Žiga Turk: Evropa ni projekt

26
978
Razmišljanje o EU kot projekt preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili
dr. Žiga Turk

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil “projekt Evropa 2030”. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj.

Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

S prihajajočimi evropskimi volitvami politične stranke in politiki objavljajo svoje volilne platforme. Obljubljanje sprememb je bila vedno učinkovita politična strategija. Skoraj z vseh strani prihajajo obeti za že kakšno reformo unije. Druga običajna strategija za motiviranje volivcev je ustvarjanje občutka nujnosti. Reforma Unije naj bi bila nujna. Ker da ne deluje. Ker imamo populizme, gospodarsko krizo, Brexit, migracije … Pojasnil bom, da večina reform ni niti nujna, niti možna, niti razumna.

Projekt družbeno pravične Evrope

Reforma, ki jo obetajo socialisti, je v smeri pravičnejše, bolj socialne Evrope. Oni kot pravičnost razumejo enakost. Enakost pa je mogoče doseči samo s prerazporejanjem ustvarjenega. Na ravni EU tega ni mogoče doseči. Za prerazporejanje med bogatimi in revnimi Unija preprosto nima dovolj velikega proračuna. Lahko bi jo poskušali reformirati v to smer. Ampak prostovoljno so ljudje pripravljeni izkazovati solidarnost znotraj svojega naroda. V Jugoslaviji npr. ni šlo. In malo verjetno je, da bi bili nemški davkoplačevalci pripravljeni plačevati za slovenske železniške makete. Takšne obljube samo ustvarjajo prazna pričakovanja, ki bodo, ko ne bodo izpolnjene, prispevala k razočaranjem z evropskim projektom.

Druga možna razlaga bolj družbeno pravične Evrope je, da Unija naroči državam članicam, kako naj bodo bolj »pravične«, kako naj prerazporejajo med bogatimi in revnimi. Ampak, prvič, nima te pristojnosti in drugič, ali res mislite, da v Bruslju to vedo bolje kot npr. v Lizboni. Ali Ljubljani. In bilo bi neumno, da bi se glede tega poenotile.

Moč Evrope je bila vedno raznolikost in priložnost, da različne države iščejo rešitve v različnih smereh. Potem smo se hitro naučili drug od drugega. Inovativnost na področju socialnega modela bo pomembna zaradi sprememb na trgu dela, ki jih povzroča tehnološka revolucija, umetna inteligenca, robotizacija, nove oblike zaposlovanja ipd., zato je pomembno, da Evropa v zvezi s tem ostane inovativna. Skratka, bolj družbeno pravična Evropa so pretežno prazne obljube, s katerimi se poskuša pridobiti volivce, ki naj bi jim Evropa dala kak evro v žep. Ne bo jim.

Projekt vedno tesnejše unije

Napredni liberalci – torej Macron ALDE in podobni – zagovarjajo reforme, ki vodijo k vedno tesnejši uniji, k Združenim državam Evrope, k Zvezi evropskih socialističnih (no, demokratičnih) republik. Vedno tesnejša unija ima zagovornike pri uradništvu in sploh vseh, ki so bili dovolj dolgo v Bruslju. Tu je prototip ideje, da je Evropa projekt. Projekt da je nedokončan, dokler ne bo evropske super države. Taka država je mogoča, vendar ni mogoče, da bi bila demokratično. Razlog je preprost. Demo-kracija predpostavlja obstoj demosa. Ljudstva. Evropski demos ne obstaja. Obstajajo demoi – demos v množini. Obstajajo Nemci, Francozi, Slovaki itd. Demos ni intelektualni konstrukt, ki bi ga lahko ustvarili z dobrim PR iz Bruslja ali s pametnimi kolumnami in razmisleki. Gre za občutek pripadnosti. Po podatkih Eurobarometra se Evropejci se svojimi narodi identificirajo za velikosti red močneje kot se identificirajo z Unijo. Morda bo kdaj drugače, bo pa potrebnih še veliko Erasmus štipendij in mešanih zakonov, da bi se to spremenilo.

