Rado Trifunović, stric iz ozadja slovenske košarke

0
477
Rado Trifunović Foto: Modre novice
Rado Trifunović Foto: Modre novice

Če bo zaradi uspeha na evropskem prvenstvu pet tisoč več otrok v Sloveniji za košarko, je med njimi mogoče nov Gašper Vidmar. Ali pa Dončić, Dragić, kdorkoli.  Potem je pa moje delo, da nekaj najdem. Odlično poznam košarko v Sloveniji. Vse poznam. Od 6 let do zaključka kariere.

Slovenska moška članska košarkarska reprezentanca, slovenska moška članska rokometna reprezentanca, kanuist Benjamin Savšek in alpska smučarka Ilka Štuhec so prejemniki Bloudkovih nagrad za leto 2017.

Nagrado, ki jo je prejela košarkarska reprezentanca, je prevzel Rado Trifunović, ki je bil septembra lani v Instanbulu še eden od pomočnikov trenerja in selektorja Igorja Kokoškova, danes pa je sam na tem najbolj odgovornem mestu v naši košarkarski organizaciji.

Slovensko moško člansko reprezentanco sta za Bloudkovo nagrado predlagala Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in Košarkarska zveza Slovenije. Kot je navedeno v obrazložitvi, je košarkarska reprezentanca od leta 1991 trinajstkrat nastopila na evropskih prvenstvih, a najboljši rezultat je dosegla 2017. Do velike zmage je prišla brez poraza. V finalu v Istanbulu je premagala Srbijo in osvojila zlato.

Pogovor z Radom Trifunovićem je nastal že konec septembra, ko je bila evforija v Sloveniji še na višku. In tudi še ni bilo odločeno, kdo bo nadaljeval delo Igorja Kokoškova.

Domžalski ljubitelji košarke se vas spominjamo kot izvrstnega igralca domžalskega Heliosa, kot nosilca tedanje igre in ekipe. S starejšim bratom Dušanom sta tvorila hudo napadalno navezo znotraj Heliosa. Kako se spominjate takratnega obdobja?

Lepo. Biti igralec je lepa stvar. V vsaki sekundi, v vsaki minuti sem užival. Še bolj posebni so ti spomini, ker sem igral z bratom. Ne igra veliko bratov v isti ekipi, zato je to nekaj posebnega. Lahko povem še, da sem igral s svojim sošolcem od prvega do osmega razreda Marjanom Košakom, ki je bil dober igralec, pravi vodja tudi v ekipi in izven nje. In vsi, s katerimi sem igral, Miha Šetina, Gregor Belina itd., so bili moji dobri prijatelji. Igrati s prijatelji je nekaj najlepšega, zato imam lepe spomine.

Kasneje ste v Domžalah kot trener prevzeli člansko ekipo in že takrat nakazali, da imate dober trenerski občutek. Kako se spominjate prehoda od igralca do trenerja?

