Raid Al-Daghistani: Zahod ‘islamizira’ islam, in ne obratno

42
937
Foto: siol.net, Bojan Puhek.
Foto: siol.net, Bojan Puhek.

Raid Al-Daghistani je islamolog, po mami Slovenec, po očetu Iračan, ki čuti Slovenijo za svojo domovino. Po študiju filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti je zaključil magisterij arabistike in islamskih znanosti v Münstru v Nemčiji. Na tamkajšnjem Centru za islamsko teologijo trenutno pripravlja doktorat. V slovenščino je prevedel Al-Ghazalijevo filozofsko avtobiografijo Rešitelj iz zablode (Kud Logos 2014) in študijo Thomasa Bauerja Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama (Krtina 2014).

Vaša življenjska pot in vaše korenine so zelo zanimive. Nam lahko kaj več poveste od kod prihajate vi in vaša družina?

Moja mama je Slovenka, rojena v Srbiji, oče pa Iračan, ki je še kot študent prišel v Slovenijo (ki je bila takrat še del Jugoslavije), da bi nadaljeval s študijem. Čeprav se oče po tistem ni več vrnil v Irak, sem z mamo in bratom imel kot otrok priložnost dvakrat za dlje časa obiskati sorodnike v Bagdadu (prestolnici Iraka), ki je bil takrat na vrhuncu svoje ekonomsko-gospodarske moči. Tako ostajam od otroštva na nekakšen subtilen način povezan z domovino svojega očeta, ki me je posredno v marsičem kulturno zaznamovala. Toda k oblikovanju moje kulturne identitete so v enaki meri vplivali pogledi in vrednote moje mame. Lahko rečem, da sem odraščal v družini, ki je na precej spontan in harmoničen način znala povezovati elemente obeh oz. vseh treh tradicij. Nedvomno je ta sinteza odločilno prispevala k mojemu odprtemu pogledu na svet, ki temelji na tako rekoč »poli-identitetnem samorazumevanju«. Sam sem rojen leta 1983 v Ljubljani; slovenščina je moj materni jezik, Slovenija je moja domovina – čeprav prihajam iz mešane družine in že nekaj let živim v tujini.

Danes na Centru za islamsko teologijo v Münstru pripravljate doktorsko disertacijo. Kako je izgledala vaša akademska pot do Münstra in kaj raziskujete na doktorskem študiju?

Že med svojim dodiplomskim študijem filozofije na Filozofski Fakulteti Univerze v Ljubljani sem imel priložnost oditi na dve študijski izmenjavi, ki sta bistveno zaznamovali mojo nadaljnjo akademsko in osebno pot. Najprej sem en semester preživel v nemškem Freiburgu, kjer sem se z veliko vnemo posvečal fenomenologiji in eksistencializmu ter preučeval predvsem Heideggrova in Levinasova dela. Eden mojih tamkajšnjih profesorjev je bil Günter Figal, učenec znamenitega filozofa Hansa Georga-Gadamerja. Leto kasneje pa sva skupaj z bratom (Samijem Al-Daghistanijem) odšla v Sarajevo, kjer sva na ugledni Fakulteti islamskih znanosti (Fakultet Islamskih Nauka) imela možnost študirati klasično islamsko filozofijo, islamsko mistiko in arabski jezik. Študijsko obdobje v Sarajevu je name pustilo močan pečat, ne samo zaradi omenjenih predmetov, temveč zaradi tamkajšnjega okolja in vzdušja. Stopnjujoča naklonjenost do islamske misli in duhovnosti na teoretični ravni je prerasla v željo po praktično-eksistencialni spremembi. Tako sem v islamski religiji našel tisto izrazno formo, ki je najbolj ustrezala moji takrat še »ne-konfesionalni religioznosti«.

Poslej sem vedel, da želim svoje znanje na tem področju poglobiti. A ker v Sloveniji žal ni bilo – in še vedno ni – možnosti niti za študij arabistike in islamskih znanosti niti za študij islamske teologije, sem se odločil oditi v Münster – mesto, ki sem ga že precej dobro poznal. Vpisal sem se torej na podiplomski študij arabistike in islamskih znanosti (Arabistik und Islamwissenschaft), kjer sem tudi magistriral. Dopolnjena in nekoliko razširjena verzija mojega magistrskega dela je kmalu zatem izšla v knjižni obliki (Muhammad Al-Gazali. Erkenntnislehre und Lebensweg, Kalam 2014). Med študijem v Münstru sem bil prav tako na dveh enomesečnih izpopolnjevalnih tečajih arabskega jezika, v Maroku in Omanu. Trenutno sem zaposlen na Centru za islamsko teologijo (Zentrum für Islamische Theologie), kjer v okvirju svoje doktorske disertacije delam na projektu »Spoznavnoteoretsko utemeljevanje dinamične mistike v Islamu«. V svoji doktorski nalogi pa se osredotočam na raziskovanje spoznavnih vidikov islamske mistike, tj. epistemologije sufizma.

Ste islamolog, preučevalec islama. Kako bi sicer ocenili poznavanje islamske religije in kultur v Sloveniji in v Evropi na sploh?

