Radio Ognjišče: Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše?

3

Oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve smo posvetili tradicionalni latinski maši, ki je ponovni razcvet doživela po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962).

Opredelitev in zgodovina

Poljudni naziv »tradicionalna latinska maša« označuje sveto mašno daritev po rimskem obredu katoliške Cerkve, kakor se je z razmeroma majhnimi postopnimi spremembami obhajala od časa svetega papeža Gregorja Velikega (konec 6. stoletja) do izdaje novega rimskega misala pod blaženim papežem Pavlom VI. leta 1969. Svojo končno kodifikacijo je tradicionalna latinska maša dobila po tridentinskem koncilu, in sicer z misalom svetega papeža Pija V. leta 1570. Do zadnje izdaje ali redakcije Pijevega misala je prišlo leta 1962 pod svetim papežem Janezom XXIII. Vse do globljih liturgičnih sprememb po drugem vatikanskem koncilu je omenjena maša predstavljala najbolj razširjen obred v katoliški Cerkvi.

Tradicionalna latinska maša uradno ni bila nikoli ukinjena oziroma v celoti zamenjana z novim obredom. Poleg tega se je tradicionalni mašni obred po zadnjem koncilu kljub omejitvam še vedno obhajal. Svoj ponovni razcvet je doživel v zadnjem obdobju, natančneje po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. V njem je razjasnil nekatere nesporazume o tradicionalni maši, odpravil pretekle omejitve za njeno obhajanje, potrdil dejstvo, da ta ni bila nikoli ukinjena ter jo povzdignil v pravico vseh vernikov in duhovnikov rimskega dela katoliške Cerkve. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962). Izpostavil je tudi prepričanje, da predstavlja izredna oblika rimskega obreda bogastvo za celotno katoliško Cerkev oziroma spodbuja duhovno koristno dopolnjevanje med »starim« in »novim«.

Tradicionalni rimski obred je stoletja deloval kot srce katoliške Evrope in predstavljal duhovni temelj vrste svetnikov širom sveta. Tradicionalna latinska maša slehernemu sodobnemu verniku omogoča dostop do brezčasnega občestva z duhovnimi velikani, ki so od te maše živeli, kot denimo s sv. Dominikom Saviem, sv. Terezijo iz Lisieuxa ali z našim bl. Alojzijem Grozdetom. To mašo so darovali številni sveti duhovniki, kot denimo Ignacij Lojolski in Frančišek Saleški, med nami bližjimi pa denimo Anton Martin Slomšek in Alojzije Stepinac. Izhajajoč iz tega, je po besedah papeža Benedikta potrebno tradicionalnemu rimskemu obredu »zaradi njegove častitljive in starodavne uporabe izkazovati dolžno spoštovanje« (Summorum Pontificum, čl. 1). Temu se pridružuje tudi naslednja misel: »Kar je bilo za prejšnje rodove sveto, tudi za nas ostaja sveto in pomembno ter se ne more naenkrat povsem prepovedati ali celo razglasiti za škodljivo.« (iz spremnega pisma k Summorum Pontificum)

Značilnosti tradicionalnega obreda

Kljub okvirni kontinuiteti nove oblike rimskega obreda s tradicionalno, ki jo izkazujeta zlasti razvrstitev in duhovna vsebina mašnih delov, med obema oblikama vendarle obstajajo vidne razlike. Med njimi je vredno našteti naslednje:

Tradicionalna maša poteka skoraj izključno v latinskem jeziku. Berilo in evangelij se lahko bereta tudi v ljudskem jeziku. Ljudski jezik je v celoti pridržan zgolj pridigi. Latinski jezik velja za simbol združenosti vseh vernikov rimske Cerkve. Ne pripada namreč posameznemu narodu, temveč je skupen vsem. Poleg tega kot »mrtvi« jezik opravlja nalogo stabilnega in neoporečnega ohranjevalca nauka.

Duhovnik je skupaj z ljudstvom usmerjen v isto smer, to je proti oltarju oziroma v smer liturgičnega vzhoda (ad orientem). Med mašo se sicer večkrat obrne proti ljudstvu, da bi ga povabil k skupni molitvi ali mu podelil blagoslov. Oltar je prispodoba tako Kalvarije kot tudi nebeškega prestola. Skupna usmeritev proti oltarju spodbuja osredotočenost na Boga in simbolizira pričakovanje njegovega drugega prihoda, ko se bo pojavil kakor »vzhajajoče sonce z vzhoda«.

Več lahko preberete in prisluhnete oddaji na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše?
    Nikakršen. No ja, da domorodce pa vsekakor velik.

    “Duhovnik je skupaj z ljudstvom usmerjen v isto smer …”
    Ko začnemo meriti kotne stopinje med duhovnim on ljudstvom, manjka samo še slika prostozidarskega/masonskega simbola sredi Vatikana.

  2. Zapleteno napisano. Je pa med mladimi kleriki postalo popularno. Sam vidim, da se pri tem imajo za nekaj več. Nosijo se ponosno, častno, z dvignjeno brado. Kot Firer ali Duce.

    Potreboval bi jasne razloge za.
    Duhovnika vidim kot človeka, ki je zmožen biti z ljudmi v kritiki in pohvali zaradi velike količine molitve, branja Besede.Ne vidim ga kot Gospoda, hladnega, oddaljenega, ki gospoduje, ljudje okrog njega pa z oslinjeno prijaznostjo hodijo po kolenih. Vidim ga kot očeta.

    Potreboval bi jasne razloge za proti.

    Ne vem kako bodo ti pastirji delovali pastoralno, če so shizoidne (neodnosne) osebnosti.

    • Jaz poznam samo en primer, in je res tak kot praviš. Mladi duhovnik v eni župniji v centru Ljubljane. Torej takega važiča pa še ne. Kako se je samo naslanjal na ambon med pridigo. Prav na smeh mi že šlo.
      In si mislim, morda je to zaradi znanja latinščine. Predpostavljam, da ne znajo vsi toliko latinščine da bi darovali tradicionalno mašo.
      Vse pridige pa so že dolgo zgolj intelektualne pridige, pri katerih komaj še kaj razumeš, kaj bi rad povedal župnik. Vnaprej pripravljeni intelektualni scenariji, zgodbice, kot jih sestavljajo psiho-terapevti, da razložijo pacientom težave in rešitve. Brez življenja, seveda. Včasih me še posebej razjezijo zlagane anekdote. Ampak o tem kdaj drugič.

Comments are closed.