Ko prenehaš z igranjem košarke, je to najtežji del. Pa ne samo za košarkarja, za vsakega športnika, ki se odloči, da bo prenehal, je zelo težko. Sam sem nehal zaradi poškodb hrbtenice in kolena. Ni šlo več, telo ni zdržalo. Kaj početi sedaj v življenju? Pol leta je luštno, potem pa … Imel sem srečo. Že kot igralec v Domžalah sem od svojega triindvajsetega leta deloval tudi kot trener. Vodil sem ekipo v šoli košarke. Tako sem dvakrat dnevno dve uri treniral kot profesionalni športnik, popoldan pa sem hodil še na trening otrok, starih med šest in osem let, in se ukvarjal z njimi. Že takrat sem videl, da bi rad imel ekipo, da imam občutek za to stvar, da znam delati z otroki. Tudi v letu, ko sem igral na Portugalskem, sem treniral ekipo otrok, poleg tega pa smo se učili še angleščino. Ves čas sem torej deloval v tej smeri. Po koncu profesionalne kariere sem v Domžalah dobil možnost, da prevzamem v celoti šolo košarke in mladinski pogon. Od trenerja za mladinski pogon sem počasi prišel do pomočnika članske ekipe. V nekem trenutku so takratnega trenerja Rada Mijanovića odpustili, zato sem prevzel člansko ekipo. Imeli smo dobre rezultate, ostali smo v ABA ligi in bili drugi v državnem prvenstvu. Tako sem postal članski trener. Še naslednje leto sem ostal v Domžalah, vmes so me zamenjali, prišel je Ivan Sunara, a so me naslednje leto zopet postavili za trenerja. Zopet sem bil vse leto trener, zopet smo se vrnili v ABA ligo. In so me spet zamenjali, pripeljali so Zmaga Sagadina. Nekaj časa sem bil trener v Laškem. Potem sem dobil ponudbo za delo na Košarkarski zvezi Slovenije, in sicer kot vodja regijskega selekcioniranja mladih za vso Slovenijo. Iščem mlade talente, hkrati sem vodil še člansko B reprezentanco, v A reprezentanci sem bil pomočnik pri Juretu Zdovcu in zdaj dve leti pri Igorju Kokoškovu. Na koncu sem vseeno vesel, da me je ta pot, čeprav sem bil vmes razočaran glede odpovedi v domačem klubu, pripeljala do evropskega prvaka in zlate medalje.

Opravili ste tudi trenersko licenco na ravni FIBE in to z odliko, kot smo slišali. Kako je videti pridobivanje takšne licence?

Dobiš pozitivno izkušnjo, vidiš, da si na pravi poti. To je največja izkušnja. Predavajo vrhunski trenerji, kot so Svetislav Pešić, Pablo Laso. Dobiš ogromno kontaktov, kar se meni zdi najbolj pomembno. Brez teh kontaktov se težko dogovoriš za tekme, na katerih analiziraš reprezentančne nasprotnike.

Ali se je kdaj pokazala kakšna možnost za klubsko trenersko kariero ali je priložnost dela na KZS dala to v drugi plan?

Ne. Šel sem na KZS, ker se mi je to zdela izredna priložnost. Sem hvaležen, da sem dobil to možnost, službo. V Sloveniji je veliko perspektivnih mladih igralcev, ampak nimajo pravih možnosti za razvoj. Preko regijskega preverjanja smo ugotovili, da so talentirani, to so novi Dragići, ampak povsod nimajo pravih priložnosti, saj imajo ponekod manj treningov in kljub temu, da se trenerji zelo trudijo in so entuziasti, niso profesionalci. Z mojim nadrejenim, to je Mirko Jurjavčič, ki je športni direktor mladih reprezentanc, sva prišla do ideje, da bi bilo dobro, da bi se s temi mladimi ukvarjali individualno. Tako hodim po Sloveniji, odkrivam mlade talente in zadnji dve leti delam z njimi individualno in jih motiviram, da ostanejo v košarki.

Vmes imam ves čas ambicije, da bom nekoč trener v vrhunskem klubu. To je moja motivacija. Če jih ne bi imel, ne bi mogel delati tega, kar počnem. Delam z otroki, vmes razmišljam, kaj bo čez pet let, kaj bo moral ta otrok znati, da bo lahko igral košarko. Ves čas stopam v prihodnost. Moraš imeti vizijo, košarka se stalno spreminja in s tem živim, to spremljam.

Biti trener otrok je večja odgovornost kot biti trener članske ekipe …

Ja. Tako je. Mislim, da so trenerji, ki delajo po Sloveniji, podcenjeni. Z mladimi bi morali delati najbolj kvalificirani trenerji. Od svojega dvaindvajsetega leta delam z mladimi, deset let kot pomočnik in kot trener delujem v članski košarki, zato sem v stiku z vsemi. Najboljši trener moraš biti pri mladih, pri članih moraš biti menedžer. Nič drugega, menedžirati moraš z ljudmi, moraš biti psiholog in postavljati taktiko. Pri članih se ne ukvarjaš več s tem, kam gre noga, kaj boš naredil, kakšen je pravilen izmet. Kar igralec zna, zna; toliko je vreden in to mora pokazati. Konec zgodbe. Trener samo menedžira kot direktor v službi.

Kakšna pa je razlika med vodenjem klubske in reprezentančne ekipe?

Klubska sezona je razdeljena na deset mesecev. Treniramo, tekme so na sedem dni. V reprezentanci pa moraš vse, kar hočeš narediti, spraviti v dva meseca. Ta dva meseca sta ključna. Vsaka minuta na treningu je pomembna. Ni prestavljanja na jutri. Koncentracija na treningih mora biti maksimalna. Drugače ne gre. Je pa res, da pridejo na reprezentančne akcije vrhunski igralci, ki navodila hitreje sprejemajo in vejo, za kaj gre. Še ena razlika je, da na reprezentančnih tekmah nimaš popravnih izpitov. V klubski sezoni lahko popraviš kakšno izgubljeno tekmo z začetka sezone, seveda pridejo tudi ključni momenti, ampak to je dvakrat, trikrat na sezono. Z reprezentanco pa izgubiš eno tekmo in je že druga pesem.

Košarkarska evforija v Sloveniji še kar traja. Kako ste vi doživeli to navdušenje na evropskem prvenstvu?

Ko gledam nazaj, sem navdušen. Iskreno povedano, tega med samim prvenstvom ni bilo občutiti. Pripovedovali so nam o evforiji v Sloveniji. Ampak mi smo bili v nekem svojem mehurčku in te evforije nismo čutili vse do polfinala in finala, ko je prišlo ogromno ljudi. Naša rutina je bila: hotel, zajtrk, sestanek, trening, hotel, sestanek … tekma. Nam se je vse zdelo normalno. Ves čas sem imel v glavi, da ne moremo in ne smemo izgubiti. Na tekmi s Franciji, ko smo vodili za trideset točk, smo pri sebi začutili – tega sicer nihče ni govoril na glas – da smo dobri, zelo dobri.

Kateri je bil ključni moment, prelomnica, ko ste začutili, da je to ekipa, ki gre …

Ključna je bila tekma z Latvijo. Po mojem mnenju je bila Latvija najboljša ekipa na turnirju. V taki zasedbi bodo še marsikaj dosegli. Toda dobro smo se pripravili nanje, igrali smo dobro, nismo se pustili sprovocirati, igrali smo do konca. Ko smo premagali njih, ni nihče več dvomil, da smo dobri. Španijo smo premagali z lahkoto. Če bi to tekmo izgubili, bi bili zelo razočarani, pa bi bili na koncu lahko tretji ali četrti. Že med pregledom tekem se je videlo, da smo boljši v nekaterih stvareh. Ko smo igrali s Srbijo, nas je skrbel njihov karakter, po katerem so znani. Prišli so brez petih najboljših igralcev. Tudi če bi bili brez ene roke, bi prišli in hoteli zmagati. Imajo tak karakter, to imajo v sebi. Na igrišču začutiš njihovo karizmo, odsevajo samozavest. Vedeli smo, da smo igralno boljši, skrbel nas je ta karakter, čeprav veš, da globoko v sebi vedo, da niso najbolj močni, ampak kljub temu imajo v sebi ponos. Toda med tekmo niti za milimeter nisem podvomil, da ne bi zmagali mi. Vsi trenerji smo bili precej mirni. Saj bomo zmagali. In tudi smo! (smeh) Potem se počasi začneš zavedati: prvi smo, brez poraza, premagali smo Španijo, Francijo – čakaj malo, res smo dobri!

