Razlog upanja

ZaupanjeHomilija na 6. velikonočno nedeljo

Apostol Peter nas v svojem pismu spodbuja, naj bomo vedno pripravljeni dati odgovor vsakemu, ki nas bi vprašal za razlog našega upanja.

Priznajmo, ne zgodi se prav pogosto, da bi v nas nekdo videl tako močno upanje, kot so ga videli in slišali Samarijani ob srečanju z diakonom Filipom. Prisluhnili so njegovemu oznanilu, ker so videli in slišali, da je Bog po njem delal čudeže. V njem so torej začutili prisotnost in delovanje Boga in ta prisotnost jim je vlivala upanje. Bog je svojim ubogim blizu po tem Božjem možu, ki prihaja mednje z oznanilom.

Nam pa bi naš odgovor včasih olajšali, če bi nas povprašali za razlog razočaranja. Ko je pa toliko slabega okrog nas?! (Tako vsaj večkrat slišimo.)

Človek sicer ne obupa kar tako. Upanje umre zadnje. Toda takšno splošno upanje v stilu »saj bo bolje« nima trdnih temeljev. Jezus bi tudi lahko svoje učence potolažil tako na splošno: »Fantje, veste, da od vas odhajam, ampak ne vznemirjajte se preveč. Takšno je pač življenje … Saj se boste znašli. Boste videli, da bo še vse v redu, samo skupaj morate držati …« Vprašajmo se, kaj je učence pravzaprav najbolj vznemirjalo. To, da Jezus odhaja od njih. Jezus jim zato obljublja, da jih ne bo zapustil, ampak bo vedno z njimi in jim bo poslal še drugega Tolažnika – Svetega Duha.

Kako so se potem razvili dogodki, nam je znano. Učenci so bili ob Jezusovi smrti res razočarani in potrti. Njihova temeljna tolažba in razlog upanja pa je bilo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Po Jezusovem vnebohodu pa je njihovo vero v Božjo navzočnost utrdil Sveti Duh.

Kdor veruje, ni nikoli sam. In to je bistveno sporočilo današnje Božje besede. Nismo zapuščene sirote, ampak smo Božji otroci.

Ko se oziramo na stanje v naši domovini, v Evropi in svetu, nam ni lahko najti svetlega pogleda v prihodnost, ki bi temeljil na upanja polnih dogodkih v sedanjosti. Tudi v Cerkvi že dolgo govorimo in delamo korake za novo evangelizacijo. Morda je ravno zato danes tako zelo potrebno da ponovno odkrijemo in z vsemi močmi iščemo v Kristusu in v Duhu Tolažniku, ki nam ga pošilja Oče, razlog našega upanja. Potem bomo tudi preizkušnje in celo zasramovanja prenašali v tolažbi, saj nas od Boga nič več ne more ločiti.