Na tem mestu bi rad bralce najprej spomnil na dejstvo, da je Evropa v srednjem veku predstavljala prostor bogatih kulturno-znanstvenih izmenjav z islamskih svetom, če samo pomislimo na prevajalske dejavnosti v Andaluziji in Siciliji. Zahodna civilizacija svoj razvoj v marsičem dolguje ravno islamski kulturi, ki svoje svetovno-zgodovinske vloge ni igrala zgolj v posredovanju helenistično-antične dediščine (predvsem Aristotelovih in Platonovih spisov), temveč v ustvarjanju izvirnih filozofskih del in znanstvenih dosežkov tako na področju matematike, naravoslovja in astronomije, kot tudi jezikoslovja, geografije in tehničnih izumov. Naj tu opozorim zgolj na »očeta optike« Ibn Hajtama (lat. Alhazen), enega prvih »letalskih inženirjev« Ibn Firnasa, znamenitega astronoma in vsesplošnega učenjaka Al-Birunija ter svetovnega popotnika Ibn Batuto. Poleg tega velja omeniti, da sta v 13. stoletju Ibn Sina (lat. Avicenna) in Ibn Rušd (lat. Averroes) predstavljala neizogibni filozofski referenci na vseh večjih evropskih univerzah. Avicennova enciklopedija Kanon medicine pa je vse do 19. stoletja služila kot temeljni vir medicinskega znanja. Enega prvih delnih prevodov Korana naj bil že v 12. stoletju opravil ravno dalmatinski učenjak Herman Koroški. Islam kot religija in kultura ima na evropskih tleh nedvomno dolgo in bogato zgodovino. Sam odnos Evrope do islamskega sveta pa se je seveda spreminjal tako glede na ekonomsko-politične okoliščine kot tudi ideološke interese. Odnos se je torej spreminjal glede na duh časa: če je Martin Luther v 16. stoletju razširjal proti-islamsko propagando, pa so nemški romantiki z J. W. von Goethejem načelu v 18. stoletju iz islama črpali vir duhovnega in pesniškega navdiha.

Danes je težko govoriti o homogenem (ne)poznavanju islamske religije in kulture v Evropi, kajti medtem ko so države z večjim številom raznolikega muslimanskega prebivalstva, kot so (če izvzamem Bosno in Hercegovino, ki je večinsko muslimanska) predvsem Nemčija, Francija, Velika Britanija, Španija in Italija, z islamsko kulturo in religijo dokaj dobro seznanjene, pa tega ne bi dejal za države z majhnim številom muslimanskega prebivalstva, med katere vsekakor spada tudi Slovenija. Naj vzamem za primer Nemčijo, ki jo od omenjenih držav – poleg Slovenije (in Bosne) – tudi najbolje poznam in ponudim zgolj nekaj statističnih podatkov. V Nemčiji živi približno 5 milijonov muslimanov (od skupno dobrih 80 milijonov prebivalcev). Od tega je večinoma turškega porekla, sledijo jim prebivalci iz arabskih in srednjeazijskih držav, a tudi iz bivše Jugoslavije. Obstajajo številne islamske institucije in organizacije z izobraževalno-socialnimi funkcijami (ena največjih je turška krovna organizacija DITIB). V državi je skupno več kot 200 mošej (od katerih približno 70 pripada bosanskim islamskim skupnostim) ter kar 2600 molilnic (po nekaterih podatkih celo dvakrat več). Poleg tega je danes skoraj na vsaki nemški univerzi mogoče študirati arabistiko in islamske študije, na štirih univerzah (med katere spada tudi Münster) pa celo islamsko teologijo. Ob tem bi še dodal, da ima preučevanje islama v akademsko-kulturnih krogih v Nemčiji izredno plodovito tradicijo. Annemarie Schimmel, Max Horten, Helmut Ritter in Richard Gramlich veljajo za najvplivnejše orientaliste 20. stoletja, ki jih lahko postavimo ob bok francoskemu islamologu Henryu Corbinu ali pa izvrstnima angleškima ekspertoma za islam Arthurju J. Arberryu in Reynold A. Nicholsonu.

Kako je pa v primeru Slovenije?

Slovenija se s svojo kapaciteto seveda ne more primerjati z Nemčijo. Toda za primer si v tem kontekstu lahko vzame že sosednjo republiko Hrvaško, večinsko katoliško državo, katere muslimanska skupnost zelo dobro sodeluje z veliko večino arabskega in islamskega sveta, in ki je od leta 2013 bogatejša za eno najlepših (in tudi najmodernejših) džamij v Evropi. Poleg tega se Hrvaška lahko pohvali s študijem arabskega in turškega jezika, ter z lepim številom prevodov temeljnih islamskih filozofskih del, za katere je zaslužen zagrebški arabist Daniel Bučan, dobitnik nagrade za življenjsko delo.

A tudi v Sloveniji se stvari počasi spreminjajo na bolje. Na splošno opažam vse večje zanimanje tako za islamsko religijo in kulturo kot tudi za arabski svet. Toda zdi se mi, da je še vedno premalo platform, ki bi ponudile kakovostno znanje o islamu. Premalo je kulturni dogodkov in akademskih konferenc, na katerih bi prišlo do konstruktivno-produktivnih srečevanj in sodelovanj. Skratka, potrebna je izgradnja večje medverske kompetence. Tudi na področju literature je v slovenskem jeziku še vedno dostopnih zelo malo del tako iz islamske duhovne tradicije kot tudi sodobnih študij o islamski kulturi. Vendar pa tukaj vidim priložnost tudi za lastno udejstvovanje. V ta namen sem v slovenski jezik prevedel dve pomembni deli, eno iz arabščine, drugo iz nemščine: Al-Ghazalijevo filozofsko avtobiografijo Rešitelj iz zablode (Kud Logos 2014) in pa Bauerjevo prelomno študijo z naslovom Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama (Krtina 2014). Moj brat, Sami Al-Daghistani, pripravlja prevod Ibn Tufailovega filozofskega romana in delen prevod Batutinega potopisa. Upam, da lahko v prihodnosti pričakujemo več podobnih podvigov.

Ko se Evropa sooča z množico ljudi, ki bežijo pred vojno in nevzdržnimi razmerami v svojih domovinah oz. tu iščejo boljše življenje, je več govora o islamizaciji Evrope. Kako vi gledate na te ocene oz. strah pred islamizacijo Evrope?

Pri tem se sprašujem naslednje: kako so lahko evropske države sploh ogrožene od religijske manjšine, ki sestavlja komaj nekaj odstotkov njihovega prebivalstva? Sicer pa: za kakšno »islamizacijo« naj bi navsezadnje šlo? Nobeno naključje ni, da je islamofobno gibanje, kot je Pegida, nastalo ravno v Dresdnu, vzhodnem nemškem mestu z morda najmanj odstotki tujcev sploh, in ne recimo v daleč bolj multikulturnem Münstru, Kölnu ali Berlinu. Strah pred tako imenovano »islamizacijo« Evrope je torej povsem iracionalni strah, ki se ni pojavil zaradi dejanske ogroženosti tamkajšnjih prebivalcev, temveč ravno zaradi odločilnega pomanjkanja pristnih odnosov z običajnimi muslimani. K ustvarjanju takšnega strahu so bistveno prispevali tudi mediji s svojim nediferenciranim in pogosto negativnim prikazovanjem islama.

Razumem, da sta zaradi aktualnega dogajanja, terorističnih napadov in naraščajočega radikaliziranja mladih prisotna nekakšne nemir in zaskrbljenost, vseeno pa menim, da je strah pred »islamizacijo« Evrope predvsem projekcijsko platno za strahove, katerih dejanski izvor ne leži v ogroženosti pred islamom, temveč drugje, na primer v slabem socialno-ekonomskem položaju, nezadovoljstvu z oblastjo, ali pa (še najpogosteje) v osebni nestrpnosti do drugačnosti. Beguncem, ki se iz nujnosti preživetja zatekajo v evropske države je nujno potrebno pomagati! Na tem mestu se mi zdi vredno izpostaviti pogumne besede nemške kanclerke Angele Merkel, ki je v enem zadnjih svojih govor dejala, da strah nikoli ni in tudi nikoli ne bo veljal za dobro načelo delovanja. Dovolj zanimivo se mi zdi, da Thomas Bauer, avtor prelomne študije, na katero sem opozoril v zgornjem odstavku, strategijo »islamizacije« pripisuje pravzaprav Zahodni epistemi, ne pa islamu. Po njegovem mnenju je ravno Zahod ta, ki »islamizira« islam, in ne obratno! Kako? Tako, da mu potika več religioznosti, kot mu dejansko pripada, in na ta način brez vsakršnega pomisleka izenačuje islamsko kulturo z islamsko religijo (kar je pa še najmanjši problem).

Danes lahko opazujemo kako ta zahodna »islamizacija« islama na vsakdanji ravni prehaja celo v zahodno »radikalizacijo« islama. Ena od posledic takšne mentalitete je tudi vse pogosteje in zmotno izenačevanje islama z islamizmom. Slednji religijo islama izrablja in instrumentalizira za svoje politične cilje, s čimer ne predstavlja izziva zgolj za Zahod, temveč toliko bolj za same muslimane. Religiozna radikalizacija mladih je dejanski problem, a nič večji kot vsaka druga oblika radikaliziranja, proti kateri se je treba boriti. Govoriti o domnevni »islamizaciji« Evropi pa se mi zdi precej nesmiselno. V tem kontekstu bi za na konec izpostavil besede svojega znanstvenega kolege in mentorja, profesorja Ahmeda Milada Karimija, ki je ob neki priložnosti dejal, da je edino »islamiziranje« Evrope, ki je trenutno na delu in za katerega si je tudi vredno prizadevati, »intelektualno islamiziranje«, v smislu pozitivno-ustvarjalnega doprinosa muslimanskih intelektualcev evropskemu kulturnemu prostoru, h kateremu skozi svoje prevajalsko in akademsko delo stremim tudi sam.

raid2Že v začetku leta ste na Forumu za dialog med vero in kulturo izpostavili pluralnost, ki je bila v klasičnem islamu način življenja muslimanskih skupnosti. Kako se v islamu danes gleda na pluralnost duhovnih tradicij, filozofij, nenazadnje drugih religij …?