Poleg tega je bila ena od ključnih tudi tekma proti Fincem. Domač teren, polna dvorana. Finci so igrali odlično. Tekma je bila izenačena. Imeli smo točko prednosti, mislim, da je bilo okoli petnajst sekund pred koncem tekme. Oni so imeli žogo. V napad je šel njihov najboljši igralec Markkanen. Skoraj vedno, ko ima žogo, veš, da bo dal koš. Naš naturaliziran Randolph, ki ga je kril, se je postavil v obrambo. Imela sta izolirano situacijo, nihče ni mogel pomagati. Začela sta preigravati in v nekem trenutku mu Randolph na suho vzame žogo, gre v napad in zabije. To tekmo smo zmagali za tri točke. In to na tak način – pred polno dvorano, ko so nam vsi žvižgali. Če bi s Finci izgubili, pa ne vem, kako bi šlo. To je bila najbolj ključna tekma in po mojem mnenju tudi poteza prvenstva.

Kaj pa se je po zmagi nad Srbijo v finalu dogajalo v slačilnici?

Ker so bili vsi na intervjujih, dajali izjave, smo do slačilnice prišli šele po dobri uri. Potem pa … eno samo veselje. Čeprav se je videlo, da so igralci izmučeni, v očeh se jim je videlo, kaj vse so naredili, da so prišli do naslova evropskega prvaka. Igralci so bili prava klapa. To je neverjetno, ne vem, popolnoma so se povezali. S tako ekipo je veselje delati.

Vemo, da ima v ključnih trenutkih tekme veliko vlogo glavni trener, tudi kapetan ekipe, kako pa reagira pomočnik trenerja?

Funkcija pomočnika trenerja je, da opazuje nasprotnika in svoje igralce ter daje informacije glavnim trenerjem. To so razne informacije, od taktičnih do netaktičnih. Npr. trenerju poveš, da nekdo od nasprotnikovih igralcev deluje živčno. Sam gledam tudi neverbalno komunikacijo, kako se igralci obnašajo. Npr. vidiš, da je igralcu zelo zrasla samozavest, opozoriš, da ga je treba paziti, da je nevaren. Vse te informacije daješ trenerju, vsi pomočniku mu jih mečemo, mečemo, mečemo. Trener posluša. Igor je sposoben poslušati in hkrati delati še sto stvari. Ob prekinitvi nekatere od teh informacij uporabi, drugih ne. Naredi selekcijo. Mi smo desna roka, pomoč, opora, dodatne oči, ušesa. Hkrati kot pomočnik daješ pozitivno oporo igralcem. Trener, če je jezen, igralcu direktno pove, kar mu gre. No, Igor je redko jezen. Pomočnik trenerja pa mora biti bolj taktičen, igralcu po ovinkih razloži, kaj naj spremeni, popravi, izboljša. Glavni trener niti nima časa razlagati po ovinkih. Mora biti direkten. Kot pomočnik pa moraš povedati še vse vmes. Moraš biti pozitiven, dajati igralcem energijo, jih pozitivno ohrabriti ob vstopu v igro, jih spremljati med tekmo.

Kakšen strokovnjak, človek je Igor Kokoškov? Kot smo lahko že ugotovili, predvsem miren … Kako ga poznate vi?

Igor je en velik gospod, gentleman. To so besede, s katerimi ga najlažje opišem. Želi, da se vsi, od pomočnikov do igralcev, fizioterapevtov, dobro počutijo in tudi poskrbi za to. Je zelo inteligenten, miren in preudaren. Po mojem mnenju v svoji mirnosti analizira in zato poda premišljeno informacijo. Sliši se enostavno, je pa zelo zahtevno. Naj se nekdo postavi v to vlogo: dve minuti do konca tekme je rezultat 80 proti 76, on pa mora umirjeno razmišljati in podati pravo informacijo. To je težko.

Kako pa je ponovno začeti z ničle po takem uspehu?

