Na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino v Italiji je danes potekalo tradicionalno Romanje treh Slovenij. Od leta 1989 jih pripravljata Rafaelova družba in Zveza izseljenskih duhovnikov. Lepo in toplo vreme je na Marijino božjo pot pritegnilo veliko romarjev iz matične, zamejske in izseljenske Slovenije. Tudi tokrat je program potekal v treh delih: predavanje, sveta maša in kulturni program. Rdeča nit pa je bila ista: 25. obletnica samostojnosti Slovenije.
Predavateljica je bila novinarka, publicistka in kolumnistka Zlata Krašovec. Svojemu razmišljanju je dala naslov: Drugačno pesem zapojmo, veselejšo! Spregovorila je o enotnosti v času osamosvajanja in današnji refleksiji, o pričakovanjih samostojne države in dobljenim ter o tem, kaj lastna država pomeni za obstoj naroda.
[…]
Drugačno pesem zapojmo, veselejšo!
Dragi rojaki, spoštovani ljudje dobre volje! Vesela in ganjena sem, da vas smem pozdraviti na Svetih Višarjah, na tem svetem kraju, kjer se že stoletja v medsebojnem spoštovanju srečuje troje sosednjih narodov in kjer se že več kot četrt stoletja vsako leto zbirajo romarji treh Slovenij, da bi na ta dan, še močneje kot druge dni, začutili, da smo en narod in da sta veselje in stiska vsakega od nas, hkrati veselje in stiska vseh nas.
Trdno verjamem, da je bila ideja o vsakoletnem romanju treh Slovenij na Svete Višarje od Boga navdahnjena. Nemški filozof Theodor Haecker je v svojem delu Vergilij, oče zahoda zapisal: »Pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej!« Si prestavljate? Pred božjim tronom z bandero v roki stoji angel slovenskega naroda, za njim pa četrta Slovenija, nekoč trpeča, zdaj že odrešena; Slovenija, ki ni več romarica, temveč nas pričakuje pred božjim tronom, kjer prosi Boga za edinost treh romaric, danes zbranih na tem svetem kraju.
Ko letos tu, na Svetih Višarjah praznujemo 25. obletnico samostojnosti, ko se veselimo naše mlade države in ko nas žalosti tisto, kar smo upali, da se bo zgodilo pa se ni, ne smemo pozabiti, da z nami – Slovenci in matične države, iz zamejstva in izseljenstva – praznuje tudi četrta Slovenija, Slovenija mučencev in naših priprošnjikov.
Veselejša pesem
Dovolite mi še besedo, dve o naslovu mojega današnjega nagovora. V Podobah iz sanj, je v črtici Veselejša pesem Ivan Cankar zapisal: »Pred mnogimi leti sem poslušal na Dunaju deveto simfonijo Beethovnovo. Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene; še not ne znam brati. To popolno, sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolno občutljivostjo za zvok, za ubranost in neubranost.«
Seveda je pomenljivo, da Cankar komaj kako leto po svetovni moriji, piše ravno o deveti Beethovnovi simfoniji, katere četrti stavek, Oda radosti, je združena Evropa po drugi vojni izbrala za svojo himno in navdih. A morda še bolj so se me dotaknile besede o zapečatenih teorijah, o popolnem sramotnem neznanju, ki se druži z občutljivostjo … itd.
Natanko tako sem se počutila, ko me je gospod Lenart Rihar povabil, da pripravim tale nagovor. Kaj sploh lahko povem novega v dobi interneta, ko so vse informacije, dosegljive s klikom ali dvema. Gotovo ničesar, česar ne bi že vedeli. Lahko pa vam odprem srce in vas prosim, da blagohotno prisluhnete pričevanju o osebnem občutenju naše preteklosti in rojstva naše države.
Otroštvo
Rodila sem se v Celju. Šest let po koncu druge svetovne vojne. Spominjam se, kako sem štiri, petletna deklica hodila na Petriček. Marsikaterega sončnega nedeljskega popoldneva se je od mestnega parka ob Savinji navzgor vila procesija prebivalcev mesta. Med njimi s staršema tudi sama. Ne vem, ali je bila udeležba na mitingih obvezna, ali so ljudje tja odhajali zaradi druženja. Spominjam pa se, kako se je pod večer običajno oglasila harmonika in ljudje, tudi otroci, smo plesali. V večernem mraku so bile že večinoma pozabljene besede govornika, ki so se poprej razlegale iz hreščečih zvočnikov in nas opominjale, kako srečni moramo biti, ker živimo v svobodni Titovi Jugoslaviji. Ni pa dvoma, da so se te besede, zapisovale v našo podzavest.
Več kot pol stoletja je minilo preden sem prvikrat slišala za otroke s Petrička. Male sirote, ki so jim na Teharjah umorili starše, njih pa odvedli na kraj veselega imena, Petriček. Tam so – kako ironično – oropani ljubezni staršev, preživljali svoje žalostne dneve. Stene zapuščene gostilne pa so bile priča objokanih noči dokler otrok niso razselili, jim večini spremenili identiteto in jih oddali v rejo.
Ne vem, koliko udeležencev mitingov na Petričku je tedaj vedelo, kaj se je na tem kraju dogajalo po vojni. Želim pa verjeti, da jih je bilo le peščica …
Kako leto pozneje sem se, že prvošolka, vračala s športnega dneva. Domov grede sem se ustavila pri starih starših po materi. Živela v Zavodni, nedaleč od železniške proge, kamor so leta 1945 pripeljali vlaki … No, takrat o tem nisem vedela ničesar. Odrasli so se morda kaj pogovarjali. A ne pred otroki.
»Kje pa ste bili? Kaj ste počeli,« sta me vprašala tisto popoldne. »Na Teharjah. Igrali smo med dvema ognjema,« sem odgovorila. In potem je bila tišina. Spogledala sta se kot tedaj, kadar česa nista odobravala. Le kaj je bilo narobe s tem, da smo na Teharjah, pri Sv. Ani igrali med dvema ognjema?
Mnogo kasneje, ko ju ni bilo več med živimi, je tista tišina postopoma dobivala pomen. Nekaterim se je začelo svitati ‘že’ leta 1975 ob prvi objavi intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga pet let pripravljala Alojz Rebula in Boris Pahor. Zame in za mnoge druge, ki nas tržaški Zaliv takrat ni dosegel, pa še kasneje,. Resnica dolga leta ni bila le zamolčana in skrbno skrivana, temveč tudi prepovedana.
Potem pa so nas dosegala pričevanja o Rogu, Teharjah, Šterntalu … in prav med zadnjimi o Hudi Jami. Tudi to ime mi je bilo znano že v otroštvu, saj je bil stari oče po očetovi strani knap iz Marija Gradca pri Laškem. Seveda sem takrat mislila, da se Jama imenuje Huda zaradi težkega dela rudarjev. Spočetka je bilo najbrž res tako. Potem pa smo leta 2009 zgroženi spoznali, da je resnica o tej jami še mnogo hujša. Postalo je očitno, da so bila dejanja oblasti in krvi žejnega uma mnogo strašnejša od vsake domišljije. A tedaj so bili moji stari starši, pa tudi oče, že pokojni, sama pa sem bila že babica.
Pomlad
Na kratko – zlaganost ‘najboljšega vseh sistemov’ sem spoznala v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri svojih tridesetih. Čutila sem se prevarano. Razočaranje je bilo tem večje, ker večina sodržavljanov te zlaganosti sploh ni prepoznala. Tisti, ki smo jo, pa smo verjeli v moč besede. Med sabo smo si izposojali fotokopirane izvode 57. številke Nove revije in jo ponujali v branje še drugim. Mnogi smo tedaj prvikrat brali članke Jožeta Pučnika, ki jih je ta napisal, še pred izgnanstvom. Dogajanje okoli Revije 57 smo odkrivali s četrt stoletno zamudo …
Ko bi ljudje poznali resnico, bi bilo vse drugače – smo bili prepričani, ne da bi vedeli, da tudi sami še zdaleč ne poznamo obsega zločinov, s pomočjo katerih se je povojni komunistični režim povzpel na oblast in se na njej utrdil. Šele letos je izšla knjiga dr. Milka Mikole Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951, ki govori o po koncu druge svetove vojne ustanovljenih komunističnih koncentracijskih taboriščih. V njih je bilo zaprtih približno 70 tisoč zapornikov, velika večina političnih. Na njihovem trpljenju in na posmrtnih ostankih vsaj 18 tisoč po vojni pobitih rojakov je bil zgrajen sistem, ki se je zdel večen.
Kljub temu je že tisto malo, kar smo vedeli, zadoščalo za upanje, kako bi bilo vse drugače, ko bi ljudje poznali resnico. Do režima kritično besedilo je bilo težko objaviti. Mediji so bili pod budnim nadzorom partije in če je ta izjemoma dopustila izhajanje oporečniške publikacije, je bilo to zgolj zato, da se je oblast lahko trkala po prsih, da ne duši mnenjskega pluralizma. Seveda zgolj v nizko nakladnih revijah, ki so jih tako ali tako prebirali samo istomišljeniki. Še največji doseg je imela Mladina, ki se je takrat prodajala kot sveže žemljice in bila nekajkrat tudi zaplenjena oziroma cenzurirana. Telex in Pavliha sta bila ukinjena.
Na zaprtost medijskega prostora smo v pričakovanju Orwellovega leta opozorili z Odprtim pismom novinarjev. Čeprav pismo niti ni bilo posebno prevratniško, je moralo med njegovim nastankom in objavo preteči domala leto dni. Nazadnje je konec leta 1984 ugledalo luč sveta na platnicah revije Problemi, katere doseg je bil … saj veste kakšen. Osrednji mediji so bili rezervirani za novinarje – družbenopolitične delavce, zadolžene za širjenje enoumja.
Zaprtost medijskega prostora z znamenitim 133. členom kazenskega zakonika o verbalnem deliktu, kakor tudi omejena in strogo nadzorovana svoboda združevanja, pa nista mogli zadušiti prebujajoče se slovenske pomladi. Bil je to čas odprtih pisem in podpisovanja peticij, čas nastajanja skupin civilne družbe, čas nošenja priponk s protestno vsebino in končno čas nastajanja političnih strank, ki so se sprva, času primerno, sramežljivo imenovale ‘zveze’.
Režim je izgubljal kontrolo in postajal vse bolj popadljiv. V tej popadljivosti so stare sile zagrešile usodno napako – aretacijo četverice. Sledila je ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ki so se mu množično pridruževali tako posamezniki kot organizacije. Med ljudmi prebujeni zdravi čut odpora do krivic, je preraščal v zahtevo po spremembi zlaganega režima, oboje pa se je še krepilo s prebujenim upanjem za dosego samostojnosti in suverenosti slovenskega naroda.
Spominjam se, kako je bila 15. decembra 1989 v koprskem dijaškem domu prvič javno izobešena slovenska narodna zastava brez zvezde. Ne taka z izrezano luknjo, temveč zastava sešita iz treh pramen blaga v slovenskih barvah, izdelana posebej za to priložnost – za srečanje z očetom slovenske državnosti, dr. Jožetom Pučnikom, ki že tedaj napovedal suverenost. Seveda si takrat nihče, najbrž niti Pučnik, ni mislil, kako kmalu se bo njegova napoved uresničila.
Rojstvo države
O milostnem času, ko se je rojevala naša mlada država je bilo v letošnjem jubilejnem letu povedanega veliko; mnogi od tukaj prisotnih pa smo to rojstvo tudi v živo doživljali. Zato naj o teh dogodkih spregovorim iz današnje perspektive. Razmišljati želim o tem, kaj je pognalo iz semena, ki smo ga s skrbjo in veselim pričakovanjem sadili pred petindvajsetimi leti. Je seme padlo na kamnita, peščena ali plodna tla? Je bujno raslo, ali ga je dušilo grmovje? Sta mu škodili toča in poletne pripeka? Mu je godil rahel pomladni dež?
