Radikalno dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom

43

Pri Svetopisemski družbi Slovenije je v sozaložbi z Društvom SKAM v sodobnem slovenskem jeziku izšel prvi zvezek Nove zaveze z naslovom Življenje z Jezusom. V njem so Evangelij po Luku, Pismo Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo.

Delo je prvi radikalno dinamični prevod Svetega pisma v slovenski jezik, ki se osredotoča na smisel in ne na formo izvirnega besedila. Gre za poskus ubeseditve temeljnega krščanskega sporočila v običajnem slovenskem jeziku. Besedilo bo razumljivo širšemu krogu ljudi, ki jim tradicionalna svetopisemska govorica sicer ni blizu.

Več o projektu je na voljo na povezavi, besedilo pa je še v več elektronskih formatih na voljo brezplačno. Pilotski projekt sodobnega prevoda svetopisemskih besedil za katehetske potrebe zadnje triade in mlade poteka v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom (sklep 24. seje SKU, 5. decembra 2011).

Vir: Tiskovni urad SŠK


43 KOMENTARJI

  1. To ni prevod, ampak priredba. Ne gre več za svetopisemske tekste, temveč za njihovo “prepesnitev”, še bolj pa za redukcijo. Svetopisemska govorica ima pač svojo zgodovinsko patino, literarni čar in simbolistično globino. To je zgolj nadomestek in kvečjemu povabilo k branju prave Biblije. Dvomim pa, da je slednje cilj sestavljalcev. Kdor niža raven, siromaši človeka in ga konec koncev podcenjuje. Pri veri naj bi se stremelo k višinam in globinam, ne k nadomestkom.
    S tem “prevodom” bo mlajša generacija še manj posegala po Bibliji in njen svet (s tem pa njen potencial) bo še bolj nepoznan, oddaljen, zasmehovan… Ko se ljudje na vrhu slovenske Cerkve odločijo, da bodo šli v redukcije, si pač ne morejo nadejati naraščaja. Jamo si si skopali sami. Žal.
    Bog nam pomagaj!

    • Še huje pa je, da je v ta projekt vključena le Nova zaveza. Kakor da je Stara le “stara šara”. Obe sta dve krili iste ptice Resnice.
      Sicer pa: kako lahko stavek “ki so Bogu po volji” postane “ki jih ima Bog rad”. To je samovolja. Ljubezen vsepovsod. Samo, da se “imamo radi”. Ker “po volji” je diktatorsko, kajne?! Tu ni ljubezni, kajne?! Seveda je, samo reducirano tega ne smemo videti.

    • Soseda je jekla, da če bere NZ, da je nič ne zastopi. To mi je reklo že n ljudi.
      Z novo knjižico smo ta problem po moje rešili.
      Stara Zaveza je pomembna, seveda. Vendar moraš biti zelo žilav, da se prebiješ skozi, zelo načitan, da jo razumeš in zelo poduhovljen, da te inspirira.
      Ljudje z ulice niso nič od tega. So samo grešniki, ki Božje volje ne poznajo. Zato menim, da se je treba prilagoditi njim.

  2. No, pa se je vendarle nekdo oglasil v tej smeri. Zdaj so zadevo pač naredili, zdi se mi pa, da se bo spremenilo v pravo nasprotje želenega, po načelu Giambattista Vica. Je isto, če se nekdo ‘sprobrne’ ali ‘spremeni življenje’?

  3. Spoštovani g. Korotanski,
    Hvala za odziv. Kljub vašim “dvomom”, je namen tega prevoda (oziroma, če že hočete, “priredbe”) točno to, da se lahko mladi in tisti, ki so daleč od Cerkve (in njene posebne govorice), približajo svetopisemskemu sporočilu. To smo tudi jasno zapisali v spremnih besedilih, ki sta na str. 6-9 v knjižici oziroma na zgornji povezavi. Toplo vam priporočam, da ju preberete – tako boste razumeli ozadje te pobude.
    Nikakor ne gre za prevod, ki naj bi nadomestil SSP ali katerega od drugih obstoječih prevodov, ampak gre za temeljno drugačen prevod, ki se osredotoča na pomen besedila, ne pa toliko na njegovo obliko. Gre torej za novo orodje kako se bližati grškemu izvirniku – se pravi za orodje POLEG SSP, ne pa NAMESTO SSP. Pri vsakem prevodu se mnogo izgubi, zato se tisti, ki izvirnih jezikov ne poznajo, lahko vsaj kolikor toliko približajo besedilu s pomočjo različnih TIPOV prevodov.
    Poleg “standardnih” imajo takšne “dinamične” prevode namreč vsi večji svetovni jeziki – v angleščini npr. Contemporary English Version in Good News Bible, v nemščini Gute Nachricht Bibel, v italijanščini Bibbia in lingua corrente, v francoščini Parole de vie, v španščini Dios habla hoy itn. itn.
    Glede Stare zaveze – možnosti dela na njej nikakor ne izključujemo, vendar želimo najprej končati Novo zavezo, kar nam bo vzelo kar nekaj časa.
    Glede primera “ki so Bogu po volji” (Lk 2,14), ki ga navajate: grški izraz “en anthropois eudokias” že stoletja prinaša preglavice razlagalcem in prevajalcem, ker se ga da razumeti na različne načine. Izgleda, da so bili nekoliko v zadregi že zgodnji prepisovalci, saj je kmalu nastala še ena različica (brez končnega “s”), ki jo slavni King James Version prevaja kot “good will toward men”, Trubar pa “Inu utih ludeh dobra uola”.
    “Eudokia” dejansko ne pomeni “volje”, ampak “ugajanje”, “všečnost”, “dopadenje” ipd. Dobesedno bi se torej stavek glasil: “na zemlji mir v ljudeh ugajanja” oziroma “med ljudmi blagougodja” – že SSP mora to razvezati v “ljudem, ki so mu po volji”. Mnogi sodobni komentatorji razlagajo, da je s tem izrazom označeno ljudstvo, ki ga je Bog milostno izvolil zase, sam koncept zavezne milosti (hebr. “hesed”) pa tudi mnogi standardni prevodi prevajajo kot “loving-kindness” ipd. Se pravi da z našim “ki jih ima (Bog) rad” nismo (povsem) udarili mimo.
    Seveda se pri rešitvi, ki smo jo (trenutno) izbrali, precej izgubi. Tega se povsem zavedamo. Zato tudi spodbujamo bralce, da sežejo naprej po SSP-ju. Skupaj z SSP-jem pa lahko bralec dobi nekoliko bolj “plastično” sliko pomenskega polja, ki ga odpira izvirnik. Zato menimo, da je “uporabna vrednost” novega prevoda za izkušene bralce predvsem v tem, da ga uporabijo kot nekakšen prvi “komentar”, ki jim bo pomagal bolje razumeti rešitve v standardnih prevodih.

  4. G. Andrej, kaj mislite z “načelom Giambattista Vica”?
    Snovalci novega prevoda smo se namenoma odločili, da ustaljene pojme “prevedemo” na novo. S tem nikakor ne nasprotujemo njihovi ustaljeni rabi, temveč hočemo pokazati na pomensko bogastvo, da, na pravo zakladnico pomena, ki se skriva v njih, in ki večini bralcev ni prezentna.
    Glede “spreobrnjenja”: starejši prevodi so imeli tukaj “spokorjenje” (kar tudi ni povsem isto). Gr. izraz “metanoia” dejansko pomeni “spremembo uma”, se pravi “notranji” obrat globoko v človeku, ki se nato (lahko) izrazi kot kesanje, sprememba ravnanja ipd. Izraz nikakor ni omejen na religiozno sfero. Zdi se nam, da slovenska “sprememba življenja” lepo ustreza tej celoviti spremembi od znotraj navzven, o kateri govori izvirnik. Seveda pa smo odprti za boljše rešitve … Prav zato je projekt v “pilotski” fazi – besedilo ni dokončno, ampak je dano javnosti v presojo.
    Tudi vam priporočam, da si preberete spremni besedili, ki sta na voljo tudi tukaj:
    http://zivo.svetopismo.si/vec.htm

  5. Je povedano, kakšno je načelo Giambattista Vica, tako da… Sem videl vaša spremna besedila. Poleg tega mislim, da tista mavrična ribica ne spada zraven – boste že vedeli, zakaj. Glede razno raznih izrazov se pa ne mislim prerekati, ker ne bomo prišli nikamor. Glavno je, da veste, kako se pač vsi z vami ne strinjamo.

  6. Matjaž, zelo razumno napisano. Jaz sicer poznam Sveto pismo od prej in sem na novo rojena oseba, to je Božji otrok. Kateremu Oče govori: Lahko imaš vse spoznanje, a če ljubezni nimaš, nisi nič. Tako, da ta Božja ljubezen v meni prebuja občutek, da bi Matjaža najraje kar objel in drugima dvema iz tega foruma pomagal če kaj lahko, in tudi objel 🙂 Vendar sem prebral besedilo in mi je dokaj pomagalo razumeti določene vrstice iz SSP-ja. Ne ljubi se mi namreč za vsako figo na komentarje ali Blue letter Bible. Menim, da je zelo zanimivo in kot je že Matjaž pojasnil, za dodatek k SSP-ju. Mimogrede naj še omenim, da v Jakobovem pismu 4:5, piše Duh z malo začetnico, a v SSP-ju pa z veliko. Ne vem če to kaj dosti spremeni, a Jehove priče imajo v svojem svetem pismu tudi spremembe teh velikih začetnic ravno zato, da bi poudarili, da Sveti Duh ni Bog in ga zato pišejo z malo začetnico. Skratka, kjer sta Sin in Duh z veliko začetnico, to kaže na enkost z Očetom, ki je prvi v hierarhiji, vendar sta mu druga dva čisto enaka po naravi. Zato sprašujem, če je to ok, ko v RD prevodu piše Duh z malo, a v SSP-ju pa z veliko(verjetno z razlogom). Če sem opazil pomembno stvar, ki bi jo lahko spremenili, ker je to v pilotski fazi, sem neizmerno ponosen, 🙂 Lep pozdrav!

  7. Mene pri vsem skupaj malo moti, da ni nikjer blagoslova škofovske konference … zdi se mi nujno, ali vsaj spodobno, da naši škofje dajo svoje mnenje ob takšnem projektu.

  8. Zagovarjajte se, kolikor hočete. Rezultat bo nasproten od vašega prvotnega namena. Boste videli čez deset let ali še kaj prej. Sicer sem uvodno besedo skrbno prebral, prav tako nekatere delčke priredbe.
    Če je cilj res večja razumljivost in “promocija” bibličnih tekstov, bi bilo bolj smiselno spisati bodisi poljudni uvod v Novo zavezo (če že Stara ni na dnevnem redu) bodisi ob standardno prevedenih odlomkih napisati komentarje; odlomek za odlomkom in komentar za komentarjem (to bi prineslo sinhronost poglabljanja in primerjanja med prevedenim in pojasnjenim). Skratka, dve muhi na en mah. To bi bilo pravo povabilo in pravi izziv.
    Zgoraj predstavljena priredba pa vse skupaj maliči in poenostavlja, tvori nadomestek, enostavno “niža nivo” in implicitno sporoča, da je ta priredba že dovolj, da je to že Biblija. Konec koncev pa sami zelo dobro veste (če se osredotočim le na en primer), da v slovenskem ušesu (še toliko bolj mladem) “spreobrnenje” na eni strani in “sprememba življenja” nosita različni konotaciji in povsem različno ekspresivno moč.
    Tudi v primeru “ki so mu po volji” vaša razlaga podira vašo odločitev. Zamenjava s “ki ga ljubijo” bi bila tako mogoča le v komentarju na to mesto (in še to s širšim pojasnilom), ne pa v (domnevnem) prevodu. Diskurz ljubezni je v slovenski katoliški srenji prekomerno razprostranjen. Vsepovsod ljubezen (resnica pa je nebodigatreba).

    Vas pa lepo prosim (čisto iskreno), da za to delo ne uporabljate poimenovanja “prevod”, ampak se poslužujte poimenovanje “priredba”. Vsaj to. Prosim vas.

