Ravnokar sem prebrala tale prispevek: Hiša hospica: je dostojanstvo razkošje? In sem se spomnila na to, da imajo nekateri to, kar nudi hiša hospica, za razkošje.
Pravzaprav je res razkošje, če je v neki hiši človeško, prijazno, pisano (barve, rože, včasih glasba, svečke), če je domače. In to je res: je domače. Je torej razkošje, če se ljudem omogoči dom? Dom, ki nudi več kot le streho nad glavo, hrano in oprane cunje, aja, pa še zdravila, ko so že ravno bolniki. Dom je tisto, ko je pod skupno streho tudi toplina. Ko ljudem res ni vseeno drug za drugega. Ko se tisti z več močmi res posvetijo tistim z manj močmi. (In hkrati je jasno, da si obe strani dajeta. Jasno je, da smo skupaj.) Dom je, ko ni odveč narediti nekaj korakov zato, da bo bolniku bolj udobno. Zakaj mu ne bi bilo, kolikor je mogoče dobro, četudi odhaja od tu, četudi umira …?
Nekje sem prebrala misel, da človek ne more niti na svet niti s sveta sam, da tedaj, ob obeh teh dveh priložnostih, še posebej potrebuje pomoč. Vsi se veselimo poroda, komaj čakamo, da se rodi dete, da se rodi človek na ta svet. Čisto drugače je, ko človek odhaja s tega sveta, ko umira … Ob kakšnih zelo bolnih, zelo trpečih ljudeh res vstaja tudi želja, da bi končno trpeči našel svoj mir, sicer se pa teh sloves bolj ali manj bojimo. Morda je tako, kot je normalno, da se nosečnica boji poroda, pa če se še tako veseli novega življenja, ki prihaja po njej. In prav tako je normalno, da se bojimo neznanega, ki je pred nami, ko odhajamo. Kot pravi moj mož: “Plemenit konj je vznemirjen pred tekmo.” (Tako me je tolažil, ko sem odhajala rodit. Dobro mi je delo, da me ima za plemenito. Čeprav me je bilo strah.)
In umiranje je rojstvo za nekaj novega. Tisto Novo poznamo, spoznavamo zelo različno. Kdo ima absolutno zagotovilo, da ve najbolj prav, kako je potem (po tem)? Po moje nihče. Ne glede na to, koliko (saj se težko govori o “količini” vere!) in kako (katere vere, če že moremo definirati svojo vero oz. se imamo za pripadnika katere veroizpovedi) smo verni ali pa sploh nismo, je vsak človek navsezadnje sam, ki/ko dela svoje zadnje korake … In zakaj mu jih ne bi olajšali, kolikor je mogoče, seveda, če želi …? Kakšen človek pa predvsem potrebuje mir, morda mora in more sam premisliti in ovrednotiti svoje življenje. In morda reči: Dovolj je bilo.
Hišo hospica precej poznam – kar od blizu. Močno čutim hvaležnost, da smem biti blizu bolnikom in tudi njhovim bližnjim. Čeprav smo tam blizu smrti, zelo močno doživljam prav tam Življenje! Ohranjam spomine na posamezne pogovore, poglede, konkretno skrb za bolnika ob negi, hranjenju, slabem počutju. Spominjam se svojega prvega umivanja pokojne, pokojničina hčerka je bila zraven, vem, da je bilo zanjo dobro, da je lahko ob mami, tako kot je bila v trpljenju in smrti … Dišeče olje, prilito v vodo, s katero sva s sodelavki pokojno umili, je pomenilo spoštovanje do mrtvega telesa … Spoštovanje človeka tudi v smrti. Prav tako se spominjam bolečine moža, ki mu je ravno umrla žena. Slišim njegove zahvalne besede, ki mi jih je izrekel kasneje: da sem naredila tedaj prav to, kar je najbolj potreboval. In še mnogo spominov je vgrajenih v mojem srcu, shranjeni so v zakladnici. Nekatere smem malo odstreti, drugi so pa samo moji ali za najožje kroge.
Zelo sem hvaležna za sodelavce. V resnici smo se veseli, ko se vidimo, ko smo spet skupaj. Lepo mi je z njimi delati, z njimi biti.
Ko smo bili decembra na božičnem koncertu, kjer nam je na harfo igrala in nekatere pesmi tudi zapela mojstrica Tanja Vogrin, je potem ena od sedelavk prebrala vseh približno 80 imen (ne, jaz nisem za številke, prav hitro mi pobegnejo) naših bolnikov, ki so lani umrli v naši hiši – kakšno vzdušje je bilo! Mislim, da smo prav vsi globoko podoživljali vse te ljudi, ki so bili zaupani tudi naši skrbi – in verjamem, da so tudi po zaslugi hiše hospica v miru umrli.
Je to razkošje – skušati omogočiti toplino v odnosih, osebno pristopati k posameznikom, preprečiti bolečino, kolikor je mogoče, sprejemati bolnike kot konkretne osebe z njim lastnim doživljanjem – res preveč? Ne, ni! Srčno upam, da bo hiša hospica preživela to svojo (predvsem finančno) stisko, saj je taka hiša res potrebna.
Prvič objavljeno na blogu od srca do srca.
Foto: Ana Kos
