Razdalje do sveta – krščanska demokracija

16

Boštjan M. Turk posveti krščanstvu v Razdaljah do sveta sorazmerno pozornost. Krščanstvo kot civilizacijski kompas in ustvarjalno gonilo poudari npr. ob posvetilu Janezu Pavlu II: »Če kateri papež, si je prav on goreče prizadeval za ponovno zlitje s pravoslavno Cerkvijo, ki se je od katoliške ločila pred desetimi stoletji. Črpajoč v izvoru religije je romal še dlje, do samega začetka krščanstva, do Judov. Bil je prvi papež v njihovi sinagogi in prvi papež, ki se je v Jeruzalemu poklonil tistemu narodu, iz katerega je izšel »človekov Odrešenik«. To je bilo leta 2000, dve tisočletji po začetku časov. To je bilo tudi leto, v katerem – tako nam govori njegova duhovna oporoka – je razmišljal o odstopu. Kako tudi ne, saj si je lahko rekel: dopolnjeno je. Vračal se ni samo k izviru religije, temveč tudi k izviru potrebe v človeku po njej. Zato je leta 1986 zbral v Assisiju predstavnike vseh verstev in jih pozval k molitvi za mir. S tem se je priklonil hrepenenju v človeku, ki ga kot takega v njegovi dostojnosti sploh vzpostavlja. Je zadnji razlog in prvo veselje bivanja na Zemlji: glede na narode, rase in kulture v različnih delih planeta se izraža na različne načine, a vselej z istim smislom in ciljem. To je hrepenenje po večnosti.«

Na drugi strani se Turk zaveda opustošenosti, s katero slovenski verniki vstopajo v tranzicijski prehod: »Konec stoletja (leta 2000) sta bila v državni upravi na direktorskih mestih zaposlena zgolj dva kristjana (konfesionalna katolika). Dva proti tisoč in več, kot je bilo takrat članov in simpatizerjev ideološkega kroga SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva – dežnikarska družbeno politična organizacija titoizma – op. JD). Deprivilegirane so bile tudi druge družbene skupine, analiza bi pokazala, da je bilo z izključevanjem prizaneseno le sistemom, ki so se napajali v personalnem bazenu nekdanje SZDL.«

Temu zavedanju, da so bili kristjani za titoiste brezpravna raja, oropana, zatirana, rasistično diskriminirana, Turk doda tudi zavedanje o (vsiljeni) nuji sožitja z režimom, ki je imel namen zatreti človeka kot duhovno bitje: »Najprej nam to pove, kako vseobsežno in uničujoče zlo je bil tak sistem. Očitno obstajajo generacije, od tistih, ki jih ni več, vse do onih, ki se začenjajo v šestdesetih letih (njihovi nosilci so danes v zenitu svoje življenjske moči, stari okrog štirideset let), ki so bile kontaminirane s socializmom. Če si hotel v socializmu preživeti, si se moral adaptirati.«

Vendar v svoji drži do političnih oseb, ki so vstopile v politiko s katoliškim predznakom, Turk ne pokaže kaj dosti razumevanja, saj večkrat preigra težke obsodbe kot je tale, da so »vsi ti politiki imeli polna usta krščanstva, strašno težko jim je bilo pojasnjevati, bodisi kje so bili v času starega režima v službi, bodisi so bili člani ZKS, bodisi kaj delajo njihova imena na t. i. udba.netu v kategoriji stalnih ali občasnih virov SDV znotraj RKC ali še kje višje.«

Nesrečnosti razdrobljenega političnega poslanstva kristjanov se po Turku pridruži tudi drobitev cerkvene uprave: »Demokrščanskemu telesu politiki poprej niso govorili jezika, ki ga je hotel slišati, jezika integralne reforme, utemeljene na zgodovinski drznosti. Zdaj je umanjkal še zadnji, ki je te napore zanje osredinjal na javni sceni, hkrati pa je razpadla formalna oblika cerkvene pokrajine, ki so jo dojemali kot garancijo enotnosti. Posledice bi ne mogle biti hujše. Razdrobljena Cerkev tisočerih volj, od katerih nobena ni prva, je bila popotnica v celostno deziluzijo. V njej se je izkušnja razčlovečenega sveta spričo potrošništva ujela s spoznanjem razgaljenih voditeljev, njihovih napak in relativnosti tiste institucije, ki se je še v osemdesetih tako dobro vedla, Katoliške cerkve.«

Sam bi vendarle izhajal iz temeljne teze, da so bili verniki garancija zdrave pameti, nenasilja in s tem miroljubnega upora proti barbarskemu, militantnemu ateizmu kot tudi odpuščajoči del družbe, ki je omogočal strpno sožitje. In s svojo večinsko voljo so odločilno prispevali k padcu titoizma, osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije. Ne nazadnje je komunizem pogorel, krščanstvo pa ne.

Turk posveti veliko kritičnih nabojev zlasti Lojzetu Peterletu. Tudi njemu naprti domnevno preveliko kolaboracijo s titoizmom, obenem pa ne premeri krščanskega angažmaja, ki ga je Peterle zmogel v totalitarizmu.

Prav tako po zelo visokih metrih ocenjuje Peterletov krščansko-demokratski politično domet. Pa vendar je Peterletova politična kariera za slovenske razmere vrhunska: ustanovitelj in predsednik strank, predsednik vlade, minister, evropski poslanec, predsedniški kandidat, človek neizmernih energij, zanimanj in zavzemanj. Predvsem pa je preživel nešteto napadov, najbolj zaradi svoje krščanske vere in smeri. Razen Janeza Janše ni slovenskega politika, ki bi ga toliko blatili, izločali, dajali v nič in ga skušali uničiti. Morda je dovolj anekdota, ko je Janez Kocjančič po Peterletovi izvolitvi za predsednika vlade suvereno napovedal, da Peterle ne bo zdržal niti teden dni. Vendar je Peterle zdržal več kot teden dni, njegova vlada je zmagovito osamosvojila Slovenijo, za sabo ne pušča ne grobišč in ne drugih zločinskih sledi, ki tako zaznamujejo mnoge, ki so ga skušali uničiti. Nihče pa ni popoln, mar ne?

Foto: Jože Bartolj

16 KOMENTARJI

  1. S takšno kritiko Peterleta (in vseh drugih kristjanov, ki so v okviru Demosa odločilno prispevali k osvoboditevi in osamosvojitvi Slovenije; v ta krog se prištevam tudi sam) je Boštjan M. Turk zelo krivičen “general po bitki”. Vprašujem ga, kje pa je bil on sam takrat in kakšen je bil njegov prispevek? Se opravičujem, ampak jaz ga takrat nisem opazil… Morda je bil še premlad? V tem primeru pa bi sploh moral biti malo bolj previden pri svojih ocenah in kritikah so-kristjanov (iz nekega povsem drugega sveta, kot pa je nastal po 1990)…

  2. Pa še nekaj o intelektualnih elitah:
    Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji pač obstajala le ena – levičarska. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar jaz za njega nisem MOGEL zvedeti…

    Več o tem pa tule: http://svni.blog.siol.net/2009/01/30/nekaj-o-intelektualnih-elitah/

  3. Gospodje antijanšisti na desnici!

    Bistveno bolje za vas antijanšiste je, da Janez Janša zmaga na volitvah s čim večjim procentom! Le tako boste lahko zadihali bolj svobodno kot pod vsemi “levičarskimi” vladami v preteklosti. Razmere se sedaj kažejo za vas še boljše kot pod vlado DEMOSA, saj komunisti nimajo več tolike moči, da bi vas totalno potolkli, je pa res, da je RKC še vedno največji “sovražnik” komunistov vendar veliko manjši kot je Janez Janša, ki se ga neskončno bojijo.

    To dokazuje tudi panična in totalna mobilizacija udbolobija med duhovščino in v RKC, ki imajo še vedno JJ za večjega sovražnika kot komuniste!

  4. Berem: “panična in totalna mobilizacija udbolobija med duhovščino in v RKC, ki imajo še vedno JJ za večjega sovražnika kot komuniste!” in se čudim. Le od kje gospodu Jožeku taki občutki?

  5. In kdo je ta RKC udbolobi? Kolikor vem vodstvo RKC ni nikoli imelo hudih težav s komunisti. Vidmar jih je vozil žurat okol na veliko. Tako da razen tistih pogumnih, ki so jih zapirali in preganjali, jih je vse polno takih, ki jim ni bilo hudega. So vsi ti udbolobi? Dvomim.

  6. G.Tomažič ,s svojimi prispevki potrjujete tezo, da sta dva Slovenca -tri stranke. Bolj vam je važno, da obvelja vaša, kot, da se na volitvah izloči iz prve vrste leva stran.
    Krščanski demokrati imate zasluge za osamosvojitev, vendar jih ima največ tisti del slovenskega naroda, ki mu je bilo ob tej priliki primarno , da se bomo osamosvojili in ne planiranje in pikiranje na oblast po osamosvojitvi. In Peterle je bil ravno med njimi.

  7. Le kdaj je ta naš Jožko odkril krščanstvo? Ko je pogruntal, da bi lahko na ta račun kaj zaslužil, pa se je še v tretje prefarbal?

  8. Jaz osebno mislim, da so vse krščanske stranke
    1. izven smisla krščanstva in
    2. obsojene na propad.

    Da krščanske stranke težko lovijo volivce, je zelo dobro opisal Brane Senegačnik z besedami:

    Kdor je nov, se lahko na hitro uveljavi le z aktivizmom, ki je utemeljen na poenostavljenem razumevanju družbe in
    življenja. Z neko vrsto revolucije, torej. Krščanski družbeni nauk pa je ravno nasprotje tega: temelji na vrednotah preudarnosti, ohranjanja človeških dosežkov, na skrbi za posameznika. Ne morete mobilizirati množic, še posebej ne mladih, tako da jim vzklikate: “Brez prevratov, preudarno, obzirno in odgovorno bomo iz dneva v dan v potu
    svojega obraza oblikovali družbo.”

  9. Brez Peterleta, ne brez kristjanov, bi se marsikaj hitreje in uspešneje obračalo, kot se je.

    Peterle je politično prodana duša.

  10. DOMIŠLJAVI SOLIST, KI SE SE NI OZIRAL NA morebitne zaveznike ! DA LAHKO KAJ DOSEŽE solo, brez posveta na desnici zato jih je dobil po buči, saj ni prišel niti v drugi krog !

    SEDAJ PA DOLŽI SDS oz. JANŠO, DA MU on uničuje bazo, namesto, da bi iz “evropskega zaveterja” , kaj več storil !

  11. Bistvena razlika med levimi in desnimi strankami je naslednja:

    1. Leve stranke delujejo navzven kot neodvisne in nič povezane z ostalimi. V ozadju se pa vedno zmenijo in so enotne. Tudi umazanega perila ne perejo v javnosti.

    2. Desne stranke delujejo kot povezane, v ozadju so pa neenotne in se skregajo. V javnosti pa radi perejo umazano perilo.

    Efekt je v tem, da ljudje potem, ko imajo dosti ene leve stranke, volijo drugo – ker zaradi medijev ne marajo Janše, pa ne volijo celotne desnice. Temu naseda tudi marsikdo z desne.

    Desnica bi navzven morala delati podobno kot levica – delati se kot neodvisne stranke, imeti o kakšnih stvareh drugačno stališče – predvsem pa ne prati umazanega perila v javnosti.

    Desnica bi rabila enega navidezno neodvisnega, da pobere tiste, ki jim SDS ali Janša ni všeč. Predvsem pa je treba biti enoten v vseh teh zadevah.

  12. AMNČKA: desnica ni enotna zaradi fenomena judevštva RKC! VSE ZA DENAR, to je geslo RKC v Sloveniji! In izdaja nacije jim je prvi zakon in sovraštvo drugi!

Comments are closed.