Monolitna Evropa tudi ni evropska. Tudi ni važno ali evropski konkurenti, kot je Kitajska, postajajo močnejši. Kitajska je bila vedno centraliziran imperij. Evropska moč je njena raznolikost. Dejansko so bila obdobja najhitrejšega napredka, ko so si evropski subjekti konkurirali med seboj – npr. rivalstvo med antičnimi grškimi državicami, med mesti renesančne Italije, med mesti hanzeatske lige, med kraljestvi na Atlantiku, ki tekmujejo za kolonije …  Ko je izgledalo, da bi katoliška cerkev ustvarila enotno avtoriteto nad celino, je prišlo do Lutrove reformacije.

G. Macron se v svoji viziji projekta Evropa zavzema za renesanso Evrope. In ima številne ideje, kako bi več pristojnosti in številne nove agencije zbrali v Bruslju. Pozablja, da je bila renesansa rezultat tekmovanja med italijanskimi mestnimi državicami in ne projekt voden iz Rima ali Milana.

Projekt Evrope narodov

Na skrajni desnici so na evropski nivo naredili copy-paste idej, da so nacionalne države države svojih narodov. In se je to skopiralo v idejo, da je Evropska unija unija narodov, ki v njej živijo. Precej podobno, kot je bila Avstro-ogrska država »narodov«, ki so v njej živeli, ali pa Jugoslavija. Evropa narodov pomeni, da so narodi kot Nemci, Slovenci, Katalonci, Turki predstavljeni v Uniji. V resnici Evropa narodov pomeni bolj in ne manj unitarno Unijo, saj briše idejo, da imajo ti narodi (oz. vsaj nekateri) svoje države.

Nekaj manj površni so tisti, ki govorijo o Evropi domovin. Kar je bolj romantično povedano tisto, kar že imamo – namreč unijo držav članic. In Unija ni samo unija držav članic, ampak je tudi več od tega. In manj Unija ne bo nikoli. To bi zahtevalo spremembo pogodbe in za nazadovanje bo še veliko težje najti soglasje kot za tesnejšo unijo. Skratka, tudi tukaj imamo nekaj, kar se sicer lepo sliši, vsebina pa ali ni nič novega, ali pa ni mogoča.

Projekt Evropa?

Problem s projekti je, da so po definiciji nedokončani. Potrebujejo pozornost. So izgovor, da delo, ki ga je treba opraviti, ni opravljeno dobro. Dokler je hiša, ki jo gradite, projekt, ima dokončevanje hiše prednost pred uporabo te hiše. Fasada ima prednost pred novo televizijo. Če kaj ne deluje ali se pri čem kak družinski član ni dovolj potrudil, je izgovor, da hiša vendar ni končana. Da se ni dalo bolje. Dokler je hiša v gradnji.

Razmišljanje o EU kot o projektu preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili. V ospredju bi morale biti aktivnosti za nadzor nad mejami, preprečevanje terorizma, pospešitev inovacij, zmanjševanje ovir na skupnem trgu, povezano delovanje na svetovnem odru, širitev na Balkan … skratka, aktivnosti, zaradi katerih smo v Evropi produktivni, konkurenčni in ljudje zato dobro živijo.

Namesto tega se vsem – od uradništva, do politikov, do kandidatov za politične funkcije – zdi bolj plemenito in samopomembno, da govorijo o renesansah in podobnih visokoletečnih načrtih.

Seveda se mora Unija razvijati. Svet se spreminja in terja evolucijo od vseh na tistem odru. Ampak, kot pravi Annegret Kramp-Karrenbauer, predvsem se je treba lotiti dela.

26 KOMENTARJI

  1. Evropa mora temeljiti na :
    – medsebojni informacijski in komunikacijski povezavi, da se lahko koristijo medsebojne dobre prakse,
    – pozitivni medsebojni meddržavni razvojni konkurenci, sicer se razvoj upočasni. Poleg tega nastanejo nepotrebni spori -primer Madžarske.
    – ohranjanju izvirnih kultur vseh evropskih narodov ter njihovo enako obravnavanje. To bi se moralo odraziti tudi na prireditvi Pesem Evrovizije, ne pa da je Evrovizija način izničevanja evropskih kultur!

  2. Jaz pa le mislim, da mora biti Evropa predvsem skupnost narodov, kot so si jo zamislili tudi idejni očetje Schuman, Adenauer, de Gasperi. Da je varovana njihova identiteta, torej jezik in kultura nasploh. Saj sploh ni s tem rečeno, da bi moral imeti vsak narod svojo državo. Čeprav tudi to ne bi bilo nič narobe. Če že zagovarjamo raznolikost. Ali Španija ne bi dobro funkcionirala kot federacija? Po drugi strani pa Švica kot skupnost narodov tudi kot unitarna država z veliko avtonomije narodov prav tako dobro deluje. Skratka, prav ima dr. Turk, da Evropa ne more oziroma ne sme biti nikakršen model, nikakršen projekt. Še najslabša se mi zdi zamisel o Evropi kot federaciji; z ZDA tu ni nobenih vzporednic.

  3. Med Karlovim Velikim in Martinom Luthrom je minilo ohoho ne let, ampak stoletij. Vec kot pol tisocletja. In ne pozabiti tudi vloge habsbuske monarhije, ki nikoli ni bila nemskonacionalna drzava. Do kam pelje tekmovalnost evropskih nacionalnih drzav ( renesancne italijanske mestne drzavice to pac niso bile) smo pa videli v 20 stoletju. Dveh svetovnih vojn. Socialnih revolucij, vzpona totalitarizmov. Huje ni moglo biti.

    Torej se z avtorjevo analizo ne strinjam. Ce Evropa nastopi skupaj, je v svetovni politiki velikan. Narazen smo le vecji in manjsi palcki. Nedvomno jo Evropa lahko zelo slabo odnese, ce v odnosu do Rusije in Kitajske, ki nedvomno vse bolj agresivno prodirata, ceprav z razlicnima taktikama, ne bo govorila skupnega jezika. Koncno tudi do ZDA. Taki kot Trump nakazujejo, da ameriska zascita Evrope ni vec samoumevna. Zunanjepoliticno in obrambno je nujno, da se Evropa postavi skupaj na svoje noge. In to je projekt.

    Socialno in ekonomsko je Evropa lahko prosperitetna le kot celota. Ce evropski jug hira, je to zaskrbljujoce za celotni trg. Za moc in prihodnost skupne valute. Ce se Italija, ustanovna clanica in pred pol stoletja izjemno vitalno gospodarstvo zamaje, se bo z njo v temelju zamajala celotna EU. Prerazdeljevanje bogastva znotraj EU je torej nujno. Razvojni fondi npr. Kaj vse se je v Sloveniji v dobrem desetletju z njihovo pomocjo zgradilo in bi se sicer o tem lahko le sanjalo. Kako so soprispevali npr. k neslutenemu razvoju Irske.

    Moj pogled je vec Evrope in ne manj. In previdnost pri siritvi. Postopno na Balkan. In nic vec kot to.

  4. Odlično, g. Turk! Moj glas že imate. 🙂
    Še preveč očitno je je, posebej v Sloveniji, da nam evropska zastava pomeni prej več kot slovenska. Kar naprej gledam napuhnjence, ki pravijo, da so evropski državljani!!!, kaj neki slovenski. Pa da oblagamo Kolpo s smrtonosno rezilno žico, ker branimo Evropo, nič manj!. Da o silnih reformah in spremembah, ki da jih EU potrebuje niti ne govorim.
    Nacionalne države ne pridejo upoštev. Nikoli jih ni bilo in jih nikoli ne bo. Če ne drugače, so z vojnami obračunali, ko je prišel čas.

    • No, tole pa ne bo čisto res. Namreč da nacionalnih držav nikdar ni bilo in jih nikoli ne bo. Skoraj vse sodobne države so se oblikovale na nacionalni osnovi (“pomlad narodov”), samo etnija (jezik in kultura) je bila premalo, če je umanjkala težnja po politični suverenosti. Ali je to dobro ali ne, je stvar diskusije. Je pa širjenje obrambnega gibanja za nacionalno identiteto razumljiv in pričakovan odgovor na agresivno vsiljevanje narodove razgradnje, bodisi s pozicije komunistične ideologije o svetovnem proletariatu ali pa globalističnih multi-kulti prizadevanj velekapitala za obvladovanje množic (“die einsame Masse”). Kulturni marksizem je posrečen, toda nevaren spoj obeh teženj. Zame je to najbolj nevaren sovražnik sodobne Evrope, še bolj kot migracije same.

      • Težave z nacionalno državo so še najlepše vidne v Izraelu z idejo o judovski državi. V vsaki državi je procent drugih narodov vsaj 10%, tako da o nacionalnih državah ne moremo govoriti. Od Rimskega imperija dalje lahko vidimo. da so države vedno imele nadnacionalni pomen. Kako je ideja o nemškem nacionalnem rajhu šla, vemo.
        Zaradi tega ni treba razgraditi pojem naroda in v tem seveda komunizem ni imel prav. Lep primer nadnacionalnosti države je tudi Švica. Vsekakor sem proti raznarodovanju, ampak borba za narod in kulturo se ne sme odvijati na nivoju državnosti.

  5. Evropa naj bo ustvarjalna skupnost držav in narodov, ki jih krasi cvet različnih kultur, ki so vse na visoki civilizacijski ravni.

  6. Zato se ne sme zgoditi, da bi bila Evropa uničevalka pozitivnih civilizacijskih kultur.

    S takšno vsebino Evrovizije kot je sedaj, se to uničevanje kultur uresničuje.

  7. Še enkrat bom povedal, da mislim, da je glavni problem EU način upravljanja. Avtor tega ne vidi kot težavo. Vendar, sedanji kominternovski način upravljanja je pospešil Brexit, vnesel razkol med državami članicami in oslabil pozicijo EU do velesil in drugih držav. Očiten je deficit demokratičnosti.

    EU lahko rečemo projekt ali kako drugače, toda EU vsekakor ni dokončana stavba. Streha je sicer narejena, a pušča. Treba jo je popraviti. Stavba je dokončana, ko nikjer ne zamaka, ko okna dobro tesnijo itd. Ta stavba je še v nastajanju. Treba jo je dokončati, da bo v celoti funkcionalna in udobna, ali pa bo zaradi projektantskih ali izvajalskih napak pospešeno propadla.

    Kakšna bo končna podoba stavbe, je stvar vseh njenih solastnikov ali vseh držav članic. Odločitev je lahko sprejeta samo na osnovi demokratične razprave, kjer bodo vsa mnenja in vsi predlogi enakovredno obravnavani. Hiša pač mora ustrezati vsem njenim stanovalcem, ne samo tistim, ki imajo največja stanovanja.

  8. Tudi narava po Evropi ni povsod enaka. Ker je kultura odsev lepot narave, je logično, da gre za cvet različnih kultur.

    • No, pa se bomo kmalu zedinili, da je Evropa predvsem kulturološki pojem. Kot takšno je tudi najbolj smotrno ohranjati in jo braniti. Res ne moremo govoriti o evropskem državljanstvu, o evropski mentaliteti, upravičeno pa govorimo o evropski civilizaciji (h kateri sodi tudi evropski del Rusije in tudi Izrael, nikakor pa ne otomanska Turčija). Predvsem to moramo braniti. Kdor v migracijah ne vidi spodbujenega spopada civilizacij z namenom uničenja evropske, ni vidi ničesar.

  9. Izrael nikakor ni Evropa. Clanek se ne nanasa na geografsko in kulturno pripadnost, ampak na politicno zvezo, imenovano EU. Prehitra ali prevelika siritev EU je ena najbolj ocitnih bliznjic v njen propad. Torej, EUja do Urala ali Kamcatke ne bo nikoli.

    • O članstvu Izraela v EU se že razmišlja in jaz bi to podprl. EU imam za poslovno in kulturno zvezo, politično precej manj. Najbolj pa nasprotujem paternalistični državi ali zvezi držav.

  10. Ni pomembno ali ste besedo Projekt uporabili upravičeno. Zdaj je čas za nov projekt: Vrnitev zdrave pameti. Termin: Včeraj je prepozno.
    Bodimo pozorni, kdo kandidira v EP in ali ga odlikuje zdrava pamet.
    Obstajajo temelji družbe in uspešnega razvoja, s katerimi se v nobenem primeru ne eksperimentira! Ali drugače: posameznik lahko eksperimentira doma, vendar le v primeru, da ne ogroža sosedov.

    • … “včeraj je prepozno”
      ——
      Nujno je razmišljat v tej nakazani smeri, to je “zdrave pameti”.
      Pred časom smo na teh straneh že komentirali, da je rešitev tega na politični sredini.
      Da sredina političnega prostora ni v tem, da neka stranka jemlje ideje levo in desno od sebe, in zato sebe okliče za sredinsko.
      Sredinska je po moje tista, ki stvari kolikor toliko vidi točno take, kot v resnici so.
      Ki je toliko uravnotežena, da ostala dva pola vzdržuje v ravnotežju in skrbi, da se tehtnica ne nagne preveč v eno stran (kot na primer zdaj, ko visi že predolgo v levo).

    • Vrnitev zdrave pameti?

      V tem svetu se vse obrne v svoje nasprotje. To je eden izmed zakonov, ki vladajo temu svetu. Npr. progresivna dobrodošlica muslimanom ima za posledico regresivne burke in regresivno kulturo, pretirano in nezakonito odpiranje meja ima za posledico zapiranje celo notranjih meja EU, pretirana toleranca do drugačnosti ima za posledico skrajno netoleranco v obliki terorističnih napadov itd.

      Progresistično vsiljevanje in vztrajanje na idiotskih stališčih ima za posledico vrnitev zdrave pameti. To se zgodi spontano, skladno z zakonom narave. Bolj kot se bodo progresisti borili proti zdravi pameti, več je bo.

      • … “Bolj kot se bodo progresisti borili …”
        —–
        Tudi dokler bodo imeli v rokah ključne medije ?
        Ker ključni vpliv pade na mladino, ki je najbolj dovzetna za indoktrinacijo.
        Ta pohablja čliveka.
        Z dobo interneta imamo nove razmere, ki bi jih kazalo morda izkoristit.

      • … “proti zdravi pameti”
        —–
        Če bi se progresisti res borili PROTI, bi bil tak rezultat.
        Vendar se oni borijo ZA … kot za lgbt, za izenačenje pravic oseb ki v resnici niso enake, za svobodo, za katero vemo da ni svoboda itd.

  11. Zdravo pamet potrebujejo člani novega Evropskega parlamenta. Volivci jim moramo pomagati do vstopa v EP s tem, da presodimo, kako so delovali doslej.
    Zdrava pamet narekuje: Varovati družine in vse državljane, ki s svojim delom prispevajo v skupno blaginjo. Na teh dveh stebrih stoji prihodnost, pa tudi pomoč vsem resnično ogroženim manjšinam.

    • Paziti moramo, kako definiramo naše želje. Če recimo skrivljeno gledamo na besede gospe Veronike, lahko za “varovati družine in vse državljane, ki s svojim delom prispevajo v skupno blaginjo” vidimo skrito evtanazijo in evgeniko. Je cel kup državljanov, ki ne prispevajo s svojim delom v skupno blaginjo bodisi zaradi starosti bodisi zaradi zdravja. Pa gospa Veronika nasprotuje tako evtanaziji kot evgeniki!

      Zato predlagam korakanje družbe v smereh:
      – človekovih pravic kot osnove vladavine prava,
      – čim večjega umika države iz gospodarstva,
      – solidarnost naj postane vrednota in ne zakon in
      – javno dobro naj postane vrednota in ne zakon.

      Če pa kdo hoče še krajše nasvete za rešitev te naše godlje pa velja: “Treba povabiti Boga v naše osebno in družbeno življenje!”

  12. Hvala, AlFe, napisal ste precej boljše kot jaz, ki sem želela biti kratka. Ker članek razmišlja o EU in ker boljšega modela kot EU nimamo, bi rada preusmerjala pogled v izbiro novih poslancev v EP. S svojimi zdravimi (bolnimi) glasovanji bodo vplivali na EU, ki mora v duhu svoje tradicije ustvariti toliko, da poskrbi za ogrožene skupine.

  13. Pravilna je na prvem mestu tudi zapoved “Treba je povabiti Boga v naše osebno in družbeno življenje”.
    Potem se bo opazilo, da tudi bolni in ostareli s svojimi molitvami, osmišljenim potrpljenjem in vzgledom prispevajo k spremembam na bolje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite