Foto: J. Pavlič
Foto: J. Pavlič

Januar je mesec verskega tiska. Lepa priložnost obenem pa spodbuda in povod, da vsakdo izmed nas premisli, kako je glede tega pri njem: kaj ima od verskega tiska naročeno, koliko knjig z versko vsebino kupuje, najprej pa, koliko od tega sploh bere in iz prebranega živi.

Pri Družini smo na uredniškem sestanku predlagali, da bi o verskem tisku povprašali duhovnike. Kar osem jih je odgovorilo, njihove odgovore ste lahko prebrali v 3. številki Družine na drugi strani, kjer objavljamo najbolj aktualne zadeve. Naročanje, priporočanje in branje verskega tiska gotovo sodi mednje. Če to za koga velja, potem najprej za duhovnike. Ljudski pregovor pravi: Po duhovnikih vera gor ali dol! V mesecu verskega tiska bi lahko dodali: Po duhovnikih verski tisk gor ali dol! Premalo je vsakoletno ugotavljanje na srečanjih slovenskih katoliških časnikarjev ob godu njihovega zavetnika sv. Frančiška Saleškega, koliko se je v zadnjem letu zmanjšala naklada Družine in revij z versko vsebino ter iskanje vzrokov, zakaj je prišlo do tega. Treba bi bilo napeti vse sile, ustvarjalne moči, poiskati strokovni nasvet, pa tudi potrkati na vest duhovnikov in vernikov, se resno vprašati, ali se tukaj resnično ne da nič narediti, kaj spremeniti in izboljšati, duhovnike in vernike prepričati o velikem pomenu širjenja verskega tiska.

Moj nekdanji časnikarski kolega prof. Jože Zadravec je večkrat dejal, da duhovnik, ki ne bere verskega tiska in ga ne priporoča župljanom, ne bi smel biti na veliki župniji. Če smo prebrali odgovore duhovnikov v 3. številki Družine, bo to kar držalo. Iz pripovedi duhovnikov smo lahko spoznali, kaj jim je od mladosti dalje pomenil verski tisk (Družina, Ognjišče, mohorjevke, dobra in poučna verska knjiga …), koliko časa so namenjali branju, kako jih je to bogatilo, osrečevalo in izobraževalo in kako si sedaj na »svojih« župnijah prizadevajo širiti med vernike Družino, Ognjišče, Mavrico, publikacije duhovnih gibanj in drugo, kar spada med verski tisk.

Tudi podporne naročnine in skladi so dobro delo

Pomanjkanje denarja (pri kom to tudi je) ne bi smel biti izgovor, saj so oz. bi bili lahko skladi za to, podporne naročnine za zares upravičene, dejanje iz ljubezni do bližnjega. Res pa je, da že dolgo nisem slišal duhovnika v cerkvi, ki bi pri oznanilih ali kako drugače povabil župljane, naj prispevajo denar tudi za podporne naročnine (sklad) tistim župljanom, ki ne zmorejo prihraniti denarja zaradi prenizkih pokojnin za celoletno naročnino Družine, Ognjišča, Božjega okolja …Tudi to bi bilo pomembno dejanje iz krščanske ljubezni do bližnjega, dobro delo. Mogoče se tega premalo zavedamo, sploh nismo pomislili na to?

Od vprašanih duhovnikov mi je najbolj »padel v oči« mednaslov pri Martinu Golobu, župniku v Srednji vasi v Bohinju: »Kristjana, ki verskega tiska ne bere, lahko pobere!« Pa tudi vse drugo, kar je povedal, predvsem, kaj je verski tisk pomenil župniku, pri katerem je bil na pastoralni praksi; da je celo iz svojega denarja dajal zanj, samo da bi ljudje brali. Ni ravnal tako, kot duhovnik, ki je prinesel nazaj na Družino neprodane izvode, namesto da bi jih razdelil med ljudi, mu, očitno, to niti ni prišlo na misel. Upam, da se ne boste zgražali nad njim, njegovim ravnanjem. Kot se je moj nekdanji glavni urednik dr. Drago Klemenčič nad snažilko, ki je na očiščeno in oprano stopnišče položila liste iz Družine, da obiskovalci ne bi umazali tal. Družino pa lahko?! Tudi mene je začudilo njeno nepremišljeno dejanje; da ji je kaj takega sploh prišlo na misel, saj smo imeli doma Družino skorajda za svetinjo, silno pazili nanjo, jo brali z vsem spoštovanjem. Deloma tudi zato, ker je bil to čas komunizma, ki je preganjal vse versko, je bilo versko berilo zelo dragoceno in iskano. Danes pa je vse dovoljeno, zato tudi manj vredno, spoštovano in uporabljano.