Prerok Mohamed naj bi ob neki priliki dejal: »Različnost mnenj je blagoslov za mojo skupnost«. Različnost mnenj je dejansko postala ena glavnih značilnosti klasičnega islamskega duha. Thomas Bauer v svojem delu dokazuje, da se je klasična islamska kultura odlikovala po strpnosti do dvoumnosti, pluralnosti diskurzov, mnoštvu interpretacij in soobstoju resnic. Naklonjenost do večpomenskosti je bilo mogoče več stoletij prepoznavati na najrazličnejših področjih, od religije do erotike, od politike do književnosti, od jezikoslovja do prava. A Bauer nam s svojo študijo prav tako nazorno pokaže, da izgube te tradicionalne strpnosti do dvoumnosti nikakor ni mogoče pojasniti izključno z islamsko zgodovino. Po njegovem mnenju je na takšen preobrat v prehodu iz 19. v 20. stoletje bistveno prispeval ravno ekonomsko in tehnično močnejši Zahod, ki je preko kolonializacije islamskemu svetu »vsilil« principe, ki so mu vse do takrat bili tuji. Te temeljne principe zahodne episteme Bauer prepozna (1) v težnji po univerzalizaciji, (2) v zahtevi po eni in edini resnici ter (3) v načelu Descartesove popolne »jasnosti in razločnosti«. Prevzem teh principov pa islamskemu svetu ni pripomogel k napredku, temveč je v islamski zavesti povzročil ambivalentnost do lastne tradicije, ki je vse do moderne temeljila ravno na nasprotnih vrednotah. Necelovito dojemanje lastne zgodovine in radikalno zavračanje tistih razsežnosti, ki so stoletja predstavljale glavne elemente klasične islamske kulture je po eni strani pripeljalo do nastanka islamskega reformizma po drugi pa do konservativnih islamističnih struj, katerima pa je navsezadnje skupna bodisi politična ideološkost bodisi redukcionizem raznolikosti in večpomenskosti islamskega izročila. Skratka visoko mero strpnosti do dvoumnosti in veselje nad večpomenskostjo sta nadomestili nestrpnost in enostranskost, ki sta tekom 20. stoletja postali vse očitnejši.

Toda sam imam vtis, da se v zadnjem času ponovno prebuja zavest o strpnosti do dvoumnosti in pluralnosti diskurzov. V ospredju je predvsem mlajša generacija muslimanskih intelektualcev. Na kulturno-znanstvenem področju lahko opazimo vse več progresivnih in do raznolikosti prijaznih pristopov sodobnega islama. K temu so ne nazadnje prispevali tudi ideološko-gospodarsko-politični pretresi. »Arabska pomlad« je za Arabce in Muslimane pomenila tudi marsikatero spremembo v zaznavanju sveta in dojemanju lastne tradicije. Duhovni islam, sufizem, ki je bil dolgo časa potlačen, spet postaja alternativa. Novo razsežnost predstavlja tudi tako imenovani evro-islam, koncept, ki ga je kot prvi vpeljal Bassam Tibi (razširil pa Tarik Ramadan) in ki označuje evropsko-islamsko sintezo v okvirju »evropeizacije Islama« (in ne »islamiziranja Evrope«). Veliko muslimanov v Evropi namreč brez težav povezuje dolžnosti in načela Islama z vrednotami moderne evropske kulture. V veliki meri, a nekoliko drugače, temu konceptu sledijo ravno tudi Centri za islamsko teologijo v Nemčiji, ki poskušajo na ustrezen in plodovit način kombinirati doktrine islamske religije z nemškimi kulturnimi vrednotami. Tukaj bi mimogrede izpostavil angažiranost in produktivnost direktorja münsterskega Centra, Mouhanada Khorchida, ki si prizadeva s svojim liberalnim interpretiranjem islamskega izročila v teologiji utemeljiti novo paradigmo: »teologijo milosti« (Theologie der Barmherzigkeit). Mimogrede naj še omenim, da je na našem Centru mogoče obiskati tako seminar o eksegezi Korana in preroškem izročilu, kakor tudi seminar o Gadamerjevi hermenevtiki. Raznolikost ni slaba, če z njo znamo shajati.

Drugi del intervjuja bo objavljen v četrtek, 1. oktobra 2015.

42 KOMENTARJI

  1. Večina povedanega je zame novo. Sram me je, da sem popolnoma sledil propagandi kako je islam v temeljih nerazvojen, nestrpen do razmišljanja, drugačnega mnenja. Avtor celo Mohamedov pozitivni stavek o sprejemanju drugačnih mnenj pove.
    To imamo problem tudi v Sloveniji, kjer imamo dve monopolni korporaciji, ki s svojimi politkomisarji posiljujeta že 25 let veš prostor. Vedno bolj se mi zdi, da je kar 50 % državljanov odprto za tretjo pot. Ki ni komunistično-fašistični korporarivizem F21, niti njen “protikomunistični” copy machine. Oba sta brez rezultatov. Naša družba gnile že 25 let na 45let podlage.

    Edina stvar, ki me moti, je to da avtor v uvodu in kasneje ne prizna, da ima socialistične korenine. Islam je socialističen v ravnanju, fevdalističen, proti individuuma. Mama iz SFRJ, oče verjetno član Sadamove BAAS (socialistične monopolno stranke), prišel študirat v “napreden” Tito land SFRJ. “Takrat je bil Irak najbolj gospodarsko in družbeno razvit” ni samo dejstvo, lahko je “jugonostalgija”. Poglejte koliko kulturnikov, intelektualcev in pomembnih kristjanov imamo v Sloveniji, a so vsi mentalno socialistični kloni. Po 25 letih je vlogo Vaclava Klausa odigral Šturm, PA Pred 15 leti Mrkaić, Pezdir. Od kulturnikov je soliden Ihan, medtem ko ima Mazzini še vedno hude popadke. Ostalo je en sam komunizem ali fašizem. Ništrc zagovornikov ” “demokratičnih vrednot” in “krščanskih vrednot”.

    Manjka tudi opis razhoda z socializmom. (sumim, da ga ni).

    In manjka zelo kritična primerjava podobnosti islama s socializmom. Ali različnosti sploh so?

    Je torej islamizem proti islamu isto kot komunizem proti socializmu?

    Kako je s civilno družbo v islamu, je tudi tako ugrabljena s strani komunistov in “protikomunistov” kot je to danes v Sloveniji , da se ljudje bojijo na glas razmišljati in izpostaviti, saj jih en ali drug tabor hitro ubije s fatvo.

    • pavel: “… v Sloveniji, kjer imamo dve monopolni korporaciji, ki s svojimi politkomisarji posiljujeta že 25 let veš prostor.”
      =====================

      Aha, torej je Demos že leta 1990 posiljeval prostor, bi morali biti tiho in ostati v Jugoslaviji??? 😉

      • Demos ni imel medijske Mašinerije. Tu zavestno manipuliraš.

        Demokracija, Reporter in Politikis. Me prav zanima kako bo JJ sedaj obračunal s Šurlo, ki je po 25 letih zvestega služenja, dobil preblisk svobode?

        Glede % je pa tako: sem kar preveč Črnomlju kot mi Darja pravi. Mislim, da je večina Slovencev socialistov. Potem pa ujamem sem in tja od avtoritet, da je potencial za sredinsko stranko velik. Pa nekaj časa verjamem. Pa obupam. Pa spet dobim upanje.

        To ti mene dobro slediš, Karla!

        • Ne Črnomelj, ampak črnogled. Ja, to je moj greh. Zelo sem razočaran nad ljudmi, nad človekom. Toliko socialistov. Toliko manipulacije. Pa še kar verjamejo lutkam iz teatra brez rezultatov.

          Ko bi vsaj danes rekli: no moj politik, pokaži mi načrt tvojih ukrepov, marljivih ciljev ta mesec, za pol leta, 1 leto, 2 leti. Potem črta: kaj si naredil.
          Ta banda, ki sem jo 25 let volil je meni 25 let življenja uničila, sedaj pa še prihodnost mojim otrokom.

          Ni važen politik kot ime, temveč kot uslužbenec:kaj dobrega je naredil, katere projekte je izpeljal katere reforme, kakšne zakone. Ne pa da se vsi dobrikajo s tujim denarjem, ki ga talajo svojim volivcem. Ali pa z državnimi službicami, ki jih talajo svojim zvestim hlapcem.

          • pavel: “Ta banda, ki sem jo 25 let volil je meni 25 let življenja uničila, sedaj pa še prihodnost mojim otrokom.”
            =====================

            Sam si kriv, če že 25 let voliš tiste, ki potem zmagajo na volitvah. 😉

        • pavel: “Demos ni imel medijske Mašinerije. Tu zavestno manipuliraš.”
          ===================

          Zavestno manipuliram?? Nisem jaz kriv, če si ti zmeden.
          2015 – 25 = 1990.
          Torej katera je bila leta 1990 potem druga stran, ki je posiljevala prostor?
          Odgovor prosim!

          pavel: “Demokracija, Reporter in Politikis. Me prav zanima kako bo JJ sedaj obračunal s Šurlo, ki je po 25 letih zvestega služenja, dobil preblisk svobode?”
          ===============

          O kakšnem obračunu in zakaj to to?

          pavel: “To ti mene dobro slediš, Karla!”
          ============

          Ne razumem o čem ti to?

    • pavel: “… Vedno bolj se mi zdi, da je kar 50 % državljanov odprto za tretjo pot. Ki ni komunistično-fašistični korporarivizem F21, niti njen “protikomunistični” copy machine.”
      ===============

      Če pavel pogosto navaja, da so vsi v SLO socialisti, to torej pomeni, da je teh 50%, ki so domnevno za tretjo pot, tudi socialisti.
      Torej, tretja pot s socialisti? Tretja pot v socializem?

        • pavel: “Dobro, da imam tebe, Karla. Sedaj prestrašene sodelavce Drage bolje razumem.”
          ================

          Ne poznam nobene Karle. Za svoje zmedene tekste, ki očitno nastajajo v psihopatski gorečnosti do “tretje poti” si si sam kriv. Namesto, da bi raje “revidiral” svojo t.i. “tretjo pot” s 50% socialistov raje napadaš (s svojimi prividi) tiste, ki opozorijo na tvojo zmedenost v tvojih tekstih.

