Ob primopredaji županskega mesta mojemu nasledniku, dr. Dimitriju Ruplu, ob koncu leta 1994, sem navedel nekaj mestnih problemov, ki smo jih rešili, (ta tema je izčrpneje obdelana v dveh knjigah: Ljubljana v letih 1990 do 1995 ter v drugi, Medmestno in mednarodno delovanje Ljubljane v času 1990 do 1995, izdalo mesto Ljubljana) in dodal nekaj problemov, ki so za razvoj mesta nadvse pomembni in jih je treba, kot glavno naslednjo nalogo, reševati. Posebej sem omenil potrebo po nadaljevanju obnove Plečnikove arhitekturne dediščine, s čimer smo se tista leta na vse možne načine ukvarjali. Za gradnjo mesarskega mostu je bilo vse, vključno s finančno konstrukcijo, pripravljeno. K velikim problemom pa sem omenil mestni in primestni promet, ki kliče po reševanju, pri čemer bi bilo potrebno vsestransko sodelovanje z državo.
Premišljen nasvet ni zalegel. Zbran denar, ki smo ga zapuščali naslednikom je počasi kopnel – mestna uprava je s časoma kupovala prezadolžene banke in prihranki so kopneli. Mnogo let kasneje so most sicer zgradili, a ne v stilu veličastne Plečnikove arhitekture, čisto nekaj drugega, kar v tistem okolju deluje kot tujek.
Dokaj nenavadno in za Ljubljano škodljivo tudi je, ker nobena izmed naslednjih mestnih uprav ni temeljito reševala omenjeni problem o mestnem ter primestnim prometu. Že takrat, ob rojstvu države Slovenije, v začetku 90 let, so poleg starih ter iztrošenih avtobusov, ki so zastrupljali mestni zrak in jih je bilo treba nemudoma zamenjati, so k vsemu slabemu prispevali svoj delež še preštevilni osebni avtomobili, ki so se vsak dan zgrinjali v mesto. Pač zaradi tega, ker ni bilo ustreznih javnih prevozov.
Vse to, pravzaprav še huje, imamo v Ljubljani tudi danes. V mesto prihaja pomnoženo število avtomobilov vseh vrst, ki vsak dan z nova zasedajo sleherni odprt prostor – vse ceste, trge, celo zelenice in zastrupljajo mestni zrak. Bivalne razmere se vse bolj slabšajo. K vsemu temu pa moramo dodati še dejstvo, da s tolikimi avtomobili, ki jih moramo kupovati in uporabljati, podpiramo francosko in nemško avtomobilsko industrijo, skupaj z naftnimi družbami, ki nam prodajajo gorivo in tudi izčrpavajo naše zaslužke.
Vse našteto je že dovolj tehten razlog, da se k problemu prometa, po tolikem času, ponovno vračam. Treba pa je poudariti še to in ono. Če hočemo iz predmestja ali širše okolice v Ljubljano, npr. s severne strani, ko moramo po stari cesti skozi Ježico, se tam srečujemo z železniško zaporo. Ko »priropota« vlak iz Kamnika ali nasprotno in Ljubljane, to traja kar dolgo, se vozniki ustavljamo kar na treh cestah. Včasih kilometre daleč. Koliko čakanja in zapravljanja časa, koliko dodatnega onesnaževanja zraka ter okolja in koliko slabe volje med ljudmi!? Kdo bi znal vse to izračunati in postaviti na županovo mizo?
Ko sem se pred 50 leti zadrževal v razvitem zahodnem svetu, sem nekaj čas stanoval ob železniški progi Amsterdam – Pariz. Vlaki so noč in dan drveli sem ter tja. Bližnjo cesto so morali zapirati in odpirati. Pa ne na dolgo, da bi ljudje morami veliko čakati. Progo so zapirali tik pred prihodom, tudi ko je pridrvel hitri vlak in takoj po odhodu so jo spet odpirali. Čakanja je bilo malo. Naj navedem še železniški primer. Iz mesteca, ki je bil od Muenchna oddaljen 30 km, sem se z vlakom v središče mesta pripeljal v 18 minutah. V mestu pa je kar »mrgolelo« raznih prevoznih možnosti za vse strani.
Vsestranski premislek o mestnih problemih pred bližajočimi se lokalnimi volitvami
Mestni in primestni promet je obsežno gospodarsko in kulturno področje, ki ni zgolj mestno, ampak je tesno povezano z državo. Ko smo sedaj pred novo vlado, v upanju, da jo bomo sploh dobili, in smo hkrati pred bližajočimi se lokalnimi volitvami, ko bo tudi mesto dobilo novo upravo, bi bil nujno potreben vsestranski premislek o teh problemih. Upravno delovanje države ter upravljanje njenega glavnega mesta, je, ali moralo bi biti, najtesneje povezano. Kakor smemo iz dogodkov, ki so javno razvidni, sklepati, pravega sodelovanja in načrtovanja ni. Takšno stanje je velika škoda za vse nas. Mesto je v zadnjem času, odkar ga vodi sedanja mestna uprava pridobilo kakšno novost. A pridobilo je tudi primer »STOŽICE«, ki je bil in še bo izredno drag, za športnike tu in tam dobrodošel, a za mesto, kot celoto pa dodatno obremenilen.
Če naj država deluje dobro, bi bilo prav, če bi enakovredno delovalo tudi glavno mesto. Naša skupna želja tudi je, da bi dobro delovala vsa mesta, a glavno mesto je samo eno, kar naj bi bilo vidno na vsakem koraku.
