Raz-očarati

19
svetilke
Foto: Grega Sulejmanovič.

Praznični dnevi s svojo bleščavostjo in očarljivostjo so za nami. Tisoče utripajočih ali mirno svetlečih lučk je pospravljenih v škatle in skladišča, življenje se je vrnilo v tirnice vsakdanjosti, v katerih ostaja spomin na pretekle dni. Spomini, ki ostajajo na letošnje božično-novoletne dni, niso vsi tako praznični. V nekaterih so praznovanja pustila trpek priokus, ker so se ponovno zavedli svoje osamljenosti, zapuščenosti, nemoči. Drugi so novo leto pričakali v solzah, ker so ugotovili, da je bilo leto, ki je minilo, izgubljeno. Če ste torej med tistimi, ki so v novo leto vstopili z mirom v duši, z nasmehom v očeh, s prešernim veseljem in z zaupanjem v dneve, ki prihajajo, ste lahko srečni in zadovoljni. In hvaležni za vse, kar ustvarjate s svojim delom ter s svojimi iskrenimi prizadevanji, in za vse, kar vam življenje in vaši bližnji darežljivo podarjajo.

Očarati

Zgodi se, da nas od časa do časa v življenju kakšna stvar ali kakšna oseba resnično očara. Vsak je že to doživel. Spomnim se prijatelja, ki se je ves očaran vrnil s potovanja po Nepalu. Vse ga je prevzelo: narava, gore, razgledi, utrip življenja, kamenje, način gradnje hiš. Ali pripovedovanja gospe srednjih let, ki je prvič postala babica: vnuček jo je povsem očaral.

Nekatere očara kaka ideja, svetovni nazor ali politična usmeritev. Spomnim se staršev, ki so obupano pripovedovali o hčerki, ki se je pridružila neki verski skupnosti v Sloveniji. “Oprali so ji možgane,” sta bila prepričana njena oče in mati. Hči seveda ni delila njunega mnenja, ko se je preselila v skupnost, se ostrigla in prepevala po cestah.

Tu so še ljudje, očarani od zdrave prehrane, zdravega načina življenja, meril za lepoto telesa … Seznam stvari, ki očarajo sodobnike, nima konca.

Ne morem mimo prijateljice, ki je spoznala nekoga, o katerem je govorila, da je inteligenten, sproščen, najlepši, samozavesten, spoštovan, razgledan – superlativom ni bilo videti konca. Seveda sem jo previdno vprašal o napakah tega gospoda, ali jih je (že) opazila, in o tem, ali jo v njegovem obnašanju kaj moti. Nič! Ena sama popolnost!

Zakaj nas kaj ali kdo tako globoko prevzame? Razlogov je več, toda nekje globoko zadaj skoraj vedno odkrijemo neki skupni imenovalec: nezadovoljstvo s seboj, slaba samopodoba, šibka, negotova identiteta. Ker je občutek nemoči, da bi v svojem življenju sami spremenili stvari na bolje, prehud, spustimo v srce nekaj, kar obljublja izpolnitev posameznikovega najglobljega hrepenenja. Vse upe položimo v idealizirano fantomsko podobo, ki smo si jo ustvarili sami. Ob tem razum, glava, trezna presoja povsem odpove.

Ko očaranost mine – in praviloma mine vedno! –, se ljudem zdi, kot bi se zbudili iz sna.

Raz-očarati

V življenju nas resnično lahko “raz-očara” samo nekaj, kar nas je prej globoko očaralo, pa naj bodo to ljudje, ideje, ideologije. Razočaranje pomeni, da se milni mehurček lepega in popolnega, ki smo ga v sebi ustvarili sami, razblini, razpoči. Vsa mavričnost se v hipu spremeni v majhno, nebogljeno kapljico, ki pade na blatna tla.

Do razočaranja pride – in praviloma pride vedno! – zaradi racionalnih razlogov. Kljub temu, da v procesu “očaranja” ni bilo zraven razuma, ne gre za paradoks. Prav posameznikova presoja, spoznanje, racionalno zavedanje omejenosti objekta, ki smo ga ustvarili v sebi, pripelje do razbitja milnega mehurčka. Ko mineva čas, začnejo očarane osebe spoznavati, da se nekatere stvari, zaradi katerih so trpele prej, ne spreminjajo dovolj hitro ali na način, kot so pričakovale. Spoznavati začenjajo, da so od nekoga ali nečesa zunaj pričakovale stvari, ki jim jih drugi preprosto ne more dati. Bumerang, ki so ga zalučale, je zgrešil cilj in se vrnil nazaj k njim.

Kljub temu da je spoznanje trpko, je lahko tudi zdravilno. V trenutkih očaranosti doživljamo veliko lepega, veliko občutkov sprejetosti, obdarjenosti, lastne vrednosti. Prav ta občutja so lahko spodbuda in izziv, da dejansko naredimo potrebne korake v svojem življenju, se napotimo – obdarjeni z lepimi doživetji – (ponovno) na pot osebnostne rasti.

Biti očaran zato še zdaleč ni samo nekaj negativnega. Je preprosto eden v vrsti izzivov, s katerimi se srečujemo na poti življenja. Kako ravnamo z izzivi življenja, pa je odvisno od nas samih.

Pripis uredništva: Mag. Martin Lisec je logoterapevt, mediator, predavatelj. Več: stopinje.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Briljanten članek.

    Drži. Življenje je kot morski val, ki je potreben, da se voda oziroma morski tokovi gibljejo.

    Mora nas nekaj zainteresirati, navdušiti, da gremo spet naprej kot val, s pozitivnim upanjem in pričakovanjem.

    Več ko imamo te pozitivne sposobnosti in življenjske zdrave trme, tem bolje.

  2. Zanimivo,

    točno o teh stvareh sem že tukaj veliko pisal in tudi na blogu v zadnjih 6 letih.

    Res pa je, da sem potrditev za to dobil na študiju pri dr. ZM, ki zelo ekstaktno in logično pojasni te stvari.

    Čaranje ali magija je povezano z majhnim otrokom, ki razmišlja magično. Nikakor ne zrelo, logično in razumno.
    Ko otrok odrašča naj bi se poslovil o magičnega mišljenja in bi naj razmišljal odraslo.

    OČARATI in ZAČARATI in RAZOČARATI pa so glagoli, ki odraslemu človeku povedo kako zelo je še infantilen. To ne pomeni, da človek v odraslih letih ne bi smel v sebi nositi otroka in biti občasno ali v določenih nivojih otroški. Pomeni samo to, da je infantilnost znak, da v človeku odraslega ni, in da se njegovo otrok z magičnostjo in nerazumno praznovero odloča o težkih odločitvah, ki zahtevajo veliko odraslih izkušenj , razmišljanje, preverjanj in odraslih odoločitev.

    Seveda v primerjavi z ZM razločujem magično mišljenje od transcedence.

    • Bom spet s tabo malo polemiziral: Iz pojmov očarati, razočarati prihaja tudi pojem šarm. Work like a charm, je recimo zame, zelo globokoumna angleška fraza.
      Torej, ne more biti to tako negativen pojem kot ga ti predstavljaš. Najmanj kar je, šarm prekaša razum, in v tem smislu infantilnost o kateri govoriš prekaša odraslost.

      • Mi lahko prosim razložiš to frazo? Nisem še slišal zanjo in si ne predstavljam kaj pomeni, čeprav kar dobro govorim angleško.

        “Šarm” bodo zagotovo romantiki zelo poveličevali.
        Kot šarlatani in v njih slepoverujoče ovce poveličujejo “Karizmo”.

        • Kakor hočeš: meni tudi karizma veliko pomeni, pa mislim da nisem šarlatan.
          Šarm lahko romantiki poveličujejo, pa vendar šarm označuje neko popolnost. Tako zadržano, vzdržno popolnost. Torej to kar dosega cilje, kar deluje, ne da bi vedeli zakaj. V tem je popolnost, v učinkovitosti, ne da bi znali povedati odkod prihaja. Ne gre za znanje, ne gre za spretnost, a vendar ni prevara in goljufija.

          • Očarljiva: nekaj ima, kar pri drugih ne opazim.

            Šarm in Karizma se danes veliko uporabljata in predvsem iz vidika magičnosti.

            Karizmo sprejmem v svetopisemskem vidiku, da ima nekdo dar Svetega Duha. Da je nekdo na nekem področju bližje Bogu kot ostali.

            Magičnost pa je dostikrat zelo nevarna, če gremo naprej v njeno spiralo.

            Pa bo nekdo kot svitase rekel: ja, kako naj se pa potem navdušujemo, če ne smemo biti očarani?

            Meni je preblisknilo v srednji šoli, ko me je stiskala depresija, pa velikokrat sem se zaljubljal in bil očaran in začaran in razočaran – da je najbolje oponašati lastnost otroka – ko se le ta najhitreje uči. Ravno takrat sem dobil namreč še enega brata, tako da sem lahko to iz prve roke opazoval:

            ČUDENJE.
            Duhovni vidik pa je še ZAHVALJEVANJE BOGU za VSE.

            Poleg tega pa imamo še razne strasti, ki nas lahko potegnejo v neko delo in nam dajo elana. Sicer je koren ČUSTVA prav POGON: E-MOTION. Vsako čustvo nas v neko stanje POGANJA.

      • Fraza “work like a charm” nima nobene zveze z šarmom. “like a charm” pomeni v tem primeru popolno ali uspešno, ne pa šarmantno.

          • Saj ni treba, da komuniciraš, pomembno je, da se zaradi samega sebe zavedaš, kdaj streljaš osle. Ne pričakujem nobene zahvale za to, če sem te pač podučil o tem, da nekaj napačno razumeš in me tudi ne zanima, če si boš to frazo razlagal v pomenu šarma. Je pa prav, da vsaj drugim damo možnost, da zadevo prav razumejo.

          • Sori, Zdravko, stvari si ne moreš kar izmišljevati. Nihče besede “charm” v frazi “work like a charm” ne razume kot šarm, razen tebe.

            Tako da primer: Have you fixed your car yet? Yes, it works like a charm now.

            Prevod: Si že popravil avto? Ja, sedaj deluje brezhibno.

          • Sem že zgoraj rekel da gre za globokoumno frazo. Tvoj um z debelino palačinke o tem ne more niti razpravljati.
            Tako da ne provociraj in spizdi stran.

          • Zdravko, zaradi mene je to zate tudi globokoumna fraza, ampak ni tako mišljeno, kot si ti to sedaj razlagaš. Ta pomen, ki ga ti tej frazi daješ, si si sam izmislil. Ta fraza tega drugače, ne pomeni.

        • Ta fraza “work like a charm” je dejansko ekvivalent slovenski frazi “deluje kot ura”. To preprosto pomeni, deluje brezhibno, perfektno, uspešno, brez napak itd.

  3. Mislim, da je trditev, da do razočaranja pride iz racionalnih razlogov nesmiselna in posledica tega, da se ne razločuje med spoznanjem nekega dejstva ter subjektivnim dojemanjem tega dejstva, ki pa ni racionalno. Razočaranje, tako kot očaranje, sta zgolj dojemanji dejstev, ne pa njihovo racionalno spoznavanje. Z vidika stroge racionalnosti je tako razočaranje nemogoče, ker razočaranje je vedno posledica subjektivnega dojemanja nekega dogodka, ki izključuje racionalno. Spoznanje, da neka oseba, za katero si mislil, da je popolna, pa na koncu ni bila, ne more biti razočaranje, če to spoznanje predelaš racionalno v smislu: motiti se je človeško, jaz sem človek, torej se tudi jaz gdaj zmotim. Zakaj bi bil zaradi tega potem razočaran? Razočaran postane človek takrat, ko na to začne gledat iracionalno v smislu, ah, samo meni se lahko to zgodi, ah, kako sem lahko bil tako zaslepljen, ah, nisem si zaslužil tega itd. Na tem temelji razočaranje, ne racionalnosti. Ljudji, ki so sposobni racionalno dojemati svet okoli sebe in to, kar se jim dogaja, so redkokdaj razočarani.

  4. Mislim, da je trditev, da do razočaranja pride iz racionalnih razlogov nesmiselna in posledica tega, da se ne razločuje med spoznanjem nekega dejstva (tu so racionalni razlogi) ter subjektivnim dojemanjem tega spoznanja, ki pa ni racionalno. Razočaranje, tako kot očaranje, sta zgolj subjektivni dojemanji dejstev, ne pa njihovo racionalno spoznavanje.

  5. V osnovni šoli sem bil navdušen, ko sem pokapiral, kaj pomeni raz. “Slekel je suknjo raz sebe”…

    Sedaj sem še bolj navdušen. Tako enostavno. Že v besedi sami skrito. 🙂

    V srednji šoli sem se fakultativno učil psihologijo. A premalo. Veliko več je teh za življenjske odločitve koristnih znanj, ki se jih v šoli ne učimo. 🙂

Comments are closed.