Boštjan M. Turk najbolj zanimivo poglavje o titoizmu v svoji knjigi Razdalje do sveta šele napove. V poglavju Izziv krivde nam odkrije, da je leta 2001 za drugi del Curtoisove Črne knjige komunizma »pripravil članek o komunizmu v nekdanji Jugoslaviji«. Upajmo, da bo tudi ta čimprej izšel.
Navedem naj nekaj povedi, ki so izzivalen pospešek za podrobno branje Turkovih besedil. Temeljno vprašanje je o totalitarni zapuščini 20. stoletja: »Nelegitimnost stoletja izhaja iz nelegitimnosti diktatur, iz dejstva, da za seboj razen zla niso pustile ničesar. Za njimi ni ostala niti ena knjiga, ena zgradba, en film, en kip, ena slika, ena pesem, ena simfonija. Kot neuspel eksperiment so poniknile v črno luknjo, ki je še danes ne moremo v celoti analizirati. Komunizem je tak fenomen, saj ga zaradi interesov »višjega reda« sveta ni bilo mogoče niti zgodovinsko pregledati, kaj šele ustrezno oceniti ali celo morda obsoditi. Te negativne utopije so bile na smrt obsojen eksperiment zaradi paradigme substituta. Dvajseto stoletje je bilo namreč osredinjeno v poizkusu, kako nadomestiti krščanstvo. Pri tem mislimo na krščanstvo v obeh od njegovih utopičnih komponent: v institucionalizirani obliki kot od rimstva prevzeti lex, to je zakonu, instituciji in morali, in v svoji nevarnejši, neideološki formi, ki jo določajo njeni docela izmuzljivi instituti, s postavitvijo dveh polov človeške usode. Ker sta surogata imela tako pomemben cilj, je bilo jasno, da jima ne bo uspelo. Stoletje ni moglo doseči uspeha, ker je z mimikrijo substituta hotelo konkurirati zgolj ideološki varianti krščanstva oz. rimstvu v njegovi zapozneli projekciji, a ni iznašlo ničesar, kar bi to preseglo. Temeljna napaka je bila metodološka: tam, kjer je pozno razsvetljenstvo mislilo, da bo ujelo nekaj, ni bilo ničesar. Namesto velike zgodbe je bil zgolj votel plašč, v katerem je ječal mrak.«
Drugo temeljno izhodišče je sočutje in spoštovanje do žrtev: »Knjiga je pričevanje – mnogokdaj zastrto – o ljudeh, ki jih je justica prejšnjega sistema odrinila na obrobje, četudi so imeli prav. Javne razvidnosti smisla svojih prizadevanj niso dočakali: Vitomil Zupan, Angela Vode, Edvard Kocbek, Rajko Turk kot ded pisca pričujočih vrstic, vsi so umrli v navidezni zmoti. Šlo je za subjektivno krivdo posameznika pred institutom totalitarne države. Ker so odšli v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se preprosto ni moglo postaviti vprašanje njihove ekskulpacije. To je nekropola današnjega časa, naš dolg do preminulih.«
Ko nas Turk opozori na samoupravni kardeljanski novorek, pribije, da to »ni drugega kot vezanje serij nepoimenovalnih sofizmov ali predenje povedkovih mrež v ništrčev kokon, v kolikor – razumljivo – odmislimo totalitarno moč, ki jih je pri življenju vzdrževala. Prav v razmerju moči enopartijskega sistema in izpraznjenosti njegove retorike tiči ključ razumevanja grozotnosti onega časa. Šlo je res za razdalje do sveta.«
Bistvo raznoraznih titoljubnih latovščin oz. »zadnjo resnico« le-teh ob primeru Repetove Rdeče Slovenije določi kot: »Plejada revolucionarjev od Josipa Visarionoviča Stalina prek Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča do Staneta Dolanca ima namreč sredobežno jedro. To je dekriminalizacija osebnosti, ki so se uveljavile v sistemu, za katerega po mednarodnih kriterijih velja, da je bil kriminalen. Tako, kot bomo za visokega uradnika tretjega rajha vselej rekli, da je bil zločinec, kajti zločinski je bil sistem, v katerem je deloval, tako bomo po logiki morali iste stvari sklepati tudi o predstavnikih Titove Jugoslavije. Bili so namreč aktivni deli sistema, ki je kršil večino človekovih pravic, svojo voljo pa uveljavljal s silo, na začetku tudi na račun fizičnih likvidacij nasprotnikov. Optiko, ki vodi objektivno zgodovinopisje pri ocenjevanju socialistične periode, bi pri Repetovi Rdeči Sloveniji zaman iskali.«
Oz. če uporabimo drugo preigravanje o klavrnosti titoističnega »novega razreda«: »Vsa suita socialističnih mogočnikov sploh ni toliko premetena, kolikor je omejena in neumna: sploh ni toliko pokvarjena, kolikor je nerazgledana in provincialna.«
Vendar pa je ta »novi razred« vzpostavil fevdalno dedno logiko, ki jo še kako živo čutimo po različnih dedovanjih: »Te anomalije so bile zločin: partijske generacije so pazljivo izbirale želene sinove za nasledstvo: dedovanje umetnin je bilo sinonim za prenos moči: reformkomunisti so se namreč prvič predstavili s sinom Mitje Ribičiča (leta 1990), drugič s tistim, ki je slišal na ime Janez Kocijančič. To je klanska povezava, ki je bila namenjena ideologiji restavracije in bogatenja na račun bede drugih. Kocijančič je prostor prepustil Borutu Pahorju.«
Vsem tem razdaljam do svetov, kamor nas je pahnil titoizem, pa Turk kljubovalno izpostavi slovensko zgodovinsko potenco za civilizacijsko normalnost: »Ljubljana je precej bolj zahodno od Dunaja. Na zahodu smo kulturno, imamo zahodnoevropsko etiko dela in prav takšno delovno silo. Vse številke, ki ste jih posredno navedli, kažejo, da je Slovenija evropska država. Z Jugoslavijo smo si delili zgolj sedemdeset let, z Evropo trinajst stoletij, od sedmega stoletja sem. To je ogromno časa.«
Upajmo, da je časa in volje dovolj, da bomo zmogli vrnitev z oddaljenih stranpoti.
Foto: Demokracija, Matic Štojs
