Pirjevec ne omenja policijske države z enim vohljačem na sto prebivalcev

Tito deseti na seznamu množičnih morilcev
Za statističnim podatki, ki so predstavljeni v prispevku, so umorjeni, zlorabljeni, izgubljena tisočletja življenja v zaporih, taboriščih, na prisilnem delu, izgubljene kariere, osebni zlomi, permanentno diskriminiranje, segregiranje, stigmatiziranje … Tako v stalinistični kot samoupravni fazi titoizma. Kar pa je Pirjevec v Partizanih spregledal …

Jože Pirjevec, akad. prof. dr. in politikant, v Partizanih o obveščevalnih, protiobveščevalnih, politično-policijskih operacijah partizanskega gibanja ne piše kaj dosti.

Pirjevec in tovariši imajo precej povedati čez tiste, ki so preganjali pripadnike partizanskega gibanja in jih ovajali ali predajali okupatorjem. Nekako pa se jim ne zbudi nobena primerjava s politično policijo partizanskega gibanja in potem titoistično policijo. Ali ni zelo podobno, če nekdo ovaja sodržavljane eni ali drugi tajni politični policiji, ki služi represivnemu enopartijskemu režimu?

Pirjevec ne omenja, da je vzorec policijske države nastajal že v partizanskem gibanju

Naj Pirjevcu za izhodišče ponudim namig, ki sem ga napisal pred dolgimi desetletji:

»Morda bomo lahko potem, ko premagamo najhujše tabuje in predsodke, postavili vprašanje tako, kot se sprašujejo ob vzhodnonemški tajni politični policiji. Jeseni 1984 je bilo v Nemški demokratični republiki več kot sto tisoč aktivnih špicljev. V štiridesetih letih obstoja države jih je bilo več kot pol milijona. Vsak trideseti državljan NDR je bil vohljač. Vohljanje je bistveno določilo mentaliteto NDR. Pa vendar se je na koncu izkazalo, da so tovrstne tajne službe dinozavri iz preddemokratičnih časov, drage, neučinkovite in zastarele. So škodljive tako notranje- kot zunanjepolitično. Zaradi večnega sprenevedanja je v takem sistemu težko ločiti resnico in laž.

In po razpadu režima se je pokazalo, da je nemška politika tudi po padcu berlinskega zidu ravnala tako kot po letu 1945. Tudi zdaj je dala prednost zaščiti storilcev pred zaščito žrtev.

Da je bil sistem delitve ljudi na tiste, ki vohljajo, in tiste, ki so zasledovani, že med drugo svetovno vojno tako razpreden, da lahko vzhodnonemške ugotovitve brez težav presadimo na slovenska tla, nam priča že nekaj podatkov iz partizanskega okrožja Jesenice (zajema Bled, Bohinj, radovljiško Deželo in Zgornjesavsko dolino). Od okoli 36.000 prebivalcev je poleti 1944 za ozno delalo več kot 500 oseb in tipalka ozne je prišla na manj kot 100 prebivalcev.« Taka množica preganjalcev je seveda potrebovala množico sumljivih. Na različnih seznamih domnevnih in verjetnih nasprotnikov partizanskega gibanja je bilo že med vojno več kot 2.500 oseb. Število sovražnih Drugih je po vojni še naraslo, saj so »iz volilnih seznamov na volitvah v ustavodajno skupščino v novembru 1945 črtali v okraju Radovljica 10 odstotkov volilnih upravičencev«.

V partizanskem gibanju je torej že nastal vzorec policijske države, ki je zavladala v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

V letih 1945–1950 je okoli tri odstotke prebivalstva okusilo komunistične zapore

V času najhujšega terorja v letih 1945–1950 je bilo po podatkih Srđana Cvetkovića po zaporih in taboriščih v Jugoslaviji blizu pol milijona ljudi ali 3  % prebivalstva Jugoslavije. Med njimi je bilo okoli tristo tisoč pripadnikov različnih slojev družbe in poražencev v državljanski vojni, okoli sto tisoč kmetov, ki so se upirali obveznemu odkupu in kolektivizaciji, več kot 55.000 žrtev znotraj partijskih čistk, potem ko je Stalin izključil Tita iz Informbiroja. Tisočev in tisočev, npr. kaznovanih z administrativnimi kaznimi, pa v tej statistiki še ni.