Ker se v času, ki mi je na voljo, ne morem dotakniti vsega, kar je spodbujalo in kar je krnilo odraščanje naše mlade države, se bom osredotočila na troje: najprej na to, kolikšna je bila enotnost v času osamosvajanja in kako se takratna stališča politikov, odražajo v njihovem današnjem delovanju; nato o tem, kaj smo od slovenske državnosti pričakovali in kaj dobili; ter končno o tem, kaj lastna država pomeni za obstoj slovenskega naroda.
Enotnost
Pogosto slišimo, da je bil čas osamosvajanja čas največje narodove enotnosti, a tudi, da ni bilo malo nasprotnikov osamosvojitve. Kaj od tega drži? Kako enotna je bila volja slovenskega naroda in državljanov Slovenije, kažejo rezultati plebiscita, ki se ga je udeležilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, za samostojno in neodvisno Slovenijo pa je glasovalo kar 95 odstotkov udeležencev. Niso pa bili tako enotni glavni politični akterji. Že slavni stavek ‘Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan’, ki ga je takratni predsednik predsedstva Milan Kučan izrekel na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti, je napovedoval, da se bomo prej ali slej ‘zbudili’.
Tudi nekatere druge izjave, ki jih v evforiji trenutka nismo jemali dovolj resno, kažejo, da so nekateri vidni politiki pričakali rojstvo države s figo v žepu. Napoved, da bomo po osamosvojitvi ‘jedli travo’, prav gotovo ni bila izrečena za spodbudo. Izrekel jo poslanec ene takrat močnejših strank, ZSMS, Mile Šetinc, ki je dejal: »Suverenost Slovenije nas zanima le toliko, kolikor omogoča udobno, spodobno in mirno življenje vsakdanjih ljudi, tudi tistih, ki niso ali nočejo biti Slovenci. Zgolj zaradi časti, ponosa ali svetosti se nam ne da jesti trave, tudi če je ta izključno slovenska.«
Takratni predsednik predsedstva SFRJ, Janez Drnovšek je na vprašanje tujega novinarja, kaj misli o pogledih strank, ki zagovarjajo izstop Slovenije iz Jugoslavije, odvrnil: »V nekaterih strankah tako mislijo, v drugih mislijo, da to ni modro. Ne želim tega komentirati.« S to ‘odločnostjo’ se lepo sklada dejstvo, da je bil Drnovšek v tistem času predsednik gibanja neuvrščenih, malo manj logično pa se zdi, da se je komaj kako leto kasneje zavihtel na mesto premierja države, katere nastanka ni želel komentirati. Tudi med slovenskimi veleposlaniki prve generacije je bila vrsta takih, ki so želeli vse prej kot osamosvojitev.
Vrhunec ironije pa je, da je prvi predsednik države postal človek, ki je v času osamosvajanja izjavil: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« In ni ostalo le pri besedah in intimnem čutenju. Ustrezna so bila tudi njegova dejanja; denimo vloga, ki jo je odigral pri razorožitvi enot teritorialne obrambe, pa njegov podpis Deklaracije za mir 1991, ki je bila po vsebini zahteva za razorožitev Slovenije in to le malo pred začetkom osamosvojitvene vojne. Da ni šlo zgolj za napačno oceno trenutka, je Milan Kučan ponovno dokazal 23. decembra lani, ko je v pogovoru za TV Slovenija izjavil: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”
Tudi mnogi drugi nasprotniki osamosvojitve so bili kasneje nagrajeni s položaji v politiki, gospodarstvu in celo diplomaciji. ‘Navadni upokojenec’ Milan Kučan pa tudi danes ni brez vpliva, kar se močno pozna v vsakdanjem življenju Slovenije in njenih ljudi.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
