Boštjan M. Turk posveti krščanstvu v Razdaljah do sveta sorazmerno pozornost. Krščanstvo kot civilizacijski kompas in ustvarjalno gonilo poudari npr. ob posvetilu Janezu Pavlu II: »Če kateri papež, si je prav on goreče prizadeval za ponovno zlitje s pravoslavno Cerkvijo, ki se je od katoliške ločila pred desetimi stoletji. Črpajoč v izvoru religije je romal še dlje, do samega začetka krščanstva, do Judov. Bil je prvi papež v njihovi sinagogi in prvi papež, ki se je v Jeruzalemu poklonil tistemu narodu, iz katerega je izšel »človekov Odrešenik«. To je bilo leta 2000, dve tisočletji po začetku časov. To je bilo tudi leto, v katerem – tako nam govori njegova duhovna oporoka – je razmišljal o odstopu. Kako tudi ne, saj si je lahko rekel: dopolnjeno je. Vračal se ni samo k izviru religije, temveč tudi k izviru potrebe v človeku po njej. Zato je leta 1986 zbral v Assisiju predstavnike vseh verstev in jih pozval k molitvi za mir. S tem se je priklonil hrepenenju v človeku, ki ga kot takega v njegovi dostojnosti sploh vzpostavlja. Je zadnji razlog in prvo veselje bivanja na Zemlji: glede na narode, rase in kulture v različnih delih planeta se izraža na različne načine, a vselej z istim smislom in ciljem. To je hrepenenje po večnosti.«
Na drugi strani se Turk zaveda opustošenosti, s katero slovenski verniki vstopajo v tranzicijski prehod: »Konec stoletja (leta 2000) sta bila v državni upravi na direktorskih mestih zaposlena zgolj dva kristjana (konfesionalna katolika). Dva proti tisoč in več, kot je bilo takrat članov in simpatizerjev ideološkega kroga SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva – dežnikarska družbeno politična organizacija titoizma – op. JD). Deprivilegirane so bile tudi druge družbene skupine, analiza bi pokazala, da je bilo z izključevanjem prizaneseno le sistemom, ki so se napajali v personalnem bazenu nekdanje SZDL.«
Temu zavedanju, da so bili kristjani za titoiste brezpravna raja, oropana, zatirana, rasistično diskriminirana, Turk doda tudi zavedanje o (vsiljeni) nuji sožitja z režimom, ki je imel namen zatreti človeka kot duhovno bitje: »Najprej nam to pove, kako vseobsežno in uničujoče zlo je bil tak sistem. Očitno obstajajo generacije, od tistih, ki jih ni več, vse do onih, ki se začenjajo v šestdesetih letih (njihovi nosilci so danes v zenitu svoje življenjske moči, stari okrog štirideset let), ki so bile kontaminirane s socializmom. Če si hotel v socializmu preživeti, si se moral adaptirati.«
Vendar v svoji drži do političnih oseb, ki so vstopile v politiko s katoliškim predznakom, Turk ne pokaže kaj dosti razumevanja, saj večkrat preigra težke obsodbe kot je tale, da so »vsi ti politiki imeli polna usta krščanstva, strašno težko jim je bilo pojasnjevati, bodisi kje so bili v času starega režima v službi, bodisi so bili člani ZKS, bodisi kaj delajo njihova imena na t. i. udba.netu v kategoriji stalnih ali občasnih virov SDV znotraj RKC ali še kje višje.«
Nesrečnosti razdrobljenega političnega poslanstva kristjanov se po Turku pridruži tudi drobitev cerkvene uprave: »Demokrščanskemu telesu politiki poprej niso govorili jezika, ki ga je hotel slišati, jezika integralne reforme, utemeljene na zgodovinski drznosti. Zdaj je umanjkal še zadnji, ki je te napore zanje osredinjal na javni sceni, hkrati pa je razpadla formalna oblika cerkvene pokrajine, ki so jo dojemali kot garancijo enotnosti. Posledice bi ne mogle biti hujše. Razdrobljena Cerkev tisočerih volj, od katerih nobena ni prva, je bila popotnica v celostno deziluzijo. V njej se je izkušnja razčlovečenega sveta spričo potrošništva ujela s spoznanjem razgaljenih voditeljev, njihovih napak in relativnosti tiste institucije, ki se je še v osemdesetih tako dobro vedla, Katoliške cerkve.«
Sam bi vendarle izhajal iz temeljne teze, da so bili verniki garancija zdrave pameti, nenasilja in s tem miroljubnega upora proti barbarskemu, militantnemu ateizmu kot tudi odpuščajoči del družbe, ki je omogočal strpno sožitje. In s svojo večinsko voljo so odločilno prispevali k padcu titoizma, osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije. Ne nazadnje je komunizem pogorel, krščanstvo pa ne.
Turk posveti veliko kritičnih nabojev zlasti Lojzetu Peterletu. Tudi njemu naprti domnevno preveliko kolaboracijo s titoizmom, obenem pa ne premeri krščanskega angažmaja, ki ga je Peterle zmogel v totalitarizmu.
Prav tako po zelo visokih metrih ocenjuje Peterletov krščansko-demokratski politično domet. Pa vendar je Peterletova politična kariera za slovenske razmere vrhunska: ustanovitelj in predsednik strank, predsednik vlade, minister, evropski poslanec, predsedniški kandidat, človek neizmernih energij, zanimanj in zavzemanj. Predvsem pa je preživel nešteto napadov, najbolj zaradi svoje krščanske vere in smeri. Razen Janeza Janše ni slovenskega politika, ki bi ga toliko blatili, izločali, dajali v nič in ga skušali uničiti. Morda je dovolj anekdota, ko je Janez Kocjančič po Peterletovi izvolitvi za predsednika vlade suvereno napovedal, da Peterle ne bo zdržal niti teden dni. Vendar je Peterle zdržal več kot teden dni, njegova vlada je zmagovito osamosvojila Slovenijo, za sabo ne pušča ne grobišč in ne drugih zločinskih sledi, ki tako zaznamujejo mnoge, ki so ga skušali uničiti. Nihče pa ni popoln, mar ne?
Foto: Jože Bartolj
