Vsaj ljudje, ki nas kaj zanima dogajanje na vzhodu Evrope, smo se v zadnjih tednih naučili novo besedo, tomos. Slednja v tokratnem kontekstu nima nič opraviti s kultno koprsko tovarno mopedov, marveč pomeni dokument, s katerim naj bi konstantinopelski ekumenski patriarh Bartolomej I. priznal avtokefalnost ukrajinske pravoslavne Cerkve. Čeprav tega doslej še ni storil, vse kaže, da ne manjka prav veliko. Za začetek je ta mesec preklical izobčenje kijevskega patriarha Filareta in njegovega mnogo manj medijsko izpostavljenega kolega, metropolita Makarija iz vrst tiste ukrajinske Cerkve, ki v imenu že nosi avtokefalnost. Nekaj dni pozneje je preklic izobčenja razširil na vse duhovnike iz njunih skupnosti.
Ukrajina kot Razkrižje
Že iz tega uvoda bo bralec dobil vtis, da je položaj na moč zapleten. Vendar se ga da elegantno ponazoriti s Slovenkam in Slovencem bolj znano zgodbo. Vsaj starejši med njimi se bodo dobro spomnili obmejne in ne pretirano velike fare Razkrižje. Seveda je Razkrižje zgolj svetovni javnosti neznan kraj, Ukrajina pa največja evropska država, in seveda so si tam na hrvaški meji skočili v lase katoličani, na vzhodu Evrope pa perje frči med pravoslavci. Toda podobnosti so. Torej, Razkrižje je od sive davnine v cerkvenem oziru pripadalo zagrebški (nad)škofiji. V njenem okviru je ostalo tudi po dokončni razmejitvi med “bratskima” socialističnima republikama Slovenijo in Hrvaško (kar koli si že o tej razmejitvi mislimo) in celo po osamosvojitvi Slovenije. To morda še ne bi bilo največje hudo, če ne bi bil dolgoletni razkriški župnik Stjepan Slavićek prepričan, da je Razkrižje v bistvu tudi politično na Hrvaškem in da so njegovi prebivalci v bistvu Hrvatje, četudi tega ne vedo ali nočejo priznati. Zato je maševal in zakramente delil izključno v hrvaščini, brez upoštevanja dejstva, da se velika večina njegovih vernic in vernikov vsaj tam od 19. stoletja šteje za Slovenke in Slovence in si hrvaškega bogoslužja v domači župnijski cerkvi prav nič ne želi. Kot vemo, je gordijski vozel s trmastim župnikom presekal papež Janez Pavel II., dober poznavalec srednjeevropskih ravsarij, in tik pred svojim prvim obiskom na Hrvaškem leta 1994 vzpostavil v Razkrižju apostolsko administraturo (s čimer je Razkrižje na papirju ostalo v zagrebški nadškofiji), za apostolskega administratorja pa je imenoval mariborskega škofa Krambergerja.
Kljub vsem zgoraj navedenim razlikam gre pri vprašanju ukrajinskega pravoslavja za domala isto stvar. Ukrajina je leta 1991 postala neodvisna država. Bolj ali manj celotno njeno območje sodi zgodovinsko v vplivno sfero vzhodne različice krščanstva, katere nesporno središče je bilo v času pokristjanjenja vzhodne Evrope v Konstantinoplu. Zaradi razgibane zgodovine današnje Ukrajine se je to vzhodno izročilo udejanjalo na različne načine, v zahodnih delih države od konca 16. stoletja naprej denimo večinoma v grškokatoliški različici, kar pomeni, da so običaji in obredje ostali vzhodni, a so tamkajšnji vernice in verniki za svojega duhovnega poglavarja sprejeli rimskega škofa. Ker pa v pravoslavju dejansko ni vrhovne duhovne avtoritete, h kateri bi se praktično ozirali vsi vernice in verniki, se je s spreminjanjem državnih meja spreminjalo tudi duhovno središče. In tako se je zgodilo, da so se od delitev poljsko-litovske unije ob koncu 18. stoletja skoraj vsi prebivalke in prebivalci Ukrajine znašli pod pokrovom ruskega pravoslavja s središčem v Moskvi. Omenjeno verjetno ne bi bil tako velik problem (kot tudi sama pripadnost razkriške fare zagrebški nadškofiji ne), če ne bi na Moskvo navezani pravoslavni hierarhi in veliko duhovnikov v tesni spregi z vsakokratno rusko vladajočo garnituro (najsi je bila caristična, komunistična ali v zadnjem času putinistična) večinskega dela zaupane jim črede pridno prepričevali, da se jim samo zdi, da so Ukrajinci, čeprav so v resnici Rusi. Dobro, morda Malorusi, ampak pustimo podrobnosti.
Politika spreminja cerkvene meje
Zaradi tega je domnevna duhovna enotnost, o kateri znajo toliko povedati v Moskvi, v očeh glavnine Ukrajink in Ukrajincev seveda stopila v senco spoznanja, da jim ruska Cerkev enako kot ruska država pač ni pripravljena priznati lastnega prostorčka pod soncem svetovnih narodov. Pravzaprav prostora, saj ne gre za neko obrobno narodno skupnost, ampak za vsaj štirideset milijonov ljudi. In enako kot prebivalkam in prebivalcem Razkrižja se jim je zazdelo samoumevno, da ne morejo ostati v okrilju Cerkve, ki jim je v bistvu tuja.
Načeloma obstaja cela vrsta primerov, ko so pravoslavne (in seveda tudi katoliške) cerkvene oblasti upoštevale spremenjen politični položaj. Po razpadu Ruskega carstva po prvi svetovni vojni je konstantinopelski patriarh podelil že prej omenjeni tomos poljski pravoslavni Cerkvi, ki je še danes avtokefalna, se pravi, ima lastnega poglavarja. (Samo za primerjavo: na območju Slovenije je Katoliška cerkev skoraj sočasno določila takratnega lavantinskega škofa s sedežem Mariboru za apostolskega administratorja prekmurskih in majhnega dela koroških Slovencev, ki so se znašli v Kraljevini SHS.)
Res pa so v ruski Cerkvi tudi takrat brcali in se unesli šele dobrih dvajset let pozneje, ko so jim roko zvili domači komunistični oblastniki in jih poučili, da so (tedaj dejansko okupirani) Poljaki zdaj “naši najboljši prijatelji”. Potem ko je Berlinski kongres priznal neodvisnost srbski kneževini, so v Konstantinoplu leta 1879 priznali avtokefalnost srbski Cerkvi. Spremenjene politične razmere so narekovale tudi ustanovitev slovitega bolgarskega eksarhata leta 1870, četudi ga je ustanovila osmanska posvetna oblast. Tedaj je bil (grško govoreči) ekumenski patriarh tisti, ki je protestiral v imenu ohranjanja “duhovne enotnosti”, četudi ni prej nič storil, da bi slovanskim vernicam in vernikom patriarhata omilil občutek, da pripadajo tuji Cerkvi. Končno na rovaš politike gre temeljna odločitev Konstantinopla, ki je soodgovorna za današnje stanje pravoslavja v Ukrajini. Leta 1686 se je ekumenski patriarh odzval na spremembo meja med poljsko-litovsko unijo in Rusi, v okviru katere je Kijev pristal pod rusko peto, z določilom, da kijevskega metropolita poslej namesto njega imenuje moskovski patriarh.
Ukrajina kot duhovna žitnica
Zakaj je torej namera sedanjega ekumenskega patriarha, da ravna enako in cerkveno stanje prilagodi tistemu na terenu v Ukrajini, vzbudila tako histerične odzive, da je ruska Cerkev z njim celo prekinila evharistično občestvo, kot se temu političnemu ukrepu reče v pobožnejšem jeziku? Mislim, da so vsaj trije razlogi.
Prvi je, da Ukrajina s svojimi štiridesetimi milijoni prebivalcev, od katerih se jih kakšnih sedemindvajset milijonov vsaj na neki način šteje za pravoslavce, ni Razkrižje. Tudi ne Poljska med obema vojnama, kljub tedaj znatni pravoslavni manjšini. Morda je malo podobna območju, ki je pristalo pod bolgarskim eksarhatom konec 19. stoletja. Ne, Ukrajina je velika država v dveh ozirih. Ker je tam veliko ljudi in ker sta vsaj njen zahodni in do neke mere tudi srednji del v nasilno ateistični Sovjetski zvezi veljala za “mehki trebuh”. Ker je bilo duhovno opustošenje, ki ga je povzročila desetletna dominacija borbenega ateizma boljševikov, tam manjše kot drugod, saj je bilo ozemlje v ateistični imperij vključeno četrt stoletja pozneje, enako kot Litva, zahodna Belorusija ali Latvija z izrazito katoliško Latgalijo. Že prej je veliko Ukrajincev živelo v duhovno bolj zdravem podnebju, kjer so bile spone državne Cerkve, ki so onemogočale pristen stik med duhovščino in ljudstvom, manj tesne kot v carski Rusiji. Zato danes zahodna (in srednja) Ukrajina ni samo duhovna žitnica za uniatsko in rimskokatoliško Cerkev, pač pa tudi za pravoslavje. Kljub Putinovemu ustvarjanju vtisa, da je Rusija pod njegovo oblastjo nekakšna krščanska indija koromandija, s čimer se skuša prikupiti zlasti zafrustriranim evropskim in ameriškim konservativcem, celo moskovski patriarhat črpa iz neruske Ukrajine nadpovprečno veliko duhovnih poklicev in finančnih sredstev. Izgube slednjih si ne more privoščiti. Navsezadnje naj bi bili kljub temu, da je Rusija veliko večja, v Ukrajini kar dve petini vseh postojank moskovskega patriarhata.
Drugi razlog je v zvezi s pravkar povedanim. Ruska pravoslavna Cerkev kot matica in mačeha ukrajinske je navidezno precej močnejša, kot je bila leta 1924, ko so ji odvzeli glavno besedo na Poljskem. Sodim sicer med tiste, ki so prepričani, da je tudi današnja moč Cerkve zelo precenjena. Da se ji bo pristajanje na Putinov sistem nacionalboljševiške Rusije z na hitro napleskano pravoslavno fasado slejkoprej vrnilo kot bumerang in povzročilo hudo duhovno in moralno škodo. Vendar se patriarh Kiril zaradi vestne vpreženosti v Putinov voz čuti dovolj močnega, da vleče izključujoče poteze in prekinja stik z ekumenskim patriarhom. Poteza je kajpak tvegana, saj ni jasno, ali se ni s tem na neki način sam znašel v položaju shizmatika, s katerim je doslej obkladal svoje tekmece v Ukrajiini. Vsekakor ni izključeno, da se bo korak uničujoče odrazil na njegovi duhovni avtoriteti, če je na eni strani “fanarski jetnik” v negostoljubnem turškem getu, na drugi strani pa režimski privilegiranec, ki se sonči v milosti novodobnega carja. In če bi Bartolomeju očital politikantstvo, so čisto politični tudi odzivi pravoslavnih hierarhov, ki so Kirila podprli. Bolj kot od prepričanja, da ima prav, jih je narekoval njihov odnos do ruskega predsednika, najsi gre za srbsko ali antiohijsko in jeruzalemsko Cerkev. Slednja pač meni, da so ruski bombniki zadnja rešilna bilka za bližnjevzhodno krščanstvo.
Malo mešano, nakar še Filaret
Tretji razlog za zadrego je stvarnejši. Zaradi deloma nakazane ukrajinske zgodovine vlada na terenu dejansko velikanska cerkvena mešanica. Predvsem Cerkev doslej nepriznanega kijevskega patriarha in tisti, ki spadajo pod njegovega moskovskega (vsaj napol) kolega, sta skoraj neprepoznavno prepleteni. Celo nacionalno najbolj ozaveščeni Ukrajinci so vsaj pred letom 2014 enakomerno razporejeni med obe. Včasih, morda največkrat, je bilo odločilno, katera od njiju je imela najbližjo cerkev. Potem ko se je moskovski patriarh “izkazal” s svojo podporo uničevalni Putinovi politiki v Ukrajini, se je začel položaj spreminjati, tako da se danes največ ukrajinskih pravoslavcev prišteva h kijevskemu patriarhatu. Odtekanje vernic in vernikov so “Moskovčani” skušali seveda zajeziti, med drugim s tem, da so lani tudi oni začenjali pošiljati kurate k ukrajinskim vojakom na fronto na vzhodu Ukrajine, čeprav je srce njihovega šefa v Moskvi bolj na strani agresorjev. Končno v Ukrajini sobivajo ljudje zelo različnih identitet in vsaj na jugovzhodu in v nekoliko manjši meri na jugu je njihova navezava na Rusijo ali bolje na rajnko Sovjetsko zvezo velikokrat tako močna, da se bodo še dolgo počutili duhovno doma zgolj v naročju moskovskega patriarhata. Je pa pri teh ljudeh, če že, pravoslavje predvsem oblika civilne religije, ki je najbolj zamenljiva.
Ima pa moskovski patriarhat še vedno daleč največ cerkva v Ukrajini, več kot “Kijevčani” in uniati skupaj. Če bi podelitev avtokefalnosti pripeljala k obsežnemu postavljanju “posestnega stanja”, kar zadeva lastništvo cerkva, pod vprašaj, so lahko posledice dejansko zelo nepredvidljive, nemara celo krvave. In to je tista točka, kjer bi morala biti tako Bartolomej I. kot kijevski patriarh Filaret najprevidnejša. Kar se zadnjega tiče, se zdi, da je svoje privržence že začel pripravljati na to, da naj ne računajo na velike spremembe v tem smislu. “Prepovedan sad” mora biti zlasti kompleks Kijevsko-pečerske lavre, kjer je sedež moskovskemu patriarhu podrejenega kijevskega metropolita. Prav tako ne bi bilo dobro, če bi začela novo priznana Cerkev takoj cediti sline po najsvetejši verski stavbi v Kijevu, cerkvi Svete Modrosti iz časov Jaroslava Modrega.
Nasploh pa vsa protislovja verskega položaja v Ukrajini najbolj ponazarja kar sam kijevski patriarh Filaret (rojen Denisenko). Danes skoraj devetdesetletni hierarh je že mlad, leta 1967, postal kijevski metropolit kot sploh prvi Ukrajinec po stoletjih. Takrat je bila kijevska metropolija seveda trdno v dušečem objemu ruske Cerkve, ta pa trdno v dušečem objemu ateističnega sovjetskega režima. In Denisenko je bil “na liniji”. Zagovarjal je rusko verzijo preteklosti in rusko prihodnost ukrajinskih pravoslavcev, kar pomeni, da se je posebej “odlikoval” tudi s preganjanjem tedaj podtalnih grkokatolikov na zahodu Ukrajine, ki jih je Stalin poslal v katakombe prav ob asistenci moskovskega patriarhata, s katerim so se “združili”. Po smrti ruskega patriarha Pimena je bil vršilec dolžnosti (ruskega!) patriarha. Le malo je manjkalo, da bi dejansko postal ruski patriarh. Potem verjetno ne bi zahteval avtokefalnosti ukrajinske Cerkve, a če mu veliki met sedaj uspe, bo nekoč skoraj zagotovo eden njenih svetnikov. Kot so kljub mnogim pomanjkljivostim svetniki po bolj ali manj politični odločitvi postali knez Volodimir/Vladimir (ki naj bi bil celo »enak apostolom), Karel Veliki, norveški kralj Olaf ali jutrišnji godovnjak Janez Kapistran.