    • pavel: “Vedno bolj se mi zdi, da je kar 50 % državljanov odprto za tretjo pot. Ki ni komunistično-fašistični korporarivizem …

      … Ostalo je en sam komunizem ali fašizem. Ništrc zagovornikov ” “demokratičnih vrednot” in “krščanskih vrednot”.
      ===============

      Kakšna “čudovita” usklajenost mnenj ene osebe.
      50% ništrc.

  2. Čestitke Časniku, da je s prodorom razbil komunistično-fašistični “intelektualni” in medijski monopol.

    Še kakšno okroglo mizo, pogovorno mizo organizirajte. Pogrešam muslimane, ki so javno kritični do odklonov islama. Nevzet Porić mi ne deluje verodostojen. Mufti Grajbus?

    • Ulala, kakšno priznanje razsvetljenja pri našem pavlu. 🙂

      Pa ne, da zdaj zaradi enega intevjuja razmišlja o prestopu iz krščanstva (katolištva) v islam? Casius Clay, znameniti boksar je tako postal Mohamed Ali, Cat Stenes, popularni pevec in pisec glasbe je Yusuf Islam.

      • Evo, pavlu sem prejle nagajivo predlagal, naj se “prekrsti” v Ibrahima, pa je bilo kdovezakaj zbrisano. Ampak saj vsi znamo biti kdaj tečni, kajne. 🙂

          • Još, še dobro, če bom že Edvard, da vsaj ne bom Kardelj. 🙂

            ps. Sicer ne drži, da je Kocbek danes v Sloveniji moderen. Najbolj moderen je bil nekje v poznih osemdesetih. Skoraj vsi katoliški intelektualci, laiki in kleriki, so v tistem času prisegali nanj. Danes bi nekateri iz njegovega imena delali kletvico. Najbolj bedno mi je, če celo isti ljudje.

      • Neumestni predlog. Moja vera v Kristusa je osebna. Le kam pa naj grem?

        Če pa imajo ljudje hinavsko “tradicionalno”, “kolektivno” ali “kulturno” vero, potem so ti ljudje osebnostno zelo šibki. Limajo se na liderje (Rode, JJ), politično stranko (SDS, nsi) ali na “neomadeževano” Cerkev. Bojijo se kritizirati in realno gledati nanje. Njihova vera ni vera, ampak malikovanja. In če kdo upa kritizirati, je takoj odpadnik od vere, izdajalec, hudič (ki jih bo odvrnil od vere).

        Največje zlo socializma je, da je večini katoličanom sprevrgel vero v malikovanja in praznoverja.

        • Pavel, mogoče imate prav, ko trdite, da se ljudje s “hinavsko tradicionalno, kolektivno ali kulturno vero” limajo na liderje “Rodeta, JJ, SDS, NSi ali neomadeževano Cerkev”.

          Toda – ali ste pred to trditvijo preverili, koliko naštetih se je ob zadnjih volitvah prilimalo na liderja Mira Cerarja in njegovo SMC? Se jih je pa že moralo kar precej prilimati nanj, saj je gospod celo zmagal kot deklarirani verni kristjan 🙂

          • Imaš prav. Nisem ga nalašč pozabil. Mislil sem da so ga podprli birokratski kristjani, rdeči kristjani, socialistični kristjani. Zadnje čase pa vidim, da so ga podprli samo tisti, ki res ne marajo Janše.

            Cerar je isto sranje, le drugo pakiranje.
            Veš čas iščem glob je razloge: kako pametni ljudje v enem trenutku potegnejo z iracionalno množico in niso več zmožni distance in razmisleka, kritičnega pogleda.

        • Naredi kaj na tem, da tvoja vera ne bo le osebna. Zakaj tudi mi ne bi imeli kaj od tega?
          Ne razumem kako ima lahko nekdo svojo osebno vero? Osebna vera je lahko tudi čista herezija. A zato si morda tako “kritičen” tudi do papeža, zgoraj pišeš tudi Rodeta in celo frančiškanov? To slednje mi je šele zdaj padlo v uho, pa mi je res čudno. Tebi Cerkev ni jasna in še vedno kar dvomiš vanjo? Še nisi razrešil tega temeljnega dvoma?
          Če je tvoja referenca le tvoja osebna vera, ki je ne moreš identificirati s Cerkvijo, potem si še v osebnih težavah. Ni čudno, če se nate kdaj pa kdaj zgrnejo razni napadi…

          • Naredim. Sodelujem v župniji, pel sem v zboru, berem berilo, pucamo cerkev, v molitveni skupini sem bil med bolniško med starkami,…

            Narobe si me razumel. Nimam krize pri iz povedo vanju vere:… Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev…

            Ne skrbi, nisem New agevski ezoterika, sanjač, bluzator.

            15 let sem bil v SKŽ, na številnih osebno vodenih DV. To moraš izkusiti, da boš vedel o čem govorim.

          • Hvala, ker si skrben do mene.
            Probaj biti vsaj malce samoreflektiven: večino napadov name je samo zato, ker kdaj kakega malika kritiziram. Če te osebe pohvalim, jih ni. 😀
            Sem upal, da si vsaj ti spregledal ta slovenski socialistični popularni šport MALIKOVANJA.

            A se ne spomniš kako sem tu pisal dialog s sodelavcem, ki mi je zgroženo zatrdil, da “Rodeta se pa ne sme kritizirat”. Tudi Janše ne, kot Mohameda ne.

  3. Razumna in za muslimane najbolj osrečujoča pomoč bi bila, da se zagotovi v muslimanskem svetu mir, zlasti v Siriji. Vsak človek, ki je normalen želi živeti v svojem domačem okolju, ne pa v tujem okolju, ki je povsem drugačen od domačega.

    da ima pri tem odločilno vlogo nemuslimanski svet dokazujeta različni stališči Putina in Obame.

  4. Sicer je to res zanimiv in dragocen intervju. Nekatere stvari so mi nove, nekatere druge in nekatera imena iz srednjeveškega islama in njihove zasluge za Evropo sem obnovil.

    Res, če je v “mračnem srednjem veku” zelo krščanska ali zelo cerkvena Evropa lahko našla vsaj nekaj sožitja in plodnega oplajanja s tedanjim islamom, bi bilo čudno če ga “razsvetljeno, sekularizirano” krščanstvo 21. stoletja ne bi zmoglo vsaj približek tistega srednjeveškega. Ali če je ta zgodovinska vzporednica preveč oddaljena, če ne bi zmoglo tistega toleriranja in sodelovanja kot ga je pokazala že ranjka Austroogrska.

    In se strinjam, da je islamizacija islama dejansko vsaj delno krivda preveč agresivnega in dominantnega pristopa Zahoda do te kulture.

    p.s. Ni pa nujno, da se v vsem in popolnoma istega mnenja z zanimivim intervjuvancem. O tem morda kdaj drugič.

    • Tu si mi dal idejo. Glede na to, da sem zadržan do sv. Frančiška in frančiškanski redov (zelo pa cenim patrističnega patra Špeliča in najboljšega pridigarja in spovednika p. Polikarpa), bi bilo fino brati prispevek kakšnega modrega poznavalca Frančiška, ki bi nam predstavil kako je pred 900 leti? Frančišku edinemu uspevalo dialog s Turki.
      Ne bi bilo slabo predstaviti f. karizme iz katere tudi papež F1 izhaja.

      Distanco do frančiškanov imam ravno zaradi nekaterih komunističnih sanjarjen, ki so danes zaradi New age sanjarjenja zelo popularna.

      • Ne vem, če imajo pri teh komunističnih sanjarjenih karkoli opraviti frančiškani ali sveti Frančišek. Prej ne kot ja. Morda recimo, ugibam, pri idejah krščanskega socialnega reformizma kakšnega Henry de Saint Simona ( ki so povsem druge od marskističnih).

        Svetega Frančiška in njegovo sporočilo bi najlažje povezali s sodobnimi ekologisti in pacifisti, a nisem prepričan, da jih prav velik procent moli k njemu ali ga ima za nekega zavetnika ali duhovnega očeta svojega početja.

        Spomnil si me na patra Polikarpa, ki ga že dolgo nisem videl. Ne vem, kje je trenutno in upam, da je še na tem svetu. Tudi jaz zelo cenim to očetovsko modro figuro, nekako čvrsto in blago obenem. Tudi Špeliča, Kovača, Jakopa, Gostečnika, Zoreta … cenim ali zelo cenim. Verjetno ni močnejšega katoliškega reda pri nas.

        Sicer pa sam izhajam iz najstarejše jezuitske fare na Slovenskem. Pravzaprav sem bil tam v zgodnjem otroštvu še preden so jezuitom po nekaj desetletjih ( pregnanstva) dovolili, da se v to svojo “prafaro” vrnejo. Prvi pater, ki se ga tam spomnim, je pa Franček Kramberger, ki je zdaj, če se ne motim, na Koroškem pri Pliberku.

        • Težka uganka: Gorica, Magdalena, Dravlje (rok), Ljubljana (Jakob, jožef)… Več jih pa ne poznam. SV. Ignacij na Rdečem bregu na Pohorju.?? Pomagaj mi prosim, gotovo nisem zadel.

          P. Polikarp: v zadnje sem imel spoved pri njem na Brezjah za veliko noč. Ko pa sem bil pred 2 leti par mesecev v UKC, pa je bil tam v bolnici (srce) , mi je rekel bolniški duhovnik, ki ga je škof sedaj premestili.

          No, ko je nek frančiškan lani na Časniku pisal, smo ga vsi napadli: janšisti in jaz. Janšisti so napadli tudi Edija Kovača in Karla Geržana.

          Sej Zdravko in Riki imata velikokrat zelo prav. A kaj ko malikujete.

        • A ja, še to. Kaplan Franček Kramberger me je zelo nagovoril v tistem času poznega otroštva in odraščanja. Nihče me ni silil, da v tedaj še vztrajam pri hoji v božji hram, žal nisem bil povezan v kako občestveno skupino, mojih sošolcev in prijateljev tam ni(več)bilo, okolje je razkristjanjeno, a verjetno mi tudi magnet duše tega človeka ni dal, da me vsaj v nedeljo ne bi bilo pri sv. Jakobu. Naj bo to skromna zahvala človeku, ki mi je bil apostol Jakob moje dobe, zelo dober apostol.

  5. Verjamem, da je tega razmišljanja najbolj vesel, nadškof Zore. Po njegovih ugotovitvah bo islam prinesel identiteto Evropi, ki je sedaj nima. Glede na to, da je avtor specialist za islam bi bilo dobro, če bi napisal, kakšen je odnos islama do žensk. Če že govorimo in navajamo avtorje, ki na filozofski ravni ugotavljajo kako je vse lepo in prav bi bilo dobro, da se pokaže tudi kako to izgleda v realnosti.

  6. Oprosti Pavel ampak ljudje kot ti me strašijo. Kako lahko doživljš razsvetjenja v trenutku brez, da bi pomislil na kaj več kot na golo informacijo, ki si jo dobil. Ne mi rečt, da tega kar je gospod Raid povedal še nisi nikoli slišal? Kaj si pričakoval od sina Iračana (ki je oh kako čudno prevzel vero od očeta, le zakaj ne od mame?), ki študira islam? Da bo nepristranski?
    Pavel, beri, beri in beri pa še enkart beri, beri vse in na koncu boš lahko izločil seme od plevela.
    Za začetek si lahko prebereš drugo mnenje o temu o temu kako je kar naenkrat celotna Zahodna civilizacija nastala na Islamskih izumih/izumiteljih
    tule: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/razstava/

    • Ni te treba biti strah. Imam par znancev muslimanov in muslimani v Bosni do komunistično-fašistična srbske in tudi hrvaške klavnice niso bili ekstremni. Slišal sem, da so v Andaluziji dobro sobivali. Bil sem en mesec v Turčiji in 8 dni v Kairu. Sofiji so odlični. Za nekatere znanstvenike sem slišal. Mnenja zbiram, imam dvome in to zgoraj je dialog. S socialistično internacionalo, ki vodi milijonske migracije muslimanov (problemi se že sprožajo, ker je večina zelo nestrpnih in ne razumejo, da so gostje) je brez veze razpravljati, ker histerično forsirajo svoje plane ne glede na žrtve v narodu (toliko pa moramo dosedaj poznati metode socialistov).

      Človekoljubna nota ostaja pri meni glavna. Druga je, da rabi Evropa delavce. Narediti moramo le strog sistem, ki bo hitro detektiva skrajneže in jih izgnal. Pa vsaj 10 let ne smejo državljanstva dobiti.

      Česa te je strah konkretno.

      • “da rabi Evropa delavce”

        Res je, ampak!Ti muslimani, ti ilegalni ekonomski migranti me prav nič ne spominjajo na delavce.

  7. Za gospoda Pavla:
    Islam je galaksija. V njem lahko naješ vse. Tudi Raida Al-Daghistanija. Ampak! Bilo bi zanimivo vedeti, koliko muslimanov razmišlja tako kot in potem izračunati njihov odstotek. Bojim se, da je sledilcev tega, kaj že dela za preživetje, tako malo, da ne boste nobenega srečali.

  8. Evo, prispevek CBSa, nekaj pogovora, nekaj glasbe z enim najbolj znanih zahodnih spreobrnjencev v islam.

    Yusuf Islam, nekoč Cat Stevens:

    https://www.youtube.com/watch?v=CVahkfUEzOI

    Če nič drugega, je bil dober glasbenik. No, zelo dober. Ne plehek, kot večina v svetu zabavne glasbe danes. Menda se po dolgih letih vrača k javnim nastopom in je zato požel že močno kritiko iz zdaj njegovega, islamskega sveta.

  9. Avtorjeva razlaga islama je enaka ,kot ta od Tarika Ramadana, ki sem ga velikokrat imel priliko poslušati televizijskih v diskusijah, ki so bile bolj ali manj mimobežne (govor drug mimo drugega). Govor o drugačnem islamu ne razjasni osnovnih pojmov. No tudi vprašan ni bi , da bi jih razjasnil. Kot prvo razjasniti, definirati pojme: Kaj pomeni zanj islamizacija, ali je islam ali ni?
    Kaj mu pomeni širiatsko pravo?
    Kaj o fatwi med muslimani, ko nekdo hoče zapustiti islam?
    Kaj meni o kamenjanju prešuštnih žensk?
    Kaj meni zgodbi Somalijke Miriam Abdiharman?
    Kaj meni o zgodbi Pakistanke Alise Bibi, ki je obtožena blasfemije?
    Komentar na Saudsko Arabijo.
    Vloga ženske v Islamu.
    Kakšno je pravilno branje Korana in kdo odloča o tem, kaj je pravo branje?,….
    Odgovori na ta vprašanja nam pomagajo razumeti avtorja, mogoče celo islam.

    Ob nastanku Turške laične države so leta 1928 v Egiptu, kot upor proti izginotju širiatskega prava, nastali Muslimanski Bratje. Za to islamizacijo ni krvi zahod. Pravzaprav je za mene islamizacija, poziv da se vrnejo nazaj k izvirnemu islamu. Zahod pomaga k izlamizaciji s individualizacijo , razbijanjem družine in obsedeno feminizacijo družbe.
    Upam, da bo drugi del intervjuja prišel k konkretnim definicijam, če ne bo potreben tretji del.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite