Različne tajne službe KPJ

2
242

Zgodovina tajnih služb Jugoslovanskih komunistov se je začela kmalu po ustanovitvi Komunistične partije Jugoslavije leta 1919. Med številnimi znanimi imeni članov tajnih služb izstopajo Josip Broz Tito, Ivo Lola Ribar, Simo Marković, ter Zdenka in Boris Kidrič.

Tito je na začetku druge svetovne vojne, 10. avgusta 1941 izdal tudi Navodilo o nalogah partizanskih odredov. V njem med drugim obravnava vprašanje varnosti odredov, pri čemer pravi:«Brez milosti je treba uničevati njihove agente, domače izdajalce, provokatorje, ki izdajajo fašistom naše najboljše sinove« … “Štabi in komisarji morajo budno paziti, da se v partizanske odrede ne vtihotapijo ovaduhi. V primerih, da se le ti pojavijo, jih je treba takoj ustreliti in njihova imena javno objaviti.” Tako so posledično začele nastajati različne organizacijske oblike za izvajanje varnostne dejavnosti, kot so bile: partizanska straža, ljudska milica, ljudska straža itd. V Sloveniji pa je bila maja leta 1942 ustanovljena varnostno – obveščevalna služba (VOS), Edvard Kardelj pa je v nekem sporočilu Titu kmalu zatem zapisal: “Približno petdeset eksekutorjev je vsak dan na delu in so pripravljeni izvrševati vse naloge!” To pa še ni bilo vse. V Drvarju je Tito skupaj z Aleksandrom Rankovićem 13. maja 1944 ustanovil »Odelenje za zaštitu naroda ali zloglasno OZNO! Tako se je Ranković tudi ob podpori ruskih obveščevalcev Vladimiroviča Burtakova in Vasiljeviča Tiškova – Timofejeva zavihtel na čelo jugoslovanske OZNE, dokler ga ni Tito v začetku julija leta 1966 zaradi zarote, ki jo je skoval skupaj z Jovanko, odstavil od vseh političnih funkcij, izključil iz Zveze komunistov in ga upokojil. Prvi načelniki OZNE so bili: V Srbiji Slobodan Penezić – Krćun; v Sloveniji Ivan Maček – Matija; v BiH Uglješa Danilović; v Črni Gori Veljko Milatović in v Makedoniji Bane Andrejev. Tri mesece kasneje, 15. avgusta 1944 je Tito podpisal Navodilo o ustanovitvi vojaške enote, citiram: “Korpus narodne obrane Jugoslavije” (KNOJ), kot vojaške formacije, zadolžene za »borbu sa antinarodnim ustanicima i likvidiranje antinarodnih bandi, čišćenje oslobođenih teritorija od ostataka razbijenih neprijateljskih jedinica, špijuna i diverzanata«. KNOJ je bil na jugoslovanski ravni podrejen direktno Titu, oziroma načelniku jugoslovanske OZNE Aleksandru Rankoviću. Prvi komandant KNOJA je bil Jovo Vukotić, njegov namestnik pa nam bolj znani srbski general in politik Nikola Ljubičić, (1916 – 2005), kasnejši zvezni sekretar za ljudsko obrambo SFRJ (1967 – 1982) in predsednik Predsedstva Srbije (1982 – 1984).

Foto: Wikipedia

2 KOMENTARJI

  1. **dokler ga ni Tito v začetku julija leta 1966 zaradi zarote, ki jo je skoval skupaj z Jovanko,**

    Tale je čisto lovska. Rankovića so res obtožili zarote, ampak v resnici je bil drug Leka popolnoma vdan Titu. Šlo je pravzaprav za eno zelo zanimivo spletko na dvorih rudečega carja. Morda je bila vanjo vpletena tudi drugarica Jovanka, a zagotovo ne na Rankovićevi strani. Je pa od zarote profitiral tovariš Kardelj, ki je bil še malo prej v nemilosti pri Njegovem rudečem Veličanstvu (in seveda njegovem oprodi drugu Leki – Marku). 😉

  2. O tem nekaj tule http://users.volja.net/marijankr/clanki-c24.html, čeprav bi bilo lepo, ako bi stricu Kranjcu nekdo priskočil na pomoč pri urejanju njegovih spletnih strani, ki vse preveč spominjajo na spletne čase okoli leta 1995.
    No, ampak priznali bodete, tovariš Cefizelj, da je poleg anticentralistov kanček profitirala tudi mati Slovenija? 😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite