Razbiti mit o zveličavni strokovnosti in tabu o umazani politiki

3
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Ponovna uveljavitev demokracije se pri nas seveda ni izkazala za čarobno paličico, kot so morda nekateri zmotno pričakovali. Zaradi nepoznavanja demokracije, prekinjene izkušnje predvojne demokratične kulture in tudi zlorabljanja demokracije se je o njej in o politiki na splošno začelo govoriti omalovažujoče, podobno o parlamentu in poslancih.

Demokracija je orodje za sprejemanje odločitev v politični skupnosti, ki pa potrebuje zrele uporabnike z vrednotami.

Politiki in demokratičnemu političnemu odločanju je treba vrniti dobro ime, vedno znova govoriti o idealih demokratičnega odločanja in o vrlinah, ki naj bi jih nosilci političnih funkcij imeli. (Kako nezrelo, pravzaprav otročje, je, da se v razmerju med vlado in opozicijo javno izrekajo obljube o »nenagajanju«).

Politikom, vključno s poslanci, je potrebno postaviti visoke kriterije, katerih izpolnjevanje naj javnost nadzira preko medijev, opozicije in drugih nadzornih sistemov – glede teh kriterijev naj bo javnost neizprosna: kdor se zoper njih pregreši, mora zapustiti javno funkcijo.

Toda na drugi strani smo politikom – kot predstavnikom naše demokracije in naših institucij – dolžni spoštovanje, vse dokler ga ne zapravijo. Enako velja za parlament: gre za spoštovanje funkcije, ki jo predstavlja poslanec – dokler ji je seveda zvest.

V Sloveniji ne počnemo ne enega ne drugega: počez slabšalno govorimo o poslancih, parlamentu in politikih nasploh, po drugi strani pa jim/ji nihče v imenu javnosti ne postavi jasnih kriterijev in pri njih tudi dosledno vztraja. Rezultat je nizek ugled politike in politikov in vztrajanje v politiki ljudi, ki so se zoper politično etiko prekršili.

V tujini se politiki, vplivneži in medijski mogočneži potijo pred parlamentarnimi preiskovalnimi komisijami …

V sedanjem položaju se politika tako zateka k domnevno vsemogočni in neomadeževani »stroki«, k »tehnokratom«, ki naj bi vedeli največ. Tak pristop škoduje sistemu predstavniške politične demokracije. Njen temelj je namreč prav v tem, da državno uradništvo (stroka) pripravi ocene in predlaga različne možnosti, politična raven (vlada in parlament) pa se o njih odločata na podlagi političnih kriterijev – to je interesnih in vrednostnih. Jasna razvidnost daje interesom dodatno legitimnost.

Dilema med stroko in politiko je lažna. Bistveno je, da politika ne prelaga odgovornosti na stroko, ampak da je sposobna usmerjati in sprejemati odločitve in jih transparentno utemeljiti z legitimnimi interesi. Samostojni ljudje želijo odločati sami, ne želijo, da o njih odločajo tehnokrati.

Slovenska politika se mora odpovedati skušnjavi, da z opozarjanjem na pomanjkljivosti parlamentarne demokracije posredno poskuša rehabilitirati prejšnji nedemokratičen sistem, češ, saj tudi brez demokracije ni bilo tako slabo. S tem se namreč vzbuja dvom v resničnost preobrazbe in v odpoved nostalgiji po starih časih. Prav tako se mora politika odpovedati populizmu, ki je le karikatura demokracije in razvrednotenje politične odgovornosti. Potrebno je povrniti zaupanje v učinkovitost demokracije, ne pa verjeti, da lahko le avtoritarne osebnosti kaj naredijo.

Po Evropi straši duh populizma, ki se hrani s sedanjo krizo, pa tudi s pozabljanjem na trdne evropske vrednote – tako evropske socialdemokracije kot evropskih desno–sredinskih in liberalnih strank. Pri nas se ta trend kaže nekoliko drugače: na eni strani nostalgija po starih časih (po avtoritarnem populizmu), na drugi strani pa pomanjkanje jasne usmeritve, tudi seveda zaradi prekinjene politične tradicije. Slovenija ne sme nazaj, naprej pa mora z jasnimi evropskimi političnimi vrednotami. Potrebujemo več govorjenja o vrednotah.

Stanje, v katerem volivci določene stranke in njene kandidate načeloma vnaprej odklanjajo, je za demokracijo problematično. Vnaprejšnje negativno označevanje ali celo kriminalizacija kandidatov in strank je nenormalno stanje, nad katerim bi se morali zamisliti vsi volivci in vse stranke. Če katerakoli politična stranka ponuja kandidate, ki zbujajo tako resne pomisleke ali niti ne čuti potrebe, da bi oblikovala sporočilo za svoje »ne–volivce«, potem je to nekaj nezdravega.

Volivci nimajo vedno prav, tudi stranke ne. Nacizem je na oblast prišel prek volitev, ponekod tako tudi komunizem.

Nove politične stranke – če mislijo s svojo politiko resno – morajo imeti sporočilo za tisti del slovenskega volilnega telesa, ki je iz takšnih in drugačnih razlogov ideološko ali čustveno vezan na prejšnji politični sistem. Nove politične stranke se tem ljudem ne morejo odreči, tako kot so se komunistične oblasti po letu 1945 velikemu delu prebivalstva odrekle oz. ga postavile na stran – in mnoge zares in dobesedno izbrisale iz obličja sveta ali »zabrisale« v tujino … Politične stranke, ki izhajajo iz nekdanjih t. i. družbeno–političnih organizacij pa potrebujejo razmislek, kaj je tisto, kar bi jih lahko v očeh netradicionalnih volivcev na novo legitimiralo.

Pripis uredništva: Besedilo je iz knjige Leona Marca Dežela priložnosti, ki jo lahko po akcijski ceni naročite na Časniku in ga tako tudi podprete.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Z mnogimi avtorjevimi mislimi se strinjam. Najprej o slabšalnem govorjenju o politikih. S tem Slovenci sami sebi zbijamo kriterij za politika. Vse skupaj je postalo padajoča spirala. Sedaj gledamo grotesko z naslovom Izbiranje ministrov. Če bi kdo rad bil minister, naj bo sedaj. Če ni preveč natančen glede lastne vesti, so sedaj zunanji kriteriji za politika dovolj nizki, da to ni problem!

    Rad bi pa pokomentiral misel o nadzoru oblasti. V članku omenjeni “klasični” nadzorniki oblasti v Sloveniji ne delujejo in v bližnji prihodnosti ne bodo delovali. Odgovornost izvoljenih v parlamentu bi povečali, če bi Slovenijo razdelili na območja, kjer bi za poslanca volili osebo, kot župane in predsednika. Za oblast bi bilo najtežje, če bi iz vsakega volilnega okrožja volili dva poslanca. Tako bi bila pozicija in opozicija verjetno precej uravnotežena. Več kot dva pa spet ne bi bilo dobro, ker bi volilna okrožja postajala prevelika in poslanci bi bili spet samo slike na strankinih plakatih in ne osebe.

  2. Slabšalno govorjenje o politikih je postala kultura. Seveda, slabšalno se govri samo za hrbtom. Takoj ko je ta politik nekje blizu pa vsem sline tečejo. Vsi padejo na kolena in naenkrat je vse vredu. Tipično je tudi, ko politik ni več na položaju. Takrat se vse mogoče vsuje nanj, pred tem pa spet samo sline in ritolizništvo. Primer Kučan je odličen. Tudi Cerkev je v tem. To kaže samo na strahopetnost in hinavščino.
    Pri tem vsi izgubljamo. Ne znamo se več borit za prave stvari. Voditelje bo treba začeti spoštovati. Kot nasprotnike. Tudi ko so gnili. Treba bo dojeti stanje, v katerem živimo. Ne pa samo stegovati jezik in nazadnje se še spreti med sabo. Nekateri mislijo, da so govorijo resnico, ko Kučanu rečejo zločinec. V resnici pa so samo neumni in sebi jamo kopljejo. In s sabo potegnejo še mnoge druge. Narod dela kolektivni samomor, že dolgo časa. Kar jih komunisti niso pobili, se pobijajo sami med seboj.

  3. V precejšnji meri je razočaranje nad slovensko politiko lahko tudi upravičeno. Zdi se da je bila prva sestava demokratičnega parlamenta in prve vlade precej kvalitetnejše, če že ne navdušujoča, kot kasnejše, da ne rečem sedanja. Rakova pot namesto rasti.

    Pogosto se je težko identificirat, poznavajoč tudi neke povprečne zahodne standarde tako s tem, kar naši politični predstavniki spravijo o neki tematiki verbalno skupaj, torej njihovim znanjem, razgledanostjo, tudi politično prepričljivostjo. Poštenje ( tudi pri pridobivanju izobrazbenih in znanstvenih naslovov), nekoruptivnost, nezlizanost z raličnimi lobiji in centri moči in kapitala je sploh posebno poglavje.

    Tudi zavedanje o nekem političnem profilu in nato zvestemu sledenju tej usmeritvi: da recimo nek krščanski demokrat ve, kaj mu je zastopati in da ni jutri že liberalec, pojutrišnjem nacionalist, kdaj drugič spet razumevajoč tolerantnež za kašna totalitarna, recimo udbovska zlodela.

    Ne vem, kaj misli Marc s “sporočilom za ljudi, ki so čustveno ali ideološko vezani” za komunistični sistem. Jim reči, da so njihovi zločini, če so jih počeli, pozabljeni? Strinjam se, da ni treba nikogar preganjati samo zaradi tega, če je pošteno verjel v prejšnji sistem ali celo bil partijec. Prav pa je, tudi če ni politično oportuno, da se da vsakomur vedeti, če smo demokrati, da je totalitarizem in z njim komunizem v vseh aspektih globoko zgrešena stvar, da je zločin pač zločin in da k spreobrnjenju k demokratičnim vrednotam sodi tudi obsodba nedemokratičnih.

Comments are closed.