Mogoče tudi za to, kot sem 11. januarja iz oddaje o sodobni glasbi v nekdanjih komunističnih državah (v njih je bila, posebej v SZ, prepovedana in zato onemogočana) na drugem programu TV Slovenija slišal, da je rock ljudem vzel vero. Se kar strinjam s to ugotovitvijo, kot je spolna revolucija in drugo »sodobno« ljudem vzelo marsikaj lepega, duhovno bogatega in pomembnega, kar je ostalo, pa je bilo res bolj za čehljanje ušes pa še česa drugega. Zato je verski tisk tudi danes zelo pomemben, duhovniki, kakor je bil moj nekdanji župnik Viktorijan Demšar, ki je imel naročenih največje število mohorjevk v Sloveniji, za Družino ekipo raznašalcev, je med pridigo redno vpletal misli iz Družine oz. drugega časopisja, tudi svetovnega, smo se vsi čudili njegovi izobraženosti in načitanosti. Bil je res pravi dušni pastir »stare sorte«, a mladega in prebujenega duha, ki me je nenehno spodbujal k ustvarjanju. Za to sem se mu pri predstavitvi svoje pesniške zbirke Vodoravnice in navpičnice tudi javno zahvalil, spomnil nanj in na njegovo oznanjevanje tudi s pomočjo tiskane besede.

Povabilo in opozorilo župnika Antona Marinka

Tisto, kar je imel v mislih v Nevljah pri srečanju Katoliške prenove v Duhu ob  njeni 40-letnici njen začetnik v Sloveniji bloški župnik Anton Marinko, ko je vprašal navzoče, koliko jih ima naročeno revijo Prenova, pa se je dvignilo le nekaj rok. Tudi sam sem kar ostrmel, nisem mogel verjeti, da ima od okrog sto članov duhovnega toka, ki niso kar tako prišli iz vseh koncev Slovenije na to zelo pomembno srečanje, sem glasno zavzdihnil, bi skorajda, Bog ne daj, kakšno krepko izustil. Jo je kar župnik Anton sam, ko je vsem navzočim, posebej animatorjem molitvenih skupin, skoraj zapovedal, da morajo naročiti revijo, koordinatorje pa pozval, da naj tiste animatorje, ki tega ne bodo delali v svojih molitvenih občestvih (člane pri molitvenih srečanjih redno nagovarjali, da naj imajo naročeno revijo Prenova), odstavijo. Ravnali bi podobno, kot je pripomnil prof. Zadravec.

Ker je tako, se nikar ne čudimo, da v revijo piše tako malo piscev, tisti, ki pa to delamo, pišemo tudi za to, da napolnimo strani, namesto da bi bilo piscev dvakrat trikrat več kakor jih je, bi bila pomembna kakovost prispevkov, bi objavljali le najboljše, bi bila naklada nekajkrat višja kot je, bi urednica dobila zaslužen honorar, namesto da dela zastonj.

Vzemimo v roke pero in pišimo …

Zaradi tega in drugega pozivam člane duhovnega toka, da vzamete v roke pero in začnete pisati. Tiste,  ki to znate in imate kaj sporočiti drugim članom, razveseliti bralce, jih opogumiti v njihovih stiskah, vnovič dvigniti na noge, pričevati, kako je Bog spremenil vaše življenje, milostno posegel vanj. Več nas bo, večji bo izbor prispevkov, pestrejša in zanimivejša revija, bodo zaradi tega ljudje raje segali po njej, najprej pa jo naročali. Nikakor ne smete pred Bogom zapirati svojih talentov, saj je evangeljska prilika dovolj zgovorna glede tega – kako bo Bog ravnal ob poslednji sodbi s tistimi, ki so zakopali svoje darove, namesto da bi jih dali v službo Gospodu in ljudem. Tudi pisateljske.

Na misel mi prihaja gospa, ki mi je ob vrnitvi z romanja v Paray-le-Monial skorajda sveto obljubila, ko sem poln avtobus romarjev povabil, naj to, kar so tam doživeli, opišejo v reviji, pa do danes še nisem zasledil njenega prispevka v reviji. Kar čudim se, kako smo ljudje lahko tako zakrknjeni pred Gospodom in člani duhovnega toka.

Sem pa v zadnji številki revije poleg drugih tehtnih prispevkov izjemen zapis župnika Damjana Mlinariča, ki mu manjka pravi naslov (recimo Jezus je živ!) in podnaslov (recimo Kdaj bo Cerkev v Sloveniji začela koreniteje ukrepati?) ter pogovor z zakoncema Marinko in Vinkom Kocjan. Kakšno duhovno bogastvo in pričevanje je v teh dveh prispevkih, kako so nas vse duhovno obogatili in spodbudili! Človek si ob tem zaželi: Ko bi bilo še več podobnih pričevanj.

Zato pogumno sezite po peresu in začnite pisati, to imejte za svojo krščansko dolžnost. Vsi ostali pa z naročnino (tudi podpornimi) podpirajte izhajanje revije. Vsi skupaj lahko naredimo čudež – oblikovno krasno, vsebinsko pa zanimivo, duhovno bogato in evangeljsko sporočilno revijo. Pomembno sredstvo nove evangelizacije v Sloveniji.

Kdo bo to naredil, če ne Katoliška prenova v Duhu?  Katoliška – prenova – v Duhu. Ali nam te besede ne povedo dovolj. Zato korajžno na delo, preorjimo slovensko njivo, vsejmo vanjo seme Božje in človeške besede, jo pobranajmo, zalivajmo in okopavajmo, da bodo imeli žanjci kaj požeti, vsi skupaj pa se v Bogu veseliti dobre letine.