Ratzinger in Einstein, vera in znanost

france cvelbar

Predavanje nakazuje delež grškega razuma v krščanstvu, kar je bila vsebina papeževega nastopa na njegovi univerzi v Regensburgu. Povezava med grško mislijo in krščanstvom sega nazaj v grško prevajanje Stare Zaveze. Šele s tem posegom je svetopisemsko Božje ime: »Sem, ki Sem« dobilo svoj pomen in je evangelist zmogel pozneje veličastno zapisati: »V začetku je bila Beseda (Logos)«.

Na drugi strani pa se prispevek v drugem delu dotika Einsteinove globoko vere v Boga stvarnika, pokaže pa tudi njegovo nezmožnost, da bi v svoj pogled na svet vključil svetopisemskega in Jezusovega osebnega Boga. Ne more pa mimo Einsteinovega prispevka k temu, da se današnja naravoslovna znanost, ne samo strinja z učenjem, da ima stvarstvo svoj začetek, ampak celo ve, da se je to zgodilo pred približno 15 milijardami let.

V zadnjem času, ko se je papež Benedikt XVI. nenavadno in pokončno odpovedal papeškemu prestolu, so se nekateri spomnili njegovega nastopa na Univerzi v Regensburgu , ko je po nekaj letih papeževanja obiskal domovino . Predavanje je bilo posvečeno vplivu grške misli na krščanstvo in ga mnogi poznavalci štejejo, poleg Solženicinovega predavanja na Harvardu, med najboljše govorne nastope v zadnjih sto letih.

Krščanstvo ima svoje razumske korenine že v Stari Zavezi. Bog se namreč Mojzesu na gori Sinaj iz gorečega grma ni predstavil z imenom, kot naj bi to veljalo za bogove ostalih narodov, ampak z besedami : »Sem, ki sem«. Če je Bog, je seveda vsemogočen. Vprašanje pa je ali deluje človekov razum skladno z Božjim razumom. Papež v govoru dokazuje, da je krščanstvo prišlo do pozitivnega odgovora na to vprašanje ob srečanju Stare zaveze z grško mislijo.

Po mnenju Benedikta XVI. je bilo prvo tako srečanje ob prevajanju starozaveznih besedil v grščino. Prevod je znan pod imenom Septuaginta, in je več kot navaden prevod hebrejskega besedila. Ime kaže, da je prevod delo skupine 70 prevajalcev, vemo pa, da je bilo opravljeno v Aleksandriji po nalogu kraljev Ptolomejev v 3. in 2. stoletju pr.Kr. Benedikt XVI. pravi, da je prevod preprost in morda zaradi tega nezadosten. Vendar je to »še vedno samostojna ter neodvisna priča v zgodovini odrešenja. Pomeni srečanje dveh kultur, ki je bilo pozneje odločilno za rojstvo in širjenje krščanstva«. Prevajalci so v besedilo vnesli toliko grške mišli, da je evangelist Janez v začetku uvoda svojega evangelija lahko zapisal: » V začetku je bila Beseda (Logos) in beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. …Vse je po njej nastalo, in brez nje ni nič nastalo,kar je nastalega.«

Mimo prizadevanj helenističnih vladarjev, da bi s silo razširili kult grškega malikovanja po svoji okolici, je tako v njihovem času svetopisemska vera sprejela najboljše in najgloblje grške misli, npr. Platonovo učenje o vsemogočnem Bogu. To je vodilo v medsebojno obogatitev, ki je bila osnova za kasnejši razvoj filozofije.

Višek sožitja krščanstva in (grškega) razuma je Evropa doživela s svetniškima učenjakoma sv. Avguštinom (354-430) in sv.Tomažem Akvinskim (1225 – 1274). V času Galileja (1546 – 1644) je bilo krščanstvo tako usodno podrejeno grškim naravoslovnim pogledom, da je predstavljalo oviro pri uvajanju novih spoznanj. Galilea so npr. preganjali ker je namesto Ptolomejevega geocentričnega sistema (kroženja Sonca okrog Zemlje) propagiral tedaj že uveljavljeni Keplerjev heliocentrični opis našega sončnega sistema (kroženja Zemlje okrog Sonca).

Ta zgodovinski neuspeh Benedikt XVI. v predavanju obide, glavnino svojega predavanja pa v nadaljevanju posveti analizi vpliva srednjeveškega evropskega dogajanja na takratne razumske temelje krščanstva. Ta vpliv je v glavnem rušil povezavo med vero, razumom in grško filozofijo. Papež jih razdeli na tri ločene procese.

Najprej spomni na škodljivo protestantsko geslo, »sola scriptura« (samo Sv. pismo), ki naj bi pomenilo, da je treba Sv. pismo razumeti tako, kot je napisano originalno, brez kakršnih koli razumskih posegov. Citiral je Kanta (1724 – 1804), ki je dejal, da mora mišljenje odriniti stran, če hoče najti prostor za vero. To je v ostrem nasprotju s Pascalovim (1623 – 1663) razlikovanjem, (ne pa ločevanjem) med Bogom filozofov in Bogom Abrahama, Izaka in Jakoba. Benedikt XVI. tudi pove, da je kot mlad teolog v svojem predavanju branil krščanstvo pred dehelenizacijo, ki je bila v glavnem posledica gesla »sola scriptura«, predvsem pa ga je branil pred trditvijo, da je Jezusov nauk samo moralni nauk, verovanje pa naj bi Jezus ukinjal. Benedikt XVI. se je pridružil tistim, ki so se prizadevali za utrditev nauka o Kristusovem božanstvu in troedinem Bogu in s tem za vpeljavo teologije med univerzitetne študije. K temu so pripomogli tudi uspehi naravoslovnih raziskav in novih tehnologij. To pa na eni strani pomeni tudi novo sintezo med razumevanjem tega, kako narava deluje (platonizem) in kako jo lahko izrabljamo (empirizem). Na novo odkriti znanstveni rezultati morajo ponovljivo izhajati iz ujemanja matematičnih in eksperimentalnih elementov . Po tem kriteriju spadajo pod znanost tudi humanistične stroke: zgodovina, psihologija, sociologija itd., ni pa v tem človekovem razumskem svetu mesta za teologijo(religijo, etiko).Ta vprašanja so modernisti prepustili človeku samemu in osebna zavest, na osnovi izkušenj, naj bi bila edini arbiter v etiki. Tako naj postaneta vera in etika popolnoma osebna zadeva. Seveda se je izkazalo, da je etika izpeljana iz psihologije in sociologije preprosto nezadostna.

Tretja stopnja v dehelenizaciji krščanstva izhaja iz očitka, da je helenizacija krščanstva potekala brez sodelovanja drugih kultur, ki bi pri tem doprinesle svoj delež in so tako ostale odrinjene. Nosilci teh idej mislijo, da bi morali krščanstvo popolnoma dehelenizirati , nato pa na novo kultivirati ob upoštevanju vseh kultur.

Benedikt XVI. v zvezi s tem ugotavlja da je ta zahteva zgrešena, površna in neustrezna. Nova zaveza je bila napisana v grščini in nosi pečat grškega duha, ki je dozorel istočasno, ko je bila napisana Stara zaveza. Res je nekaj elementov v zgodnjem krščanstvu , ki bi jih lahko prevzele vse kulture, vendar pa je primarna odločitev o povezavi vere in človekovega razuma sestavni del razvoja krščanstva pod grškim vplivom.

Papež se na koncu ustavi tudi pri pozitivnih doprinosih modernih časov. Biti moramo globoko hvaležni za čudovite možnosti, ki jih človeku prinašajo nove tehnike. Poleg tega znanstveni etos od nas zahteva poslušnost razumu in resnici ter s tem širi odnos, ki je v krščanstvu eden temeljnih. Vendar pa novosti prinašajo s seboj tudi nevarnosti in naša naloga je poiskati poti, kako se jim zoperstaviti. Že hiter pogled nam pokaže, da si lahko pomagamo , če omogočimo novo srečanje med vero in razumom. V tem primeru pa mora teologija, kot raziskovalka racionalnosti ver, najti zanesljivo mesto med univerzitetnimi študiji. Samo tako bomo prišli do iskrenega dialoga med kulturami in verovanji, ki ga tako nujno potrebujemo. Benedikt XVI. opozarja, da je za zahod edino veljaven pozitivistični pristop in na njem temelječa filozofija. Druge globoko religiozne svetovne kulture čutijo v tem izključitev božjega iz svojih globokih prepričanj in pravi: »Razum, ki je gluh za božansko in, ki uvršča religijo v področje subkultur, je nesposoben za dialog med kulturami«.

Velikega fizika Alberta Einsteina obravnavam tukaj skupaj z Benediktom XVI., ker sta rojaka, intelektualno primerljiva in se v literaturi pogosto pojavljajo Einsteinovi citati o povezavi znanosti in vere. Med najbolj znanimi je njegov izrek: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.« Pa tudi: »V naravi odkrivamo tako skladnost naravne zakonitosti, v kateri se razodeva tako vzvišen razum, da je vse, kar je v človeškem življenju smiselnega, v primerjavi s tem prav ničev odsev«. In celo: »Najlepše in najgloblje doživetje je v občutku mističnega. V tem je čar vsake prave znanosti. Vsakdo, ki mu je ta občutek tuj, ki se ne more čuditi in obstrmeti od začudenja, je enako dober, kot mrtev«. Vendar pa je Einstein večkrat jasno povedal, da je njegov Bog le »Bog Stvarnik«, (Deistični Bog). Torej Bog, ki se po stvarjenju s svojim stvarstvom več ne ukvarja, saj to deluje po vgrajenih zakonitostih. Bog krščanstva pa je Bog stvarnik in osebni Bog, ki ima ljubezenski odnos z vsakim človekom posebej in tako tudi s skupnostmi.

Zelo znana je tudi Einsteinova trditev: »Bog se ne kocka«. Povezana je z njegovim nasprotovanjem statistični obravnavi procesov v atomskem svetu. Gre za to, da je ob soočenju s kvantno fiziko, v kateri istim vzrokom ne sledijo vedno iste posledice, kot je to veljalo pri vseh njegovih dotedanjih raziskavah, njegova fizika odpovedala. V svetu atomov so namreč fiziki ugotovili, da so posamični pojavi neponovljivi in nepredvidljivi. Če npr. usmerimo zelo oslabljeni curek svetlobe tako, da na zaslon z dvema odprtinama padajo osnovni delci svetlobe (fotoni) posamično, ne znamo napovedati katero odprtino si bo foton izbral. Lahko gre npr. pri desetih poskusih sedem krat zaporedno skozi eno odprtino in trikrat skozi drugo, drugič pa prav obratno. Prehodi so statistično porazdeljeni. Porazdelitev odklonov, kot posledica velikega števila dogodkov pa ni več statistična in je naprej napovedljiva. Odvisna je od razdalje med odprtinama.

Statistična porazdelitev dogodkov je nekaterim raziskovalcem pomenila dokaz za neobstoj Prvega Razuma. Poglejmo kaj o tem pravi Einstein: »Veliki začetni uspehi kvantne (atomske) fizike me ne morejo prepričati v znanstveno igro s kocko« … (da so procesi statistični op. F.C.) in nadaljuje: » Absolutno sem prepričan, da bomo nekega dne prišli do teorije, ko pri procesih ne bomo napovedovali samo verjetnosti, ampak posamezne dogodke. … Bog se ne kocka.« Za Einsteina naj bi bili torej kvantni pojavi statistični samo, dokler ne bodo fiziki spoznali boljše teorije. Vendar pa na drugi strani prav statistični procesi kažejo, da bi bila v njih lahko skrita možnost za sprotno Božje delovanje.

Einsteinov Bog je torej Bog trdih (naravoslovnih) znanosti, ki raziskujejo vesolje in so v zadnjem času veliko prispevale k (vsaj trenutno) eksaktnemu odgovoru npr. na eno od temeljnih vprašanj krščanstva in mnogih drugih religij o stvarjenju sveta. Nedolgo nazaj ni bilo na razpolago eksperimentalnih rezultatov na osnovi katerih bi mogli pristajati na trditev, da je vesolje ustvarjeno, da ima svoj začetek. Današnje vedenje o vesolju pa, ne samo, da (skoraj) neovrgljivo dokazuje nastanek vesolja , ampak celo pove, da se je to zgodilo pred okrog 15 milijardami let. K temu zaključku pa je pripomogla, poleg mnogih drugih novih prispevkov predvsem Einsteinova enačba, da je energija atomskega delca enaka produktu mase m in kvadrata svetlobne hitrosti E=mc2. Brez teh odkritij bi bilo danes dvomljivcem težko prepričljivo dopovedati, da vesolje ne traja od neskončnosti, ampak ima svoj začetek.

Ob poznanih povezavah med vzroki in učinki, ob poznavanju sil, ki delujejo med atomskimi delci in makroskopskimi telesi, znajo danes znanstveniki razložiti razvoj vesolja od prameglic do rimskih cest in npr. našega planetarnega sistema, ki je prostor za življenje in človeka. Einsteinov doprinos je skrit tudi v teoretski napovedi kasnejšega eksperimentalnega spoznanja, kako je iz jeder helija, ki so nastala kmalu po rojstvu vesolja, pozneje nastal ogljik, ki je osnova za življenje (na Zemlji). Ta uganka je bila rešena šele v zadnjem času. Naravoslovni izsledki so torej bistveno pripomogli k potrditvi stvarjenja in spoznanju posameznih faz razvoja vesolja. Kot vidimo je pot do Boga Stvarnika za znanstvenike -naravoslovce lahko zelo kratka, vendar mnogi grejo mimo. Stvarjenje in razvoj vesolja po stvarjenju dojemajo kot njihov vsakdan. Pot jim lahko skrajšajo globlja osebna doživetja, kar ponazarjata npr. prvi, zgoraj citirani Einsteinov stavek: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa« ali «Najbolj nerazumljivo dejstvo v naravi je to, da je narava razumljiva, ali »Predstava o nečem je bolj pomembna, kot znanje«.