Aretirani v Sloveniji 1945–1953

Leto aretacije Število aretiranih % prebivalstva % aretiranih
5.12. 1945 19.749 1,3 20,6
Umorjeni 1945 15.000 1,0 15,6
1946 23.741 1,6 24,7
1947 9182 0,6 9,6
1948 10.568 0,7 11,0
1949 9997 0,7 10,4
1950 4197 0,3 4,4
1951 1403 0,1 1,5
1952 1258 0,1 1,3
1953 837 0,1 0,9
Skupaj 95.932 6,4 100,0

 

Seznami arestantov v ohranjenih zaporniških knjigah za Slovenijo od leta 1945–1950 vsebujejo skoraj osemdeset tisoč imen. Vzorčna preverjanja nakazujejo, da je bil kaka petina arestantov v arestu dvakrat ali večkrat – torej domnevajmo, da jih je bilo več kot sedemdeset tisoč. Med njimi ni ogromne večine teh, ki so bili umorjeni. Za nekatera območja knjige zapornikov manjkajo.

Najhujše obdobje je bilo leta 1945, ko je bilo umorjenih in aretiranih več kot trideset tisoč ljudi ali dva odstotka prebivalstva. V letih 1945 in 1946 pa skupaj več kot petdeset tisoč ljudi ali več kot tri odstotke prebivalstva. Več kot dovolj, da se ljudem zažre strah v kosti.

Verjetno slovenskih arestantov in taboriščnikov v prvi petletki slovenskega stalinizma ne bo manj kot sto tisoč.

Božo Benedik mi je na Bledu pripovedoval, da so bili to taki časi, da če se nisi znašel v arestu, si že mislil, da je kaj narobe s tabo.

Samovoljnost oblastnikov je bila izredna. Leta 1949 je bilo v Jugoslaviji kar 47 odstotkov aretacij neupravičenih – tako 51 odstotkov v Bosni in Hercegovini, 40 odstotkov v Srbiji, 39 odstotkov v Sloveniji.

Razmere v titoističnih zaporih bile slabše kot v nacističnih

Razmere v arestih in taboriščih so bile po pričevanjih tistih, ki so preživeli tako nacionalsocialistične kot titoistične, v titoističnih slabše.

V zaporu Zabela v Srbiji je v letih 1945–1951 prestajalo kazen 45.261 oseb, več kot naslednjih 50 let skupaj (1952–2001): 41.102 osebi na prestajanju kazni. V celici, kjer je bil v kraljevini Jugoslaviji po en zapornik, jih je bilo tedaj 10 do 14.

V zaporih so arestante poleg nemogočih bivalnih razmer gnali na prisilno delo, tudi pogosto v grozljivih razmerah. Ni zaman Zdenko Zavadlav pisal o sužnjeposestniškem gospodarstvu politične policije.

Političnopolicijska obravnava je ustvarila neznosno število dosjejev. Po padcu Aleksandra Rankovića leta 1966 so večino dosjejev uničili. Slovenska politična policija je obdelovala več kot tretjino delovno aktivnega prebivalstva, kar nas po deležu dosjejev uvršča za Makedonijo in Hrvaško.

Število delovno aktivnih prebivalcev z dosjeji leta 1965*

* Izračuni v tabeli pri Cvetkoviću so različni kot tu objavljeni – očitno je pri njem prišlo do napake pri preračunavanju.

Delovno aktivnih prebivalcev Dosjeji 1965  % del. akt. preb. Dosjeji 1969 % del. akt. preb.
Srbija 3.600.000 692.250 19,2 188.450 5,2
Kosovo 335.000 53.400 15,9 22.000 6,6
Vojvodina 800.000 144.000 18
Hrvaška 1.954.000 826.965 42,3 102.700 5,3
Slovenija 769.000 270.878 35,2 34.409 4,5
BiH 1.286.000 316.445 24,6 69.140 5,4
Črna gora 162.000 40.885 25,2 11.673 7,2
Makedonija 554.000 243.374 43,9 35.881 6,5
Jugoslavija 9.460.000 2.754.923 29,1 460.170 4,9

 

Političnopolicijski pritisk v Jugoslaviji so ohranjali do razpada države. Še leta 1977 je knjigovodstvo uporabe posebnih oblik nadzora dovolj nazorno:

BiH Č. gora Hrv. Mak. Slo. Srb. Vojv. Kos. Feder Skupaj
Prisluško-vanje 453 43 449 449 169 297 203 14 102 2179
Nadzor telefona 459 54 789 138 321 281 212 18 372 2644
Nadzor pošte 1.341 430 2.962 730 540 422 314 174 82 6995
Tajni pregledi 144 87 349 92 162 374 7 1215
Tajno sledenje 400 400
Skupaj 2397 614 4549 1409 1192 1374 729 213 956 13.433

 

Za temi statističnim podatki pa so umorjeni, zlorabljeni, izgubljena tisočletja življenja v zaporih, taboriščih, na prisilnem delu, izgubljene kariere, osebni zlomi, permanentno diskriminiranje, segregiranje, stigmatiziranje …

Tako v stalinistični kot samoupravni fazi titoizma.