Razmišljanje o spravi

6
361
Foto: fineartamerica.
Foto: fineartamerica.

V Svobodni Sloveniji smo pred 25. leti, točno 5. julija 1990 (št. 26) objavili članek izpod peresa lic. Francija Markeža. Zaradi sodobnosti njegovih izvajanj ga ponovno objavljamo.

Beseda SPRAVA je sedaj v središču političnega dogajanja. Povezana je z upanjem, da se bodo razmere v domovini vendarle uredile. Je beseda, ki utira narodu pot v prihodnost … Meni se je pa ta beseda oziroma pojem od vsega začetka zdel preveč zahteven, da bi ga mogli kar takoj uresničiti. Ker sem pa preživel doma le dobro sedmino življenja in mi zato lahko uide pravi pomen kakšne slovenske besede, sem šel pogledat, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika o spravi.

SPRAVA: Dejstvo, da se kdo spravi s kom. SPRAVITI: 7. (geslo): s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima več odklonilnega odnosa do koga: … spraviti se med seboj, spraviti se s sovražnikom (IV – str. 868).

Ta razlaga je le potrdila moj dvom. Vendar si želim in vem, da bo prišlo do ureditve odnosov med Slovenci, doma in po svetu. Je za dosego tega nujen formalni obred sprave? Ni možna drugačna oblika življenja v slogi?

Listal sem naprej po besednjaku: POMIRITEV: Glagolnik od pomiriti. POMIRITI: S svojim delovanjem, vplivom doseči: 1. da se kdo preneha razburjati, vznemirjati; 2. da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do nekoga; 3. Povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti (III. – str. 799).

Tretja razlaga se mi je zdela laže dosegljiva, a sem še iskal druge možne opise stanja, ki si ga vsi dobronamerni Slovenci želimo. Našel sem besedo: SOŽITJE: Skladni medsebojni odnosi. Taki odnosi so za zdrav razvoj vsakega naroda nujni, saj so njegovi člani v neizogibnem sóžitju. SOŽITJE: Skupno življenje, skupno bivanje (IV – str. 825).

Katera teh definicij najprimerneje opiše stanje, ki ga Slovenci stvarno lahko dosežemo? Kaj bi morala prispevati vsaka od razprtih strank, če bi hoteli uresničiti dobesedni pomen SPRAVE: To je, da ne bi bilo več »medsebojnih odklonilnih odnosov«?

Ali lahko pričakujemo, da bodo vodilni komunisti – pod tem ali pod spremenjenim nazivom – dali v imenu resnice in pravice izjavo, ki bi nas utolažila in pomirila: Namreč, da njihova borba med vojno ni bila osvobodilna, da jih narodov blagor ni niti najmanj brigal, da niso pobijali izdajalcev – ki jih niso nič motili – ampak poštene narodnjake, ki so se upali upreti njihovim pravim namenom, to je izvedbi komunistične revolucije in prevzemu popolne oblasti? Lahko mi trezno pričakujemo, da bodo kaj takega kdaj priznali? Zdi se mi nemogoče, ker bi s tem tudi priznali in sprejeli odgovornost za strašni zločin, ki so ga skozi 50 let izvajali nad slovenskim narodom v interesu ideologije, ki se je sedaj sesula.

In tudi, če bi kaj takega priznali, bi zadostovalo to priznanje, da se poravnajo vse krivice, ki so jih prizadejali? Najmanj, kar bi k tej poravnavi spadalo, je to, da se postavi pred sodišča preživele odgovorne za mučenja in poboje, za nezaslišani genocid po vojni, za kratenje osebne svobode in človečanskih pravic skozi 45 let, za krajo narodove lastnine.

Nadalje, da se javno vrne dobro ime tistim, ki smo bili primorani upreti se komunizmu in da se prizna upravičenost naše samoobrambe.

Doma veliko pišejo o dobronamernih partizanih, ki so bili prepričani, da se borijo res samo za svobodo. Trdijo celo, da so bili večina. Nimam pravice, da bi o tem dvomil. Vsekakor pa njihovi dobri nameni niso prišli do izraza, nit med vojno niti ne v teh dolgih 45 letih, ko so bili pod popolno oblastjo svojih nekdanjih voditeljev in poznejših gospodarjev.

Kaj bi pa želeli bivši domači oblastniki (bivši? – opomba po 25 letih) slišati od nas, tako imenovanih premagancev? Da smo bili izdajalci, ki smo se povezali z okupatorjem, postali njihovi hlapci in se skupaj z njimi borili proti lastnemu narodu, da se ohranimo na oblasti.

Tudi če bi bili mi v imenu sprave pripravljeni kaj takega sprejeti, čeprav v omiljeni obliki, bi to odgovarjalo resnici? Nas niso komunisti s stotinami umorov naših ljudi sami primorali, da smo se jim uprli in si organizirali samoobrambo? Ne verjamem, da bi lahko pustili ob strani vse preživeto in to do take mere, da ne bi imeli več odklonilnega odnosa do povzročiteljev tega zla. Pri najboljši volji ne bomo mogli nikdar postati ravnodušni do naših mrtvih, do našega begunstva in izgnanstva, do toliko življenjskih moči, okrnjenih v svojem razmahu zaradi bolestnega domotožja.

