Seveda bi lagal, če bi rekel, da nisem vesel zmage Suzane Džamaladinove alias Džamale (mislim, da je tak zapis v slovenščini boljši od Jamale, glede na to, da je original po večini v cirilici). Vesel bi bil tudi, če bi se objektivno izkazalo, da sta bila njena pesem in nastop povsem zanič. Navijač je pač podarjene enajstmetrovke vesel skoraj enako kot zaslužene. Kar vam bodo glede na pretrese zadnjega meseca potrdili tako vijoličasti kot zeleni.
Televoting ni bil vsega kriv
Kajpak je letošnja popevka Evrovizije potrdila vse negativne trende, ob katerih se tisti, ki zadevo spremljamo že kakšno desetletje več, križamo vsako leto znova. In za nepreklicno slovo »dobrih starih časov«, za mlajše rodove ohranjenih samo še na jubilejnih zgoščenkah, izmenično ali kolektivno krivimo izgon jezikovnega bogastva, odpravo orkestra, spreminjanje tekmovanja v karaoke (kot se je neblago izrazil legendarni Johnny Logan) in vsesplošno prevlado cirkuških prvin. No, mimogrede in pro domosua povedano je bila Džamala glede na navedeno starodavnim idealom nedvomno bliže kot konkurent iz soseščine Sergej Lazarev. Vsem naštetim stranpotem bi bilo moč pridati še opazen premik težišča, ki se je zgodil, ko so se evrovizijski karavani množično pridružile nekdanje socialistične države iz srednje in vzhodne Evrope. V novih razmerah je zmaga prejšnje rekorderke Irske postala utopija, veliko laže sta do nje prišla Azerbajdžan ali, navsezadnje, zdaj že drugič Ukrajina. Menim, da bi zdaj težko slavila celo Abba, da o Celine Dion sploh ne govorim.
V redu, do letos smo mislili, da je glavni krivec za zaton telefonsko glasovanje občinstva kot edini kriterij določanja zmagovalca. Mislim, da smo po stockholmski prireditvi podmene ozdravljeni. Da zna biti glasovanje strokovnjakov ravno tako predvidljivo in pristransko, je sicer znano tudi s slovenskih predizborov. Kar nekaj žirij si je v preteklosti za edini cilj zadalo preprečiti pot na sklepno tekmovanje favoritinji ali favoritu ljudskih src. Nekateri se boste recimo spomnili predizbora 2004, ko so veščaki v Istanbul namesto Natalije Verboten poslali Duo Platin. Z znanim izplenom misije.
Zanimiv evropski zemljevid
Če je že v starih dobrih časih veljalo, da bo grška žirija kot daleč najboljšo vselej prepoznala ciprsko pesem (in obratno), je število tovrstnih gotovosti očitno precej naraslo. In nemalokrat so ljudje s svojimi glasovi »popravljali« pristranskost strokovnih komisij. Seveda razlika med okusom ljudi in strokovnjakov ne bode nikjer v oči tako kot pri vrednotenju poljske pesmi. Veščaki so ji namenili točno sedem točk, kar pomeni slabe 0,2 točke na državo. Več kot eno je dobila samo v sosednji Litvi in Azerbajdžanu. Gledalci, za katere lahko domnevamo, da jih je pomemben del prihajal iz po Evropi razširjene poljske diaspore, so isti izdelek nagradili kar z 222 točkami.
Toda zanimivejša so druga odstopanja, ki govorijo bolj v prid ljudskega okusa. Ukrajinska in estonska strokovna žirija sta denimo presodili, da pesem Rusa Sergeja Lazarenka ni vredna piškavega oreha in sta ji pravičniško dodelili po nič točk. A glej ga zlomka, ljudstvo pred televizorji mu je v obeh državah prisodilo najvišje število točk. Podobno se je zgodilo v Latviji, le da so tam Rusi očitno imeli nekaj besede še v strokovni žiriji (navsezadnje je bila ena zgodnejših »vzhodnih princes« evrovizijske popevke latvijska Rusinja Marija Naumova) in so Lazarevu dali sedem svojih točk. Ni treba posebej poudarjati, da je v Estoniji in Latviji med strokovnjaki slavila Džamala. Na dnevnopolitični ravni ta razkorak seveda opozarja, da oblasti v Estoniji in Latviji svojih rusko govorečih sodržavljanov ne bi smele puščati v nekakšnem postsovjetskem nostalgičnem getu, v katerem očitno mnogi živijo in v katerega se bo sicer zelo zajedel putinizem. Podobno velja za Ukrajino, samo da tam, kot sem večkrat opozoril, meje ne potekajo po jezikovni črti, saj je mnogo nacionalno zavednih Ukrajincev rusko govorečih.
Ruska žirija ukrajinski kajpak ni ostala dolžna. Presodila je, da je zanič Džamala. Z dvanajstimi točkami je počastila predstavnico neoporečne ruske zaveznice Armenije (ki je, mimogrede, dvanajstico pobasala tudi v Franciji, kjer živi ogromno Armencev). Zdravo rusko ljudstvo je sicer ravnalo enako geopolitično modro, vendar je kljub temu deset točk namenilo Tatarki iz dekadentne soseščine. V Lukašenkovi Belorusiji so skušali biti bolj uravnoteženi. Res sta obe dvanajstici romali v prijateljsko Rusijo, toda novo odkrite prednosti posredništva med vzhodom in zahodom so kronali s tem, da niso samo beloruski gledalci prepoznali določene vrednosti Džamalinega izdelka (za deset točk), pač pa mu je hkrati sedem točk podelila beloruska žirija.
