Mediji že dalj časa upravičeno izražajo skrb zaradi razmer v gospodarstvu, vključno z neodgovornim in nemoralnim odnosom uprav in lastnikov, zlasti do delavcev. Veliko pozornosti je trenutno deležna bivša predsednica uprave Vegrada Hilda Tovšak, ki naj bi bila krščansko-demokratske provenience.
Prav je, da so mediji do takšnih ravnanj neizprosni ne glede na dejansko ali deklarirano ideološko oz. strankarsko pripadnost oseb. Toda, ali mediji merijo vse primere z enakim vatlom?
Približno istočasno se je “sesul” Prevent. Zanimivo je, da sta bila lastnika skupine v vsem medijskem pokrivanju komaj omenjena, ne spomnim pa se, da bi ju kdo uspel spraviti pred kamere ali mikrofon. Če tega nista hotela, ali to ne bi zaslužilo graje medijev?
Drug primer: medtem ko je v Vegradu in Preventu na stotine delavcev ostalo brez dela in verjetno prepuščenih lastni iznajdljivosti, megalomanski projekt Stožice rešuje država z razpisom (kjer seveda, kako nepričakovano, zmaga prav stadion v Stožicah), z denarjem NLB v državnem lastništvu in zadnje dni še predsednik vlade, ki v Stožice vabi Libijce.
Libija se seveda odpira in ljudje od Browna do Berlusconija so k temu želeli pristaviti svoj lonček, zakaj ne tudi Pahor. V slovenskem primeru pa se zdi, kakor da se Libije oklepamo kot redkega rešitelja, ki je še pripravljen priti k nam. In, ali ni nedavno premier Pahor v Libiji izposloval posel drugemu – pravzaprav prvemu – gradbenemu velikanu, SCT-ju? Tudi to podjetje je bilo v zadnjem času precej bežno omenjeno v medijih zaradi odpuščanja preko na novo vzpostavljenih slamnatih firm; tudi v tem podjetju delavci iz Bosne in drugod verjetno bivajo v zelo skromnih, morda celo neprimernih razmerah. A če smo na televiziji videli ponižujoče posnetke Vegradovih tujih delavcev pri malici, zakaj ne vidimo tudi SCT-jevih? In če si taisti SCT zasluži pomoč predsednika vlade z iskanjem poslov v Libiji, zakaj tudi ne Vegrad?
Lahko bi nadaljevali s skromno medijsko pozornostjo do težav Merkurja itd. Tudi tistim, ki ne verjamemo v splošno teorijo zarote “old-boysov” se vendarle zdi, da politika še vedno kroji usodo gospodarstva v Sloveniji – to je glavni razlog, da se naše gospodarske težave kopičijo in ne pride do preboja.
Takšna je panorama sodobne Slovenije pod vlado levice: nemočni predsednik vlade (četudi z verjetno največjo osebno integriteto med levičarskimi politiki pri nas); zakonodaja in njena implementacija, ki ne moreta stopiti na prste neodgovornemu in celo kaznivemu ravnanju managerjev in lastnikov; lastniki, ki še nikoli niso slišali za pojem družbene odgovornosti; tesne osebne in/ali strankarske povezave med vrhom pravosodja, notranjih zadev in odvetniškega lobija; avtoritarni župani… To ni desničarsko-kapitalistična Slovenija kakega “klerikalnega” Peterleta ali vladavina “janšizma”; ne, to je Slovenija pod vladavino levice.
Seveda bi bilo prepoceni in nepravično za vse kriviti levico. Toda sedanje razmere razmišljujočemu človeku lahko vlijejo le strah, nikakršnega optimizma ali upanja. Zdi se namreč, da se je nemogoče zoperstaviti vsemogočnim managerjem in lastnikom ali avtoritarnim županom; da te ljudi politika ščiti, ali pa je proti njim nemočna; da preprostim ljudem ni mogoče ničesar iztožiti, ker si dragih odvetnikov ne morejo privoščiti ali pa sodni sistem deluje prepočasi. Četudi je resnica manj črna od tega vtisa, bi morala vsaka vlada, naj bo leva ali desna, v takšnih razmerah biti plat zvona in narediti vse, da politični proces in izvršna ter sodna oblast pridobijo nazaj tisti minimum zaupanja volivcev, ki je potreben, da Slovenija ne bo zdrsnila med stereotipe Vzhodne Evrope ali celo Balkana: primitivni kapitalizem, samovolja močnih, šibka pravna država. Izogniti se temu tveganju presega levico in desnico, črne in rdeče; je stvar našega preživetja. Upam, da se levica – ki nosi največji del odgovornosti tako zaradi vodenja sedanje vlade kot zaradi dominantnega vpliva v ekonomskih krogih in civilni družbi – tega zaveda.
