Ravnovesje

1
343

Je čas dela in čas počitka. In posvečeni čas. To ravnotežje med enim in drugim in tretjim je tudi izvir naše moči. In smisla. In veselja.

Videl sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim. Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju. Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. (Prd 3,10.12-13)

Je čas za to in čas za ono, reče Pridigar tik pred tem, in sicer za oboje. Ne samo za eno in ne samo za drugo, za oboje, ker oboje spada k življenju in mu oboje nekaj daje, ker se iz obojega rase in krepi, ker je oboje smiselno in potrebno. Delo in počitek, garanje in igranje, trud in gostija. In oboje v harmoniji. Ne brez enega in ne brez drugega. Ker je tako, da delo dobiva svojo dopolnitev v praznovanju. In da te praznovanje napolnjuje, kadar je polno hvaležnosti za opravljeno delo.

Nobena skrivnost ni, da je človek srečen in zadovoljen, ko je njegovo življenje v ravnovesju, ko ni ničesar preveč in ničesar premalo. Že dolgo vemo za to, za grško zlato sredino (mesótes) in za Benediktova pravila »ora, lege et labora« (moli, beri in delaj). Vendar se nam je iskanje tega ravnotežja zadnje čase nekam spridilo. Znamo biti ali preutrujeni ali pa na smrt zdolgočaseni, vsekakor in v obeh primerih pa brez veselja. In prav to, pomanjkanje veselja v vsem, kar počnemo, pravi, da je nekaj narobe. To, da je treba cel teden na radiu poslušati vzdihovanje, kdaj bo končno nastopil petek, in brati mladostniške napise na facebooku, da ne vedo, kaj bi počeli. Kot majhni otroci smo. Delo nam je muka, počitek pa dolgčas. Veselje pa je ostalo skrito nekje med zlatimi teleti in manifesti za svobodo in pravice.

Sam ne znam povedati, kje najti to izgubljeno veselje. A nekaj o tem, kje iskati, pove današnji evangelij (Mr 1,29-39). Jezus je imel zelo naporen delavnik. Kakor vsak oče in vsaka mati je nežno pristopal do ljudi, se zanje zanimal in poskrbel, kot duhovnik je mnogim pomagal, kot zdravnik mnoge ozdravil, kot prijatelj jih potolažil, kot človek je vsakega sprejel in mu dal svoj čas in pozornost. In delal je z veseljem, z voljo in navdušenjem. Vmes, skorajda neopazno, pa zasledimo podatek, da se je ustavil na obedu (v. 31), in da je »navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (v. 35) To dvoje je bil izvir njegove moči in veselja. Postanki. Miza praznovanja in samoten kraj, tišina, v kateri mu je govoril Oče.

Je čas dela in čas počitka. In posvečeni čas. To ravnotežje med enim in drugim in tretjim je tudi izvir naše moči. In smisla. In veselja. »Ora, lege et labora.«

1 komentar

  1. Današnji čas večina ljudi tako pol na pol malikuje eno ali drugo- ali delo ali prostočasje. Ne za prvo ne za drugo pa človek ne zna biti več hvaležen in ne prvega ne drugega se ne zna več iz srca veseliti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite