Predstave o socializmu so doživele popoln poraz

Najhujši kaos je bil ekonomski, se pravi strašna inflacijaTo poletje sem nekaj prijateljev nadlegovala z vprašanjem, ki ga sicer ne postavljam: Koliko ste zaslužili? Ne letos ali lani, temveč v mladosti, pred tridesetimi leti? –Zakaj, prosim lepo, saj gre tako rekoč za pregovorni lanski sneg?! – Že mogoče, ampak mene vseeno muči … Razlog moje nespodobne radovednosti je tale: Brala sem intervju s človekom, ki spada v mojo generacijo. Skupna nama je tudi nekdanja skupna država, Jugoslavija, spomniva pa se zelo različnih stvari ..:

Mož, ki je dobil intervju v nekem slovenskem časopisu, je Bogdan Tanjević, star nekaj čez sedemdeset, predstavljen kot znamenit košarkaški trener – v Italiji, iz Jugoslavije je odšel leta 1982. A novinar, ki ga je povabil k besedi, ga je pohvalil tudi kot človeka, s katerim »se lahko pogovarjaš o vsem, o košarki, conski obrambi, Jugoslaviji, socializmu, kapitalizmu, gospodarstvu, vojni in miru, demokraciji, književnosti, boljših in slabših časih …« To bi bilo greh zamuditi sem si rekla, saj me od nekdaj zanima, kaj pravijo ljudje o starih časih in mladih letih, kaj jim ostane v spominu, zakaj so nostalgični in še bolj, zakaj takšne razlike v spominih in pozabi. Tanjević .je poln nostalgije, saj je prepričan, da svet drsi v pogubo. Vse se je zelo spremenilo, pravi grenko: »Na slabše. Velika je razlika med bogatimi in revnimi. Kapitalizmu ne gre najbolje.«

Novinar je hotel vedeti, kako je bilo v njegovih krajih (in športnem klubu) v času njegove mladosti: »Kako vam je uspevalo v socialističnih časih pri Bosni?« Mo2ž je poln hvale: »Na splošno mislim, da smo živeli v urejenem sistemu in da je prihodnost sveta v samoupravljanju, z delavskim svetom in sposobnim menedžmentom. V času Anteja Markovića kot predsednika vlade so plače pred tremi desetletji znašale povprečno 1000 mark, kar je, preračunano v današnji čas, 1500 evrov … Leta 1989 smo imeli v Jugoslaviji lepe plače in pokojnine, primerjalno večje kot sedaj. Tudi pri vas v Sloveniji, da ne omenjam Srbije in Bosne; kjer je težko shajati s 300 evri plate …«

Namesto urejenosti se spomnim kaosa

Ob tern sem ostrmela. Moj spomin na tiste čase je namreč diametralno nasproten. Namesto urejenosti se spomnim kaosa. Najhujši kaos je bil ekonomski, se pravi strašna inflacija. Človek ni nikdar vedel, koliko kaj stane, ker so se cene kar naprej spreminjale. Ob vsakem nakupu je bil primoran šteti nule za številko, da bi prav razumel in plačal, ter se .pri tem počutil bedasto. Nesrečne prodajalke so imele neznansko veliko dela z vedno novim lepljenjem listkov s ceno. Vsi smo kot obsedeni iskali možnost nakupa deviz, najraje mark, ker je bil dinar ničvreden ali vsaj skrajno nezanesljiv. Oblast je končno obupala in v glavnem nehala preganjati menjalce deviz na črno, ki so poslovali več ali manj javno. In tudi politično stanje je bilo še najbolj podobno totalni zmešnjavi … Živeli smo v apatiji, potopljeni v negotovost, z občasnimi napadi panike …

Ampak pustimo politične zmešnjave in prepire okoli najbolj malenkostnih in tudi najbolj bistvenih stvari. Ostanimo pri trdnih dejstvih, matematično izračunljivih in dokazljivih. Osnovni podatki, izraženi v številkah; so pač osnovni podatki … Da bi jaz pred tridesetimi leti imela 1500 evrov plate (oziroma 1000 mark); je nora trditev. Vem, da smo se hrepeneče pogovarjali o tem, da bi dosegli petsto mark .:.Tu pa nas nekdo prepričuje, da je bila takšna povprečna plača!

Najhujši kaos je bil ekonomski, se pravi strašna inflacija

In na tej točki sem zadela spraševati, kaj se spomnijo moji vrstniki. Rezultat je bil porazen. Nihče od okoli ducata ljudi mi ni znal odgovoriti. Vsem je bilo malo nerodno, a niso se spomnili; kajti tisti časi so jim ostali v spominu kot ena sama zmešnjava, brez vsakih opornih točk. Vedeli so le to, da se je vsota kar naprej spreminjala in da je bilo preračunavanje v marke težko, ker sta bili vsaj dve glavni ceni, uradna in neuradna.

Inflacijo se da lepo prikazati s krivuljami, grafikoni, rdečimi črtami, ki letijo proti nebu. In rast cen je dober indikator … Pa sem se lotila iskanja in prekladanja starih revij, ki jih hranim doma. Te robe imam precej in vsak komad ima natisnjeno ceno. Po nekaj dnevih brskanja lahko postrežem s tem:

Mladina je maja 1984 stala 28 din, naslednjega maja, leta 1985, pa 50. Sredi leta 1985 je bil Danas 60, septembra pa Nin že 100 din.

Leta 1988 so bile cene Mladine takšne: aprila 900, 15. julija 1200, 29. julija 2000, septembra pa 2500 din. Nato so stvari zares ponorele in postale znane kot hiperinflacija ali finančni razkroj. Tik pred naslednjim dnevom republike, to je novembra 1989, je bila Mladina po 50.000 (petdeset tisoč). Množica ničel je postala tako rekoč neobvladljiva in to že pri drobnarijah. Postali smo milijarderji.

Predstave o socializmu so doživele popoln poraz

Znatne težave v vsakdanje življenje ni prinašalo samo pomanjkanje, tako denarja kot cele vrste nujnih reči, ampak tudi večno štetje ničel na bankovcih in etiketah s cenami. Tedaj so tudi najbolj trdovratni in rodoljubni iskali marke, se pravi nemško valuto, in vse veče nakupe izvajali v markah, ker se je človeku ob večjih vsotah zafecljal jezik in možgani niso bili več kos takšnim številkam. Res je, da je Ante Marković leta 1990 poskušal najhujšo inflacijo ukrotiti in da je za nekaj tednov celo ustvaril vtis, da mu uspeva … A to je bila čista iluzija.

V nasprotju z »urejenim sistemom« in solidnimi plačami, ki jih opeva trener in mojster za vse, govorijo trezni, nepristranski ekonomisti in zgodovinarji, da je imela Jugoslavija pred svojim koncem eno najhujših inflacij v zgodovini, da se je še pred političnim razpadom zgodil ekonomski razkroj in podobno. Če s pogledom zaokrožimo po preostalih državah, ki so pod vodstvom komunističnih partij korakale v svetlo prihodnost, dobimo podobno, v posameznostih za spoznanje drugačno, a v celoti skrajno depresivno sliko. Predstave o socializmu kot. alternativi kapitalizma in zmagovitem sistemu so doživele popoln poraz.

Ko sem tole pisala, sem imela pred sabo sveženj papirjev, iz katerih bo kmalu nastala knjiga. Leon Štukelj je za božič 1989 pisal uredniku svoje knjige: »Ko z Lidijo gledava avstrijske in druge televizijske oddaje, kjer kažejo veliko lepega in kulturnega in se veselijo in uživajo civilizacijo, sva žalostna in obenem jezna, ko pomisliva na našo mizerijo.«

Ljudje, ki danes tarnajo nad zgubljeno socialistično odličnostjo, lažejo sebi in nam.

Vir: Slovenski čas, avgust 2019, str.16