Zamisel za ta članek mi je vzniknila ob sodelovanju na shodih pred sodiščem v podporo Janezu Janši, zahtevi za preobrazbo sodstva in izločitvi sodnikov, ki so kršili človekove pravice. O vrednotah sem govoril takrat tudi vztrajnicam in vztrajnikom, zato je nekaj trditev tudi iz teh nagovorov.
Vrednostni nabor
Pomemben oblikovalec naših poti skozi življenje so vrednote posameznika in okolja, kjer živimo. Te nas spremljajo od rojstva do smrti, oblikujejo naše značaje in pogoje za preživetje, še posebej v stiski. Naš vrednostni nabor temelji na krščanstvu, na desetih božjih zapovedih in na vrednotah, ki jih oblikujejo družina, cerkev, šola in okolje. Priče smo razkroju slovenskih vrednot, te izginjajo iz našega vsakdana, mnogi jih ne pogrešajo, mnogim pa so le v nadlego. Kdo še skrbi za naše vrednote? Redki: družina, cerkev, šola odločno premalo, država jih je v času socializma nadomestila z lažnimi vrednotami in dobrinami, po osamosvojitvi se nismo uspeli zediniti za vrednostni temelj, ki bi zagotovil zdrav razvoj naroda, danes pa oblasti in državi za vrednote ni več mar. Naj jih navedem nekaj, ki določajo lik vzornega državljana in sočloveka: ljubezen do domovine, do sočloveka, do narodne samobitnosti, slovenskega jezika, poštenost, resnicoljubnost, pravičnost, resnica, pravica in svoboda, spoštovanje drugače mislečih, nedotakljivost človekovih pravic. Mnogi teh vrednot več ne prepoznajo, jih spregledajo in jih več ne negujejo.
»Besede mičejo, zgledi vlečejo«, je znan slovenski pregovor, ki pojasnjuje, da je treba z vrednotami živeti, ne le o njih govoriti, če hočemo, da postanejo to naše vrednote, vrednote širše družbe, vrednote naroda. Žal smo jih v naši polpretekli zgodovini prepogosto obšli, tako o njih danes le govorimo, živeti z njimi pa skoraj ne znamo več. Razkroju vrednot sledi duhovno, kulturno in gospodarsko nazadovanje. To družbeno razsulo je danes pred nami in upravičeno se lahko vprašamo, kdaj se je ta vrednostna razgradnja začela.
Kdaj smo zašli?
Očiten razkroj izvirnih slovenskih vrednot se je po mojem začel med drugo svetovno vojno, ne zaradi zasedbe tujih vojsk, ampak zaradi revolucije. To resnico nam zmagovalci niso le zamolčali, strahopetno so jo prikrivali in preganjali z vsemi sredstvi dolgih 50 let. Počelo razkroja naših družbenih vrednot je revolucija, ki je tudi razdelila slovenski narod in ga deli še danes. Slovenski narod ni narod izdajalcev, imamo svoje Tugomerje, vendar so bili redki, tudi med osamosvojitveno vojno nas niso mogli ogroziti. Več kot 70 let govorimo o izdajstvu domobrancev, zamolčimo pa neprimerljivo večje izdajstvo revolucionarjev. Kaj drugega pa je lahko sredi vojne vihre bila revolucija? Bila je velika nesreča in zahrbtna prevara, ki jo je peščica z nasiljem vsilila slovenskemu narodu!
Revolucija je razvrednotila naše vrednote v taki meri, da je laž postala resnica, pravica krivica, delavnost in pridnost zasmehovani, svoboda pa razkošje revolucionarjev in njihovih prisklednikov. Političnega nasprotnika je razglasila za sovražnika, ki ga je bilo treba uničiti. Uničevali so ga vse do osamosvojitve. Sledi te kulture sovraštva so se ohranili do današnjih dni. Oblast, ki ne spoštuje človeškega življenja, tudi drugih vrednot nima!
Razprava o vrednotah
Sem gospodarstvenik in o vrednotah ne morem predstaviti pravih izvirnih in tehtnih zamisli, vendar pišem zato, ker je za nas povprečne bralce premalo razprav o tem pomembnem vprašanju, čeprav so lahko posledice razgradnje vrednot usodne ne le za posameznika, ampak tudi za državo in narod, kar današnji trenutek potrjuje. Pogrešam še posebej raziskavo, ki bi v širšem okviru predstavila spreminjanje naših vrednot od leta 1941 do danes, napoved za prihodnost ter vpliv teh sprememb na stanje duha v slovenski družbi. Prepričan sem, da je ta odločilen, saj ne zmoremo izvoliti niti poslancev, ki bi sprejemali prave zakone. Če se ne bomo mogli zediniti za eno oceno, napišimo dve. Skrajni čas je že, da si od blizu ogledamo svoj razbrazdani obraz in nehamo govoriti eno, delati pa drugo.
Želel bi, da naši strokovnjaki osvetlijo našo polpreteklost in ocenijo najpomembnejše dogodke in odločitve z merilom vrednot, ki jih danes razglašamo za naše. Prepričan sem namreč, da je današnji razkroj vrednot tesno povezan z našo polpreteklo zgodovino. Ta pa po mojih izkušnjah ni dodala nobene odlike, ki bi dolgoročno oplemenitila blaginjo naroda. Vrednote, ki nam jih danes sporoča uradna zgodovina, so oblikovali zmagovalci, njihova podoba pa ne ustreza resnici.
Sam bom poskusil predstaviti nekaj značilnih primerov, ki jih v javnosti različno ocenjujemo, nekateri najdejo v teh primerih nadgradnjo, drugi razgradnjo vrednot.
Dan upora
Znamenje trdoživosti, trdnosti, žilavosti, ljubezni do rodne grude in svojega rodu naj bi bil dan upora 27. april. Pa si oglejmo kakšna je njegova zgodovinska vloga. Tega dne leta 1941 so naši predstavniki ustanovili PIF( protiimperialistično fronto), ki je uveljavila zavezništvo s Hitlerjem in Stalinom proti Angliji in Franciji. Imeli niso nobenih pomislekov do nacistične Nemčije vse dokler ni Hitler napadel 22. junija Sovjetsko zvezo. Takrat pa so se na hitro prevrednotili, spremenili ime v OF in se s Sovjetsko zvezo pridružili Angliji in Franciji. Za naše vrednote pa ni bilo mesta ne ob Hitlerju in ne ob Stalinu. Ta dan ni omadeževan le z zavezništvom s Hitlerjem, ampak predvsem z revolucijo, ki je razdelila slovenski narod in ga deli še danes.
Izbrani državni praznik po mojem mnenju ne more predstavljati nobenega verodostojnega vrednostnega simbola za naš narod, tudi ne za osvobodilni boj, je lahko le znamenje revolucije, ki pa za slovenski narod ni vrednota. Izbrani praznik pomeni razvrednotenje osvobodilnega boja in poveličevanje revolucije. Je to lahko vrednota v demokratični Sloveniji? Po mojem ne, je lahko le posmeh demokraciji.
Revolucija
Preden se ji posvetim bom napisal nekaj svojih trditev o našem političnem prostoru. Pri nas nimamo ne delitve naroda, niti strank po evropskem vzoru, prevladujočo vsebinsko razdelitev določa revolucija. Imamo na eni strani zagovornike revolucije, na drugi strani njihove nasprotnike. Sam sem demokrat in me ne moti ne levica, ne desnica, seveda pravi, od obeh pričakujem, da tudi sami spoštujeta vrednote, ki jim prisegata. Sem nasprotnik revolucije in socializma! Osnova za moje nasprotovanje so moje izkušnje. Bil sem na partizanski strani! Med vojno sem kot mladoleten deček delal na kmetiji od zore do mraka, da smo lahko preživeli in hkrati prehranjevali tudi partizane. Podpirali smo jih, nismo pa nikoli pristali na revolucijo in socializem, oba je manjšina vsilila večini, še posebej kmetom.
S tem pojasnilom se vračam k naslednjima vrednotama: revoluciji in socializmu. Zagovorniki ju imajo za vrednoti. To seveda nista, sama revolucija je nasilno dejanje, ki ga je manjšina vsilila večini in povzročila zločine ne slutenih razsežnosti, zato revolucija ni vrednota, njena izvedba pa je zločin, je Huda jama, je največje barbarstvo slovenskega naroda. Presenetljivo: slovenski parlament ni zmogel sprejeti obsodbe komunizma, to je storila Evropa, zato obsodba velja. Žal slovenski komunizem ni zmogel obsoditi svoje zločinskosti. Vsem v posmeh je socializem propadel, razgradili so ga komunisti, ob svojih propadlih družbenih spremembah pa ostajajo zmagovalci, narod pa ogoljufan in praznih rok. Tisti, ki so vodili to veliko nesrečo, bi po pravici morali odgovarjati, žal pa nobena kazen ne bi mogla zmanjšati gorja, ki smo ga doživeli. Nekoč sem gledal film o nekem drugem planetu, upam, da se bomo uspeli prej zaustaviti in podobni izkušnji izogniti.
Nobena laž, nobeno opravičevanje, revoluciji in socializmu ne more dati sijaja vrednot.
Borčevske pokojnine
Nadaljeval bom z vrednoto, ki je tesno povezana z revolucijo. Je prav, da nekdo za propadel načrt, za škodo, ki jo je povzročil, dobiva dosmrtno nagrado z dedno pravico? Sam bi pristal tudi na to sprevrženost, če bi se ta ob njej končala. Vendar ne, ti izbranci hočejo tudi odločati in nam predpisujejo, da sprave z domobranci ne more biti, da je sprejemljiva le pomiritev. Ne potrebujemo nobenega spravljanja, le z globokim obžalovanjem se jim moramo opravičiti. Tudi jaz imam pravico to storiti, tudi moja žena, ki je bila tudi v partizanih, oba že od zdavnaj prižigava svečke, tako na partizanskih kot tudi na domobranskih grobovih. Vsi so bili predvsem žrtve revolucije. Spoštovani tovariši, odpovejte se že vendar kulturi sovraštva, z njo opravičujete le svoje predpravice, ki jih ne morete utemeljiti in jih niste zaslužili.
Ponavljam, niste jih zaslužili! Zaslužili so si jih pa tisoči slovenskih kmečkih družin z mladoletnimi otroki, ki so vodile gospodarstvo dežele in poskrbele, da je narod med vojno preživel. Te niso bile nikoli deležne teh predpravic. Tudi sam sem bil med temi, zato sem prepričan, da nobena borčevska zasluga ne odtehta trpljenja nas, ki smo ostali na kmetijah ter trpeli preganjanje in ustrahovanje enih in drugih.
Te predpravice kažejo na neurejenost naše vrednostne lestvice!
Koga naj vojska brani!
Očitate mi lahko, da je vprašanje neprimerno, saj je odgovor vendar očiten. Ne povsem! Dotaknil se bom le ene njene naloge, to je obrambe in zaščite civilnega prebivalstva. To je prav gotovo ena od najpomembnejših nalog in na mestu je vprašanje, kako je to nalogo opravila naša narodno osvobodilna vojska?
Ne poznam primera, da bi partizani, naša vojska med 2. svetovno vojno, kdaj branili civilno prebivalstvo. Tega ni počela, je razumljivo, saj je bil sovražnik premočan, seveda pa je bilo zato nesprejemljivo, da je s svojimi napadi sredi naselij izzivala sovražnika in izpostavljala civilno prebivalstvo njegovemu maščevanju.
Tak je bil praviloma način boja do konca leta 1944. Navedel bom le dva primera, ki sta v javnosti dovolj poznana: Dražgoše in Orehovica. Tak način boja si je med prebivalstvom pridobil pridevek »pr’letijo, popokajo pa letijo«. Sklada se z vsebino govora, ki ga je imel leta 1942 znani revolucionar Moša Pijade, napovedal je načrtno ustrahovanje in žrtvovanje civilnega prebivalstva. Tako se civilizirana vojska ne vojskuje in četniki tega res niso počeli. Z ustvarjanjem trpljenja borcev in prebivalstva, ki ni imelo nobenega sorazmernega učinka, so lahko le dokazovali upravičenost svojega deleža pri zmagi.
To ni odlika civilizirane vojske, to ni vrednota.
Priskledniki
Ne poznam spoštljivega imena za povzročitelje škode, ki jo bom tu predstavil. Zavedam se, da poimenovanje ne zadene bistva dejanj, ki so odločilno pripomogla k našim zmotnim odločitvam, še posebej pa so oslabila spoštovanje naših vrednot.
Priskledniki so imeli in imajo še danes pomembno razdiralno vlogo v razgradnji vrednot, ti svoje vrednote in načela podredijo izključno svojim zasebnim in strankarskim koristim, brezobzirno izigrajo večino, so zato lahko zraven, ostanejo pa še vedno hlapci. Takih, narodnemu dostojanstvu nevrednih odločitev je več, naštel bom nekaj pomembnejših, vse pa imajo pridih »žlahtnosti«.
Že leta 1918 smo preprečili generalu Maistru, da zasede slovensko Koroško, nadaljevali smo med 2. svetovno vojno z Dolomitsko izjavo, po osamosvojitvi z zavrnitvijo večinskega volilnega načina, ki smo ga na referendumu že potrdili, z Depalo vasjo in nedavno z zapiranjem arhivov. Žal ta žlahtnost ni omejena le na izvoljene predstavnike, ampak je razpoznavna tudi v narodnem telesu, med volivci. Vsiljuje se mi vprašanje, če je vera potemtakem lahko potuha za greh, za kršitev 10. božje zapovedi? S takimi sodržavljani bi sam težko sklepal zavezništva, najbrž bi razumen in vrednostno spoštljiv dogovor prej našel z zagovorniki revolucije.
Nisem med gorečimi verniki, vendar vem, da vera takšne drže ne opravičuje in ne daje priskledništvu sijaja vrednote.
Zaključek
To je nekaj pomembnejših primerov, ki oblikujejo naš vrednostni nabor in so tudi vzrok, da naša zahtevnost za spoštovanje naših temeljnih vrednot popušča in daje prostor dobrinam, ki pa vrednot ne morejo ne zamenjati in ne nadomestiti. Ob izteku leta 2014 bi bila prav gotovo plemenita zaobljuba, da se vsak zase odločimo po svojih močeh prispevati svoj delež za ohranjanje izvirnih slovenskih vrednot. Prazniki so za to prava priložnost, seveda pa daje osebni vzgled našim priporočilom največjo veljavo!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
