Če bi Gregor Virant in njegovi somišljeniki ustanovili stranko nekoliko prej ali nekoliko pozneje, bi Sloveniji naredili veliko uslugo. Njen politični prostor bi obogatili z liberalno stranko, mogoče prvo pravo po dolgih desetletjih.
Na prvo žogo
Ampak v tem primeru bi pod Alpami prepričali morda deset odstotkov volivcev. Tudi zato so najbrž izbrali pot, ki je hkrati lažja in težja. Državljanska lista Gregorja Viranta ni nastala kot posebej domišljen projekt. Ustanovljena je bila na hitro, njen pogled pa vsaj doslej ni segel mnogo čez decembrske volitve. Nemara je bilo v vsem skupaj nekaj užaljenosti, vsekakor pa so Virantovi – kot sem že pisal – mnogo bolje od Janše ocenili, da je bil nekdanji premier za veliko volivcev samo nepriljubljen zasilni izhod.
Toda s tem so si sočasno naložili breme, ki je bilo zanje, kot se zdaj kaže, prezahtevno. Povprečni državljan in večina medijev v relativno neobrabljenem Gregorju Virantu nista prepoznala samo veliko primernejšega in blažjega Nejanše od ljubljanskega župana, pač pa je slednji v izjemno kratkem času napredoval v političnega Supermana, ki se je zdel dobra in preprosta rešitev za dolgočasno, v krizo potopljeno karantansko puščavo. Poudariti je potrebno, da si je Virantova ekipa tak križ naložila sama.
Superman po svoji volji
Prav zaradi tega je razočaranje volilnega telesa, ki sili iz zadnjih anket, tako veliko. Supermana namreč ni, ker ga v politiki nikoli ni bilo. Ampak ker je nekdanji minister prostovoljno pristal na to vlogo, je ljudska jeza nanj zdaj nesorazmerna s prestopkom. Bi pa moral že, ko se je velike igre lotil, pomisliti, da jo bodo volivci vzeli zares in od njega pričakovali več kot od drugih.
Pri tem bi bilo napak misliti, da Slovenec ob svojem skrbno negovanem zaničljivem odnosu do politike hoče brezmadežnega politika. Ko bi bilo tako, bi marsikoga od vodilnih igralcev že zdavnaj ne bilo na sceni. A je njegov ego neznansko prizadet, če njegov politik – celo tisti, v katerem je gledal Supermana – ni vernik njegovega kulta (kajpak samo uradne) skromnosti in nevpadljivosti. Če se zanj izkaže, da ima kar nekaj pod palcem in da ima (tudi javno) rad denar, čeprav si ga ni prislužil na sumljiv način. Tega bi se Virant ob Kučanovi usodni zmoti iz leta 2004 in ob svojem soimenjaku Golobiču že lahko naučil. S poznim kesanjem posebej zaradi zasejanega dvoma, ali je davkoplačevalcem res vrnil dovolj, ni veliko dosegel, morda je svoj položaj celo zapletel.
Vrnitev strank
Virantova napaka in vse jasnejši znaki, da se stavljenje na gospodarja prestolnice ni preveč obrestovalo, spet odpira prostor starim strankam namesto instantnih, na hitro zbitih list. Vendar odgovora, kdo bo imel od premikov največ, še ni moč zagotovo dati. Nedvomno se je potrdila moja domneva, da je bil Virant kot Antijanša močan magnet za katoliške volivce, ki se, ker je izgubil status Supermana, vračajo k Novi Sloveniji. Gotovo težave hudega konkurenta vsaj doslej sočasno niso bistveno okrepile ne Janše, ki se že dolgo vrti okrog tridesetih odstotkov, ne precej bledega Jankovića.
A po eni različici se je največ razočaranih virantovcev preselila nazaj k Pahorju. Ta s svojimi nastopi na soočenjih znova najbolj ustreza profilu politika modreca, kakršnega del naših volivcev preprosto potrebuje. Po drugi interpretaciji naj bi največ pridobili Žerjavovi, potem ko jih je Virantova lista s krilatico ne levo, ne desno praktično že spravila čez rob parlamenta. Kaj je bliže resnici in ali se da matadorjeve rane kako zaceliti, bodo kajpak pokazali šele naslednji dnevi.
Foto: eu2008