Rana, zasekana v slovensko telo, se bo gotovo zacelila, a pustila bo brazgotino, ki bo to telo zaznamovala. Mi nismo šli v svet, da bi ustanovili otoček slovenstva v tujini in potem nekako športno merili, skozi koliko rodov smo zmožni ohraniti materin jezik. Morali smo v svet, da smo si rešili golo življenje. Ohranjevanje našega slovenstva pa ni le nujna posledica ljubezni do naroda, ampak tudi potreba, da lahko ostajamo zvesti temu, kar smo spoznali kot svoje poslanstvo: čuvati, raziskovati in posredovati resnico o medvojnih in povojnih dogodkih.

Lahko rečemo, da smo to poslanstvo izvršili. Sedaj pa napnimo vse sile in pokažimo dobro voljo, da bo slovenski narod čim prej dosegel to, kar lahko kljub vsej obremenitvi doseže, to je: SOŽITJE, skladne – in poštene – medsebojne odnose.

Vprašanje po 25 letih: se je to doseglo?

Pripis uredništva: besedilo je bilo ponovno objavljeno v 25-26 številki tednika Svobodne Slovenije, letnik 2015.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

6 KOMENTARJI

  1. V premislek za spravo!

    Nekateri pisci pisem bralcev vedno znova enostransko pišejo o NOB, tajijo izvedeno revolucijo in omalovažujejo trud za spravo. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje. Zato v premislek naslednje:
    Je bil oklic za edino pravi upor proti okupatorju le v okviru OF oz. pod vodstvom komunistov, da so si ti tako zagotovili zmago boljševistične revolucije in uvedli boljševistični enopartijski totalitarni sistem, ki je ob osamosvojitvi propadel, res častno in koristno dejanje?
    Ali ni bilo zatiranje in popolno podrejanje, preziranje in zatajevanje celo že organiziranega protifašističnega primorskega TIGR- a res častno temveč sprevrženo dejanje? Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR – a, je umrl na Mali gori pri Ribnici že 13. maja 1941, ker je Tigrovce izdal komunist, ki je nato postal še poveljnik ribniške čete, ko je bil odstranjen poveljnik Tigrovec.
    Ali ni bila torej boljševistična revolucija med okupacijo in po vojni, ter vse njene žrtve na obeh straneh, le odveč, tudi glede na to, da smo bili eni vse do osamosvojitve drugorazredni, režim SFRJ pa se je tik pred osamosvojitvijo reševal s preprodajo orožja stradajočim v Afriki in je bila l 1989 v državi 2763 odstotna inflacija?
    Ali bi res zavezniki pustili Slovenijo zasedeno z okupatorji, potem ko so osvobodili Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega boljševističnega družbenega modela in smo del narodovega ozemlja zato izgubili!
    Ali je prav, da imamo zaradi revolucije enormne žrtve naroda, na obeh straneh, kot to izhaja iz prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino?
    Ali ni že čas, da damo čast le uporu in priznamo, da je bila revolucija odveč, saj tudi Trgov revolucije zato nimamo več?
    Praznujmo »Dan zmage« kot to počne vsa Evropa! Vse drugo je nasprotje zgodovinskim dejstvom in načelom demokratične države! To je pot do sprave, ki je pogoj za napredek!
    Tudi za to je potreben pogum, predvsem pa spoštovanje sočloveka.

  2. Sožitje za uveljavitev pozitivnih srednjeevropskih vrednot,ki so nas Slovence krasile več kot 1000 let.

    Poem pa je prišla boljševistična revolucija in nas pahnila v civilizacijski zaton, kjer še danes iščemo izhod za ponoven napredek.

  3. Sprava v Sloveniji in Sierri Leone
    Lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo.
    Pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.
    Komisija iz Sierre Leone bi nas morda lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo….
    PLANET SIOL.NET 02.07.2015
    Dr. Janez Šušteršič
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx

    P.s.:
    Sprava ni enostavna, je pa potrebna!
    Sprava ni enostavna, je pa potrebna in to na državnem nivoju. Ne more normalno delovati država, če se na državnem nivoju, ob vsaki priliki, proslavah, v učbenikih, neupravičeno obtožuje za rezultate medvojnega dogajanja.
    Podlaga je lahko le zgodovinsko dejstvo, da je v Sloveniji med drugo svetovno vojno potekal odpor proti okupatorju, a med NOB je potekala tudi zgrešena revolucija, ki je Slovenijo potisnila v enopartijski nedemokratičen režim, ki je l. 1990 propadel.
    Ali niso to govoreča dejstva, ki so pogoj za spravno državo?
    Demokracija pa še naprej dopušča tudi neuradna mnenja in proslave, kar pa je bilo v enoumju strogo kaznovano.
    Ali je ta dejstva res težko sprejeti?!
    Zrelo bi bilo in koristilo bo, da lahko končno ugotovimo v čem smo dobri, na čem gradimo perspektivo Slovenije, kar je bistvo strategije pametne specializacije države, ki jo čaka država Slovenija in tudi EU, da jo tudi podpre finančno.
    Perspektiva je torej odvisna tudi od sprave države, saj strategija preživetja oz. pametne specializacije Slovenije ne bo delovala, če bo država razklana!
    Franc Mihič

  4. Kako do sprave?

    G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze,brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
    V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
    https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3

    Franc Mihič
    16.08.2015

    P.s.:
    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

    Ameriški veleposlanik v Sloveniji, JosephA. Mussomeli, ki je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu, je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite