Razkrinkanje politične zlorabe represivnih organov pomembnejše od Hojsove ministrske kariere

Minister Hojs po eni strani sporoča, da mu ni uspelo depolitizirati policije, po drugi pa, da je udbovsko podzemlje zelo močno in vredno pozornosti.

Minister Aleš Hojs z odstopom opozoril na globoko državo. Hkrati je to deklarativni signal koaliciji, da se je »fronta« sedanje vlade, ki je obkrožena z virusno krizo, mediji in opozicijo, dejansko razširila še na odkrit spopad z globoko državo.

Aktivnosti NPU, ki jih usmerja specializirano državno tožilstvo, so pričakovane, a imajo hkrati za tiste, ki stojijo za njimi, nasproten učinek od pričakovanega. Politično podzemlje, ki slovensko državo v veliki meri razume in izkorišča kot svoj fevd, je v novi vladi Janeza Janše videlo absolutno grožnjo za svoj obstoj. To, izvorno udbovsko podzemlje se je spustilo v odkrito »vojno« z novo vlado, še preden je bila vzpostavljena, in to z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago: od uličnih protestov svojih privilegiranih stanov do pomembnih medijev in vertikalno povezanih skupin na tožilstvu, policiji in v drugih ustanovah.

Stvari pa so šle z organizirano medijsko kampanjo, manipulacijami, celo ščuvanjem tako daleč, da se je pri številnih neopredeljenih državljanih vsadil dvom, ali je minister Počivalšek sploh kaj kriv.

Poleg tega so alternativni mediji in družbena omrežja poskrbeli za primerjavo, kako ti isti organi niso reagirali pri pranju iranskega denarja, pri TEŠ 6, kjer je vpleten tudi vrh SD, in podobno. Čeprav je »vstop« v afero tokrat malo modificiran, ni mogoče spregledati usklajenega, sedaj že razkrinkanega medijskega stampeda, podobno kot je bilo pri velikih aferah v preteklosti. Mnogi tu vidijo prstne odtise globoke države.

Minister Aleš Hojs z odstopom opozoril na globoko državo

Predvsem minister Aleš Hojs je z odstopom opozoril prav na globoko državo v smislu: to, kar se dogaja, ni normalno preiskovalno delo NPU in tožilstva, ampak politično motivirana in medijsko podprta preiskava, ki ji je glavni namen sesuvanje vlade, ne pa iskanje resnice. Ob dejstvu, na katerega je tudi opozoril, da ti isti preiskovalci oz. preiskovalni organi več let niso raziskali v nebo vpijočih kriminalnih dejanj, je njegov argument stvaren. Čeprav je Aleš Hojs veljal za operativno zelo sposobnega ministra, ki mu je šlo za stvar in se je odlično znašel tudi pred kamero, je očitno presodil, da je ob sedanjih zaostrenih razmerah razkrinkanje politične zlorabe preiskovalnih organov pomembnejše od njegove ministrske kariere.

Minister Hojs po eni strani sporoča, da mu ni uspelo depolitizirati policije, po drugi pa, da je udbovsko podzemlje zelo močno in vredno pozornosti, če se blago izrazim.

Poteze ministra Hojsa in posledično premiera Janše niso znak politične krize, ampak akt za njeno ublažitev tudi kot poteza politične zrelosti. Hkrati je to deklarativni signal koaliciji, da se je »fronta« sedanje vlade, ki je obkrožena z virusno krizo, mediji in opozicijo, dejansko razširila še na odkrit spopad z globoko državo. O njenem obstoju vsaj malo poučeni ne dvomijo več. Posebej dve koalicijski stranki, SMC in DeSUS, doživljata poskuse discipliniranja, ko se nomenklatura do njiju obnaša, kot da sta to njena politična satelita, ne pa samostojna politična subjekta. Če bo strankama to politično samostojnost uspelo ohraniti, se bosta dejansko okrepili in z njima tudi vlada.

Z malo stvarnega razmisleka si predčasnih volitev ne bi želela niti opozicija, saj je sedanji nabor kompromitiranih in postaranih novih obrazov bolj kot ne porazna alternativa sedanji vladi, novega »odrešenika« pa še ni na vidiku.