Ja, spet z ničle. Včasih so uvrstitve na evropskem prvenstvu prinesle avtomatsko uvrstitev na olimpijske igre. Tudi za svetovno prvenstvo je veljalo nekaj podobnega. Mi sedaj startamo z ničle. Dragić ne bo igral, ker je v NBA. Evroligaški igralci – če še oni ne bodo smeli igrati, bo to popolnoma nova ekipa. Bo kar težko. Kako? Delati, garati in speljati. Težko.

Kot ste že omenili, naslov evropskega prvaka nekaj pomeni za posamezne igralce, trenerje, za vas. Kako tak uspeh vpliva na kariero kogarkoli od vas?

Najbolj vpliva na igralce. Na pomočnike delno, smo tudi opaženi, ampak najbolj pa vpliva na igralce. Vidimo – Prepelič je že dobil ponudbo Real Madrida. Dončić je že v dobrem klubu, Dragić ne more iti na Mars igrat, če že v NBA igra. Vsi bodo aktualni. Nikolić bo nedvomno dobil večjo vlogo v svojem evroligaškem klubu, enako Dimec. Dobil sem informacije, da se je NBA zopet začela zanimati za Randolpha. To se vse vidi in sliši in igralci imajo največ od tega. Tudi trener bo dobil različne ponudbe in bo moral biti zelo pameten za nadaljevanje. Pomočniki smo opaženi, kako pa bo to vplivalo na nas, bomo videli čez pol leta, eno leto.

Kako ste imeli pomočniki – poleg vas sta bila še Jaka Lakovič in Aleksander Sekulić – razdeljeno vloge? Ali ste si na prvenstvu razdelili analize tekme ali ste imeli na skrbi vsak svoje del igre, svoje segmente?

Najprej smo imeli segmente. Lakovič naj bi analiziral napadalne stvari, jaz obrambne, Sekulić pa igralce individualno. Potem smo se pogovarjali in razmišljali – prisoten je bil tudi Igor, to je bila kar velika debata – in smo ugotovili, da bomo s tako delitvijo vsi poznali tekmeca le na pol, nihče pa ne popolnoma. Zato smo se dogovorili, da bo vsak v celoti naredil analizo reprezentance za eno tekmo. V manjšem delu smo pomagali tudi ostali. Torej, tisti, ki je bil glavni za eno reprezentanco, je pogledal pet tekem, ostala dva po dve. In tako smo si izmenjali, kar smo opazili. To so dolge analize. Npr. sam sem analizo za tekmo s Španijo delal trideset ur.

Je pa tak način lažji v rednem delu prvenstva kot kasneje, ko se ne ve, kdo bo nasprotnik?

Ja, res je. Ko igraš zadnje tekme prvega dela prvenstva, še ne veš, kdo bodo tvoji nasprotniki. Ampak začneš ugotavljati – aha, ti boš drugi, tukaj sta tretji, četrti, ki imata isto število točk, in smo si že malo razdelili, koga naj gledamo. Tako smo bili na dva tekmeca že popolnoma pripravljeni. In smo upali, da smo zadeli in da ne pride kdo drug. Letos se nam je izšlo.

Verjetno pa je najtežji del podati igralcem prave informacije?

Točno to. Pomočnik je poln informacij, ki pa jih je treba zožati in pripraviti video za trenerje. Tega pregledamo, domenimo se za taktiko, ali bomo igrali napadalno, obrambno, obravnavamo igralce individualno, koga bomo pokrili itd. To, kar si v 20, 25 minutah pripravil trenerjem, je treba skrajšati na devet, maksimalno deset minut za igralce. Vse, kar je več, ni dobro. Igralce prenasiči in zato se težje fokusirajo. Hkrati je iz tega treba narediti zgodbo. Režiser si.

Celoten prispevek lahko preberete tukaj.

Prijava

Za komentiranje se prijavite