Rafaelova družba: Višarski dnevi mladih, ki so segli v srce

1
276

V petek, 31. julija, smo se v jutranjih urah zbrali na parkirišču in kljub zaspanosti z nasmehom pozdravili neznane in nekatere že znane obraze.

Naša pustolovščina se je začela z vožnjo proti Špitalu ob Dravi. Med vožnjo nam je sociologinja in zgodovinarka, mag. Helena Jaklitsch, orisala čas slovenskih beguncev po 1945 ter kljub težki zgodovini z žarom spregovorila o moči slovenstva in o čudežih, ki so se dogajali v tako težkih razmerah. V Špitalu sta se nam pridružila Majda in Lojze Starman. Ga. Majda in g. Lojze sta leta po drugi svetovni vojni kot begunca preživela v taborišču v Špitalu in si tam ustvarila svoje življenje vse do danes. Ne le da sta nas vodila po poteh takratnih beguncev v Anras, Lienz in Špital, temveč sta s svojo preprostostjo, iskrenostjo, neverjetno življenjsko zgodbo segla v naša srca.

V popoldanskih urah smo se odpeljali v Bistrico na Zilji. Tam nas je pri idilični cerkvici na hribčku pričakal g. Stanko Trap, dobro poznan kot ziljski župnik. V tako lepem okolju smo z njim poklepetali o njegovem delu, ljudeh, jeziku ter življenju v Ziljski dolini. Ljudje ga zelo spoštujejo, saj velja za človeka, ki je ogromno naredil za koroške Slovence in slovenski jezik. O tem zgovorno govori Tischlerjeva nagrada, ki jo je ziljski župnik prejel lansko leto. Kljub tako velikemu dosežku sam ostaja ponižen in v želji po izpolnjevanju svojega poslanstva kot duhovnik med zamejskimi Slovenci. Sledila je sveta maša, ki je bila za mnoge od nas nova izkušnja, saj je potekala dvojezično: v slovenščini in nemščini.

V Bistrici pa nas je nato z odprtimi rokami sprejela ga. Pepca Druml, lastnica Stare Pošte, kjer so za nas poskrbeli s hrano in pijačo. Večer sta nam z ubranim petjem koroških in ziljskih ljudskih pesmi polepšali ravnateljica dvojezične šole ga. Katarina Sticker in ga. Pepca. K pesmim smo se tudi sami radi pridružili. Vsebinsko pa je bil večer obarvan s pogovorom o dvojezičnem šolstvu na Koroškem. Prenočišče nam je družina Druml ponudila celo v domači hiši. Počutili smo se tako počaščeni kot tudi zelo lepo sprejeti.

V naslednji dan nas je ga. Pepca popeljala s pripovedovanjem o običajih v Ziljski dolini in nam pokazala video o enem izmed tamkajšnjih običajev, imenovanim štehvanje. Zaključila je s pričevanjem o doživljanju slovenstva in slovenščine v Ziljski dolini. Zatem nas je ga. Milka Kriegl odpeljala po Ziljski dolini ter nam dolino razkazala v vsej njeni lepoti. Predstavila nam je tudi zgodovinski oris, izpostavila znane osebnosti in nas navdušila s prigodami iz otroštva.

Koroški ljudje so nam gotovo segli v srce, tako da smo jih v svojih srcih ponesli na Svete Višarje, kamor smo poromali v popoldanskih urah. Večer smo na Svetih Višarjah zaključili z msgr. Janezom Pucljem, ki je predstavil svoje delovanje v Nemčiji. V tem večeru smo si vzeli čas tudi za medsebojno podelitev vtisov, ki so nas zaznamovali v teh dveh dneh.

Prenočili smo v Ehrlichovem domu na Višarjah in naslednje jutro začeli s pripravami na sprejem romarjev, saj se je odvijalo 27. Romanje treh Slovenij. Začelo se je s predavanjem tržaškega časnikarja in publicista Iva Jevnikarja z naslovom 70 let po dogajanju, ki je spremenilo vse “tri Slovenije”. Četudi je deževalo, je bil govor spremljan z zanimanjem, saj je ob obletnici vojne izpostavil sedanjo situacijo naroda, ki je še vedno razdeljen, in manjšin, ki že izgubljajo narodne vrednote. Hkrati pa je v svojem govoru spodbudil Slovence k trudu za dialog in za ohranjanje vrednot.

Sledila je slovesna sveta maša, pri kateri je skupaj z izseljenskimi duhovniki maševal msgr. Alojz Uran, ki živi med Slovenci na Tržaškem. Petje so obogatile Marijine sestre čudodelne svetinje, ljudsko petje pa je na orglah spremljal prof. Tomaž Simčič.

Kulturni program je zaradi slabega vremena odpadel, zato pa vsaj tukaj zapišimo stavek o izpuščeni vsebini. Letos čez vse druge spominske dogodke sega 70. obletnica konca druge svetovne vojne in začetek nesvobodnega režima v matični domovini. Tako radi bi se spominjali svobode in življenjskega razcveta, pa ju ni bilo. Ko je bil drugod po svetu že mir, se je pri nas tragedija šele pripravljala na svoj vrhunec. Tisoči so morali za svoje slovenstvo in krščanstvo dati življenje. Premnogi rojaki, ki so se pred slepim sovraštvom in enoumjem umaknili v svobodne države, so morali zapustiti svoj dom, svojo ljubljeno domovino. Obojim smo se nameravali pokloniti z domoljubnimi pesmimi v izvedbi Marijinih sester in s kratkim recitalom izseljenskih pesnikov, med njimi tudi z odlomkom pesmi Franceta Papeža:

… v ugodju in varnosti globljega duha

živega v tujih zemljah in razpetega

v srčnem in miselnem sporočilu slovenstva

razvijali so z ognjeno strastjo spoznanja

in podobe o stvareh in nebu in času

in v hiši je bila ljubezen in prizadetost

proti odtujenju in smrti

globoka usmerjenost naprej in nazaj

v besedo lepote in misli …

V vseh teh številnih doživetjih na Višarskih dnevih mladih 2015 smo od vseh ljudi, ki so nas gostili, si za nas vzeli čas, z nami iskreno spregovorili ter nas sprejeli, gotovo prejeli njihovo dediščino slovenstva, ki jo nosijo s seboj, in s svojim življenjem za slovenstvo oživeli tudi našo željo po narodni predanosti. S tem, kar so, so nam segli v srce.

Vir: Rafaelova družba, nadaljevanje poročila je Potopis udeležencev Višarskih dnevov mladih – 1. del

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

1 komentar

  1. Gotovo so se udeleženci imeli zelo lepo in veliko zanimivega zvedeli v teh prekrasnih krajih. Malo je žalostno, da so skoraj vse najimenitnejše korenine med zavednimi slovenskimi duhovniki na Koroškem in v Italiji že v letih ali se poslavljajo. Bogvedi, kaj bo s slovenstvom v Ziljski dolini ( ki se je v preteklosti mnogo bolj skrčilo kot v Rožu, ali posebej v primerjavi s Podjuno), potem ko bo odšel imenitni gospod Stanko Trap. Pod Višarjami je žalostna izkušnja, da se je po odhodu slovenskih duhovnikov v Kanalski dolini v kratkem slovenstvo strahovito oklestilo.

    Komu je taka asimilacija potrebna v 21. stoletju, v času, ko male avtohtone skupnosti res nikogar ne ogrožajo, ampak je vsevropsko sprejeto, da so velika kulturna obogatitev?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite