Praznični dnevi s svojo bleščavostjo in očarljivostjo so za nami. Tisoče utripajočih ali mirno svetlečih lučk je pospravljenih v škatle in skladišča, življenje se je vrnilo v tirnice vsakdanjosti, v katerih ostaja spomin na pretekle dni. Spomini, ki ostajajo na letošnje božično-novoletne dni, niso vsi tako praznični. V nekaterih so praznovanja pustila trpek priokus, ker so se ponovno zavedli svoje osamljenosti, zapuščenosti, nemoči. Drugi so novo leto pričakali v solzah, ker so ugotovili, da je bilo leto, ki je minilo, izgubljeno. Če ste torej med tistimi, ki so v novo leto vstopili z mirom v duši, z nasmehom v očeh, s prešernim veseljem in z zaupanjem v dneve, ki prihajajo, ste lahko srečni in zadovoljni. In hvaležni za vse, kar ustvarjate s svojim delom ter s svojimi iskrenimi prizadevanji, in za vse, kar vam življenje in vaši bližnji darežljivo podarjajo.
Očarati
Zgodi se, da nas od časa do časa v življenju kakšna stvar ali kakšna oseba resnično očara. Vsak je že to doživel. Spomnim se prijatelja, ki se je ves očaran vrnil s potovanja po Nepalu. Vse ga je prevzelo: narava, gore, razgledi, utrip življenja, kamenje, način gradnje hiš. Ali pripovedovanja gospe srednjih let, ki je prvič postala babica: vnuček jo je povsem očaral.
Nekatere očara kaka ideja, svetovni nazor ali politična usmeritev. Spomnim se staršev, ki so obupano pripovedovali o hčerki, ki se je pridružila neki verski skupnosti v Sloveniji. “Oprali so ji možgane,” sta bila prepričana njena oče in mati. Hči seveda ni delila njunega mnenja, ko se je preselila v skupnost, se ostrigla in prepevala po cestah.
Tu so še ljudje, očarani od zdrave prehrane, zdravega načina življenja, meril za lepoto telesa … Seznam stvari, ki očarajo sodobnike, nima konca.
Ne morem mimo prijateljice, ki je spoznala nekoga, o katerem je govorila, da je inteligenten, sproščen, najlepši, samozavesten, spoštovan, razgledan – superlativom ni bilo videti konca. Seveda sem jo previdno vprašal o napakah tega gospoda, ali jih je (že) opazila, in o tem, ali jo v njegovem obnašanju kaj moti. Nič! Ena sama popolnost!
Zakaj nas kaj ali kdo tako globoko prevzame? Razlogov je več, toda nekje globoko zadaj skoraj vedno odkrijemo neki skupni imenovalec: nezadovoljstvo s seboj, slaba samopodoba, šibka, negotova identiteta. Ker je občutek nemoči, da bi v svojem življenju sami spremenili stvari na bolje, prehud, spustimo v srce nekaj, kar obljublja izpolnitev posameznikovega najglobljega hrepenenja. Vse upe položimo v idealizirano fantomsko podobo, ki smo si jo ustvarili sami. Ob tem razum, glava, trezna presoja povsem odpove.
Ko očaranost mine – in praviloma mine vedno! –, se ljudem zdi, kot bi se zbudili iz sna.
Raz-očarati
V življenju nas resnično lahko “raz-očara” samo nekaj, kar nas je prej globoko očaralo, pa naj bodo to ljudje, ideje, ideologije. Razočaranje pomeni, da se milni mehurček lepega in popolnega, ki smo ga v sebi ustvarili sami, razblini, razpoči. Vsa mavričnost se v hipu spremeni v majhno, nebogljeno kapljico, ki pade na blatna tla.
Do razočaranja pride – in praviloma pride vedno! – zaradi racionalnih razlogov. Kljub temu, da v procesu “očaranja” ni bilo zraven razuma, ne gre za paradoks. Prav posameznikova presoja, spoznanje, racionalno zavedanje omejenosti objekta, ki smo ga ustvarili v sebi, pripelje do razbitja milnega mehurčka. Ko mineva čas, začnejo očarane osebe spoznavati, da se nekatere stvari, zaradi katerih so trpele prej, ne spreminjajo dovolj hitro ali na način, kot so pričakovale. Spoznavati začenjajo, da so od nekoga ali nečesa zunaj pričakovale stvari, ki jim jih drugi preprosto ne more dati. Bumerang, ki so ga zalučale, je zgrešil cilj in se vrnil nazaj k njim.
Kljub temu da je spoznanje trpko, je lahko tudi zdravilno. V trenutkih očaranosti doživljamo veliko lepega, veliko občutkov sprejetosti, obdarjenosti, lastne vrednosti. Prav ta občutja so lahko spodbuda in izziv, da dejansko naredimo potrebne korake v svojem življenju, se napotimo – obdarjeni z lepimi doživetji – (ponovno) na pot osebnostne rasti.
Biti očaran zato še zdaleč ni samo nekaj negativnega. Je preprosto eden v vrsti izzivov, s katerimi se srečujemo na poti življenja. Kako ravnamo z izzivi življenja, pa je odvisno od nas samih.
Pripis uredništva: Mag. Martin Lisec je logoterapevt, mediator, predavatelj. Več: stopinje.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
