Spoštujem raziskovalno novinarstvo. Precej manj »ustvarjalno«, ki si zaradi novinarjevega (urednikovega) namena izmišljuje »dejstva«. Pri tej zvrsti me vedno znova preseneča neverjetna domišljija. To očitno sodi k novinarstvu, ne samo pri nas in danes, ampak po vsem svetu in odkar ta posel obstaja.
V demokratičnem svetu so tarče raziskovalnega in ustvarjalnega novinarstva precej enakomerno razporejene po družbenem in političnem spektru. V Sloveniji pa elita koordinirano zatira svoje nasprotnike preko vsaj desetih največjih medijev, tistih sodnic in sodnikov, ki zlorabljajo svoje funkcije ter radikalnih levičarskih strank, ki imajo v Državnem zboru celo dvotretjinsko večino. Vsi, ki ne pripadamo njihovemu enoumju, smo za njih zagamanci, »katolibani«, nestrpneži in ne vem kaj še vse, proti nam pa je, ne glede na minimalne kulturne standarde, ustavo in zakone, dovoljeno uporabljati vsa sredstva. Da bo mera polna, so jih ob tem še polna usta človekovih pravic in strpnosti.
Zadnji tak primer »raziskovalno« »ustvarjalnega« novinarstva so več let stara “senzacionalna” elektronska sporočila med Janšo in Kovačičem. Iz njih je razvidno, da si je šef NKBM zelo želel te funkcije, zato je Janšo obveščal, obljubljal in dajal vtis, kako se trudi. Naredil pa od tistega ni veliko ali pa je od velikih besed in investicijskega optimizma ostala polomija, katero smo na lastnih žepih občutili vsi, ki smo izkoristili priložnost desetletja z nakupom, po Lahovnikovem in Cviklovem mnenju, »poceni« delnic te banke leta 2007.
Enako kot je bila razkrita komunikacija med Kovačičem in Janšo, bi si želel videti komunikacijo z drugimi, s katerimi je komuniciral Kovačič, npr. s Pahorjem, Križaničem ter drugimi visokimi politiki in vplivnimi lobisti. Prav tako bi nas zanimala komunikacija med dolgoletnim šefom NLB Marjanom Kramarjem ter Ropom, Golobičem itn. Iz teh pogovorov bi morda izvedeli, od kje bančna luknja, ki smo jo morali ne dolgo tega plačati davkoplačevalci.
Šele ko bi imeli možnost videti komunikacijo šefov državnih podjetij s čimveč vplivneži in lobisti, bi si lahko ustvarili vtis, kaj taka komunikacija pomeni. Od teh izjemno vplivnih raziskovalnih novinarjev, ki imajo očitno dostop do osebne elektronske pošte predsednikov vlad in šefov največjih državnih podjetij, pričakujem, da bodo začeli sistematično objavljati tovrstno gradivo in postali slovenski ‘assangeji’. Upam, da si bomo na podlagi teh objav lahko ustvarili čimbolj celostno sliko, kako delujejo politične povezave v državnih bankah in podjetjih.
Ob tej zadevi se je pokazalo, kako lahko vsak od nas, ki uporablja računalnik in elektronsko pošto, kadarkoli pričakuje objavo svoje osebne pošte na prvih straneh medijev, če bo le interes tistih, ki si to lahko privoščijo. Kako je tukaj z varstvom ustavne pravice do pisemske tajnosti iz 37. člena ustave? Kako z varovanjem osebnih podatkov? Kaj na to pravi informacijska pooblaščenka, ki naj bi bila varuhinja osebnih podatkov? V teh dneh ni bilo nič govora o etičnih standardih v novinarstvu. To so postranska vprašanje za tiste, ki so objavljali osebno pošto.
To so, če smo pošteni, postranska vprašanja tudi za vse nas, dokler, seveda, niso razkrite naše »skrivnosti«. Zelo radi pokukamo tja, kamor običajno ne moremo ali ne smemo. Ni lepo, ampak taki pač smo.
Motijo predvsem dvojna merila. Fotograf Božič, ki je slikal ekran telefona Alenke Bratušek na javnem kraju v Državnem zboru, je bil zaradi tega kazensko preganjan. Bojana Požarja zaradi različnih objav vlačijo po sodiščih. Jaz sem bil na sodišču, ker smo na 24kul.si objavili službene(!!) elektronske naslove poslank ter poslancev in s tem domnevno kršil njihove osebne podatke.
Jaz sem se s takim javnim delovnim okoljem sprijaznil. Me že dvajset let učijo delovati v teh pogojih. Ne vem, če so jih navajeni tisti, ki me tega učijo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
