Rajska dežela laži, prevar, dvoličnosti in spolzkih rib

0

Avtor: Milena Miklavčič.

Minuli teden je bil – smo želeli ali ne- v znamenju vsega, kar je božjega. Še največji nejeverneži, celo tisti, ki so na stene cerkva še včeraj pisali ogabne napise ”gotof si”, so bili ob izvolitvi novega papeža, ki se je poimenoval Frančišek 1, malo ganjeni. Mnogim- tudi meni- se je že v prvem hipu, ko je stopil na balkon in pozdravil več milijonski avditorij tako spodaj, na trgu Svetega Petra, kot nas, doma- pred ekrani- zazdelo, da smo prvič dobili na ta prestol človeka v najplemenitejšem pomenu besede. Njegov preprost pozdrav- dober večer- je segel v srce in tam ostal. Veljal je že za zmernega kardinala, poštenega, odprtega in preprostega intelektualca, ki potuje z avtobusom, ki revščino tudi vidi, ne pa, da se mu ob stiku z njo cedijo medene besede, ki usahnejo, ko se obrne stran. Ko je bil leta 2001 imenovan za kardinala, je znal prepričati na stotine Argentincev, naj ne letijo v Rim, da bi proslavili njegov novi visoki položaj, ampak naj raje denar, ki bi ga porabili za pot, razdelijo med revne.

Ker je moder mož, ki vidi tudi v prihodnost, verjamem, da bo znal na primeren način utemeljiti tudi svoje nasprotovanje legalizaciji istospolnih porok, argument, da morajo imeti otroci pravico biti vzgojeni z očetom in materjo, je že eden od tistih temeljev, ki takemu razmišljanju dajejo pravo osnovo.

Osebno me je najbolj veselilo slišati, da je Frančišek 1 odprt za dialog z drugimi veroizpovedmi, da se ni nikoli bratil s tako imenovanimi elitami v Vatikanu, da ni omadeževan z nobenim škandalom s spolnimi zlorabami. Poznavalci pa tudi pravijo, da slovi po svojih odličnih pogajalskih sposobnostih in po tem, da nima težav, ko se je treba postaviti po robu mogočnim interesnim lobijem. Frančišek 1 torej, tisto kar govori, tudi živi.

Nam, Slovencem, je ta lastnost verjetno zmehčala kolena in nas prisilila, da smo se malo bolj pozorno zazrli v kloako okoli sebe, v kateri nehote, še bolj pa hote- tonemo.

Žal se ni zgodil čudež in nam, Slovencem, se ni prikazal bel dim, kot smo si želeli. Nikogar ni, ki bi nas osvobodil teme in pregnal shizofrene prikazni, katere prav ta trenutek štejejo poslednje novčiče, iz katerih bodo naredili zlate krone tistim, poslednjim, v dolgi vrsti prevarantov in barab, ki nam že vrsto desetletij pijejo kri.. Nad deželo se zgrinja nepregledna megla, ki srka iz nas zadnje ščepce življenja.

Z izvolitvijo papeža se Slovenci nismo prenehali križati in obračati k Bogu. Le da smo po tem svečanem trenutku, ki bo ostal zapisan v srcih, padli na kolena in med molitvijo tudi rahlo preklinjali.

Ekonomist Jože P. Damijan je svoji molitvi, na primer, dodal še: Bog nam pomagaj!

In nadaljeval- citiram:” Celotna zadeva v zvezi z novo vlado izgleda kot farsa. Kot parodija Pahorjeve vlade. Ki je bila po vseh kazalcih najslabša vlada v zgodovini samostojne Slovenije. Vlada Bratuškove bo glede na prikazano do sedaj in glede na “enajsterico”, ki jo pošilja na igrišče, ta neslavni rekord očitno zlahka podrla. Ima vse možnosti, da gre v zgodovino – kot vlada, ki je pripeljala državo v bankrot.”

Ne vem če ravno molijo, bentijo pa- vsaj tako pravijo- v odboru Vseslovenske ljudske vstaje. Že sedmega decembra so namreč jasno zahtevali odstop poslancev, tudi poslancev Pozitivne Slovenije. Zahtevali so predčasne volitve in politično očiščenje Slovenije. Še zmeraj so proti korupciji, zato- po njihovem- morajo Janković, Kangler, Kastelic, Muhič, in vsi tisti župani, ki imajo nad sabo resne sume, da so delovali klientelistično in koruptivno, odstopiti. Prav tako menijo, da so zunajparlamentarne stranke, kot sta recimo LDS in Zares, del problema in ne del rešitve. Zato jim menda (niso me še povsem prepričali) gredo lasje pokonci, ko vidijo, s kakšno lahkoto so se predstavniki obeh strank vtihotapili v vrste nove, bodoče vlade.

Ob gledanju, kako se sestavlja nova vlada, pa so skeptični in nezadovoljni tudi mnogi ideologi levice. Ne vem sicer, če ravno molijo, vem pa, da ne njim, ne komu drugemu, ni všeč, da se je za finančnega ministra prosilo domala vsakega, samo mojega soseda Poldeta in njegovega Flokija ne. Mandatarka je ob tej priložnosti dobila toliko košaric, da bi – ker se bliža Velika noč- lahko naredila brezplačno razprodajo le-teh, da bi ponižani, revni in razžaljeni v njih lahko nesli jajca in ostale velikonočne dobrote k žegnu.

Obljublja se, da nas bo nova vlada popeljala v raj, kjer bo vse lepo in prav, kjer se ne bo preklinjalo, zmerjalo, kjer se bomo držali za rokice in prepevali ”jaz pa grem na zeleno travico”. Ogromno pa k tej namišljeni idili prispevajo tudi mediji. Čez noč so- na primer- dvolično obrnili ploščo in s prvih strani in od vsepovsod drugod so izginili lačni otroci. Tudi moje malenkosti, ki sem predsednica Rdečega križa na našem koncu, novinarji- kot bi odrezal- nič več ne kličejo, nič več me ne silijo, da bi jim zaupala, koliko otrok na Škofjeloškem, kjer župani niso ravno ultra levi, umira od lakote.

Avtorji člankov o plagiatorstvu so, očitno, dobili plačane počitnice na Havajih, kajti dotična tema je čudežno izginila z našega vidnega obzorja. Če se slučajno že kje pojavi, pa nas napisano prepričuje, da pri pisanju diplom, magisterijev ter doktoratov itak vsi prepisujejo, da se zaradi tega ni treba zgražati, če enako počne tudi Alenčica.

Kljub vsemu pa je v tem nenadnem miru, ki je nastopil čez noč, nekaj sila grenkega in zoprnega. Nagravžnega in lepljivega. Četudi si bom še ves teden umivala roke, umazan priokus medijske dvoličnosti to ne bo izpralo.

A kaj, ko je dvoličnost- morda prav s predsednikom državljanske liste- postala cenjena in iskana blagovna znamka našega sobivanja. Dotični- če se slučajno ne smehlja s TV- ekranov- polni časopisne stolpce s svojimi pismi, v katerih skuša na njemu značilen leporečen način opravičiti svoj vstop v levji brlog, o katerem je pred tem govoril …vse najslabše.

Zanimivo bo videti, koliko očenašev bo zmolil prej, preden si bo nadel še eno od svojih prevarantskih mask, in se bo v poslansko klop usedel skupaj s tistim, ki je v predkazenskem postopku zaradi suma zlorabe državnih subvencij.

Kdo ve, kako zmuzljivo se bo obnašal, ko pred javnostjo treba- končno že- reči bobu bob tudi o tistemu, ki ta trenutek čaka na novo priložnost v političnem zmrzovalniku…

Nobene prisrčne besede pa za svojega predsednika nima niti nekdanji finančni minister Šušteršič, ki Sloveniji brez dlake na jeziku napoveduje Sodomo in Gomoro. Zapisal pa je tudi naslednje, verjetno zelo preroške besede:”Kdor hoče ohraniti vsaj malo politične verodostojnosti, bi moral ob takšni Pozitivni Sloveniji narediti tisto, kar narediš, ko srečaš hudo mravljico: obrni se in zbeži proč, kar zmorejo podplati.”

Za konec pa naj dodam še eno o bežanju: Maribor je dobil novega župana. In če je verjeti tistemu, kar so pripovedovali njegovi prijatelji iz mladosti, potem bodo morale iz tega mesta najprej zbežati- mačke.

Žal nam, državljanom, kaj podobnega ne more pasti na pamet. Politiki so nas z našim lastnim dovoljenjem zaprli v norišnico, kjer nam ob izdatnih dozah halucigenih medikamentov, perejo možgane in nas pripravljajo na zadnji udarec- da nas potopijo, oropajo in nam vzamejo še tisto malo, kar nam je ostalo. Dostojanstvo.

In ob vsem, kar se nam obeta, verjemite, tudi molitev ne bo dosti pomagala. Tako hudo nam je že.

Vir: blog Zarečeno