Usoda Izraela, posebej še učinek, ki ga je imel na Izrael prihod Mesije, je bila za evangelista Luka žgoče vprašanje. Celotna prva Cerkev se je veliko ukvarjala s tem vprašanjem, ker je bila usoda Izraela ključnega pomena za rešitev vprašanja o istovetnosti Cerkve.
Dolga leta so razlagalci tega vprašanja v odrešenjski zgodovini pri Luku in v Apostolskih delih odgovor utemeljevali takole: Izrael je stvar preteklosti. Judovsko ljudstvo je zavrnilo krščansko oznanilo in zaradi tega je bilo samo zavrnjeno. Cerkev poganov je nadaljevala zgodovino starega ljudstva, toda to ni bil več Izrael, ampak nova vrsta ljudstva, Cerkev. Luka so torej imeli za precej brezbrižnega do usode Izraela.
Foto: Samo Skralovnik
Rezultat take interpretacije bi moral biti, da bi Bog zapustil svoje ljudstvo, da bi se zgodovina Izraela končala in da bi Izrael sam po sebi postal stvar preteklosti. Toda če bi se zgodilo to, po Luku ne bi bilo Cerkve. Vse obljube odrešenja od vekomaj pripadajo izvoljenemu ljudstvu in so predmet dedovanja (Apd 2,39; 3,25sl.; 10,40sl.; 13,26sl.). Kljub malikovanju ljudstva in preganjanju prerokov je Bog poslal Mesijo. Kar pa je pri tem odločilno, ni brezboštvo ali zvestoba ljudstva, ampak Božja zvestoba in milost (Apd 13,17–25).
Cerkev so spreobrnjeni Judi
V bistvu pa Luka gleda na situacijo precej drugače: Izrael je postal razdeljeno Božje ljudstvo. Osupljivi odlomki v Apostolskih delih poročajo o velikem uspehu krščanskega oznanjevanja med Judi. Spet in spet je govora o množičnih spreobrnjenjih Judov. Posledica tega je, da je na deset tisoče pobožnih Judov postalo vernikov (21,20). Velik del Izraela je torej sprejel evangelij.
Izrael je ob vprašanju Mesije postal razdeljeno ljudstvo. Z roko v roki se namreč pojavljajo poročila o spreobrnjenjih in odlomki o nasprotovanjih, s katerimi so se srečevali misijonarji, predvsem med Judi. Razpetost med zavračanjem in sprejemanjem evangelija je očitna skozi celotna Apostolska dela: posledice Petrovega govora v templju (3,11–26) so preganjanja misijonarjev (4,1sl.), pa tudi množična spreobrnjenja (4,4). Pred drugim sojenjem (5,17ss.) se zgodi velika širitev Cerkve (5,14). Pred Štefanovo usmrtitvijo in preganjanjem, ki temu sledi, naletimo na poročila o uspehih oznanjevanja, posebej še med jeruzalemskimi duhovniki (6,7).
Vzorec je vedno isti: spreobrnjenje in nasprotovanje, ki se spremeni v preganjanje. Izrael ni zavrnil evangelija, ampak je postal razdeljen glede te teme. Cerkev je najprej Cerkev Judov in za Jude. Istovetnost Cerkve je torej jasna: to je Izrael, en in edini. Kristjani so dediči obljub, danih Izraelu, in sicer kot Judi. Trditev, da Cerkev je in da predstavlja Izrael, temelji na tem, da so bili njeni člani Judi; in glede na navedbe o množičnih spreobrnjenjih gotovo so bili.
Cerkev so tudi pogani
Toda po drugi strani so bili v Cerkvi tudi pogani, Nejudi. Kako je možno to uskladiti z zgornjo trditvijo? Če so bili v njej v znatnem številu, morda celo v večini, kako je lahko taka Cerkev še vedno trdila, da je Izrael?
Evangelist Luka pravi, na podlagi navedka iz Amosa 9,11–12,da bo Bog najprej obnovil in na novo postavil Izrael, nato bodo, kot posledica tega dogodka, pogani iskali Gospoda:
Potem se bom vrnil in spet bom sezidal Davidov šotor, ki je padel, na ruševinah jo bom spet sezidal in na novo postavil, da bodo iskali Gospoda tudi drugi ljudje in vsa ljudstva, nad katerimi se kliče moje ime, govori Gospod, ki uresničuje, kar mu je znano od vekomaj (Apd 15,16‒18).
Kornelijeva zgodba v Apostolskih delih (15,14) je dokaz, da se je obnova podrte Davidove hiše že zgodila, saj se je zgodilo to, da so pogani začeli iskati Boga. Luka tako razloži zelo staro idejo oznanjevanja: spreobrnjenje poganov je izpolnitev obljub, danih Izraelu. To pa ne pomeni, da so se obljube, dane Izraelu, prenesle na pogane, da je bil Izrael izključen, ampak da so pogani prejeli delež pri tem, kar je bilo dano Izraelu. In to se sklada z judovskim pričakovanjem, da bodo ob koncu časov pogani vključeni v obnovljeni Izrael.
Oznanjevanje, ki je na začetku v Jeruzalemu namenjeno zgolj Judom, potemtakem ne pomeni, da je odrešenje bilo omejeno samo na Jude, ampak da je namenjeno vsem, je pa odrešenje bilo treba doseči ‒ v določenem zgodovinskem trenutku ‒ preko Izraela in ga povezati z Izraelom. Oznanjevanje med pogani ni rezultat judovske neposlušnosti (13,46; 18,6), temveč je utemeljeno z naslanjanjem na Sveto pismo.
Pričujoče besedilo je prevod poglavja iz knjige Teologija Apostolskih del (The Theology of the Acts of the Apostles. Cambridge: Cambridge University Press). Poglavje je prevedel Leon Jagodic, pregledal in uredil Samo Skralovnik. Urednik je prevod mestoma za namene objave okrajšal in prilagodil (predvsem avtorjeve zastranitve, a nikoli v smislu spremembe vsebine). Izpuščena mesta v besedilu niso označena.