  9. Sem eden od tistih, ki je “mesaril” po besedilu. Zato se pač v tejle debati malo bolj prepoznam kot kdo drug. Reči so pa takšnele:
    – v dilemi prevod /priredba je naše mesto jasno. Strokovni biblični javnosti je pojem dinamičnega prevoda znan že dalj časa (moj prijatelj br.Miran je rekel, da so dinamični prevodi že “passe”). Angleži imajo “Contemporary English Version” ali pa “Good News Bible”, Francozi “Parole de Vie”, Italijani “Traduzione Interconfessionale” itd. Pojdite brat – in se pohujšajte! Sicer je moda dinamičnega prevajanja res mimo, trenutno se gleda na prevajanje Svetega Pisma s stališča, naj nastajajajo prevodi glede na potrebe. Tudi s tega stališča je dinamično prevajanje še vedno čisto ustrezno početje. Kljub temu, zaradi lažnega dialoga in uvajanja slovenske javnosti včasih pripomnimo, da gre za priredbo. Ampak smo prevajali in ne prirejali.
    – povsod se jasno poudarja, da ni bilo interesa zamenjati drugih prevodov. Tudi apostol Pavel je dal svojim najprej piti mleka … Glede na sedanjo sekularizirano situacijo se mi zdi ponekod tudi še naš dinamični prevod prezahteven.
    – Stara zaveza nikakor ni namenoma izključena, je pa verjetno treba razumeti neko notranjo logiko prevajanja tako obsežnega besedila kot je Sveto pismo. Da je pač najprej na vrsti Nova zaveza, potem Stara. Oziroma da je verjetno projekt dinamičnega prevoda SZ v slovenščino zaenkrat malo verjeten. Ne iz kakšnih ideoloških razlogov, ampak iz praktičnih. Pa še tako je s Staro zavezo – njena “nerazumljivost” je bolj problem pomanjkljive interpretacije in nepoznavanja konteksta, medtem ko je problem Nove zaveze pogosto zahtevna slovnica in zoprne jezikovne figure.
    – nismo hoteli pisati ne uvoda, ne komentarja, ker smo hoteli dati v roke Božjo besedo. Ker to besedilo to vsemu zmrdovanju navkljub pač je. Kljub temu, da smo ji postrigli nekaj retoričnih resic, Tkanina še vedno jasno upodablja Obličje. Kogar to preveč moti, se lahko upravičeno vpraša, ali mu je več do literarnega izživljanja ali do “mesa” božjega sporočila. Pravzaprav se bojim, da marsikoga od nasprotnikov projekta pravzaprav najbolj moti to, da so stvari kar naenkrat tako razumljive, da izzivajo. Imam se za jezikovnega sladokusca in tudi še kar literarno razgledanega, pa se mi ne zdi, da bi pri svojem prevajanju kaj zelo umetnostno “poškodovali”besedilo. Novozavezno besedilo je večinoma nastalo v koine, pogovorni grščini, zato je nadvse ustrezno, da se tudi prevede v vsakdanjo govorico in se v njem “dekodira” jezikovne in kulturne pasti.
    – Kogar tale prevod še vedno preveč moti, se vsekakor lahko vpraša, kako pogosto bere izvirnik besedila. In če ga ne več kot enkrat na mesec, s tem vsekakor kaže, da pač ni resnično kompetenten, da bi presojal ustreznost tega prevoda. Govori namreč zgolj s stališča navajenosti ušes, ne pa na podlagi poznavanja besedila.
    – Ni mi čisto vseeno, da se v krog nasprotnikov vključuje tudi (mlad) katoliški duhovnik. Ki bi moral biti pravzaprav po definiciji najbolj vnet zagovornik. Ali pa vsaj sistematičen in ne pavšalen kritik …

    • p. Jernej,
      ne morete in ne smete se sklicevati na modo, kot se v prvem odstavku. Kaj imajo drugi, naj imajo. Če ste pa vi čutili potrebo po takem Svetem pismu in če ste to potrebo prečesali v pogovoru z vašim duhovnim voditeljem in vašim škofom in potem še vedno tako čutite, tedaj enostavno morate to narediti.

      Predzadnji odstavek je pa odveč. Prav tako zadnji. Puščata čuden vtis, da prevzemate sodbo v svoje roke. Naj sodi Bog! In zahvaljujmo se Bogu, da nam je odvzel breme obsojanja!

      • “ne morete in ne smete se sklicevati na modo, kot se v prvem odstavku. Kaj imajo drugi, naj imajo.”

        Hm, ali to nevarno podobno zloglasnemu slovenskemu provincializmu? Češ: “Mi smo bolj pametni kot ves svet.”

        Na strani http://zivo.svetopismo.si/vec.htm je zdaj seznam mnogih tujih prevodov in tudi nekaj pojasnil, kako je z “modo”.

    • – Res je, sem katoliški duhovnik, zato uporabljam od Cerkve potrjena besedila. Se že veselim, da bo kmalu tudi pri bogoslužju boljša različica Božje besede v slovenščini. O tem, kdo je pavšalen, raje ne bi na tem mestu. In zelo cenim to, da neprenehoma, dan za dnem, berete Sveto pismo Nove zaveze v izvirniku, torej v grščini. Zelo vesel sem tega, ker meni to pač vsak dan ne uspe, si pa pogledam grška besedila ob pripravljanju nedeljske pridige. In bom s tem zaključil, ker nima smisla se tu prerekati.

        • SKU ni enako SŠK. Koprski škof, torej naš, je seveda napisal posvetilo, vendar se tudi iz njega da razumeti, kako ni najbolj navdušen nad to zadevo, da ne rečem kaj drugega. Pa lahko njega neposredno vprašate, kaj si misli o tem – sam sem ga vprašal. Zaradi precejšnjega omejevanja pri SSP izdaji, so se odločili narediti nov prevod, katerega Nova zaveza s psalmi je izšla pred par leti pri založbi Družina – le zakaj? Če nas že zanima tujina, naj povem, kako se v Italiji zadeva ni obnesla. V tej državi je uradna izdaja “Bibbia CEI”, torej SP Italijanske škofovske konference, katerega nova izdaja je izšla pred kratkim. Tudi sicer se je spodbujala njegova uporaba, kakor se ga je uporabljalo tudi pri razlagah in kvečjemu povedalo, kaj ni najbolje prevedeno. O obliki in vsebini vam je komentator Gorazd povedal dovolj. Tudi s prevajalskega vidika bi se dalo oporekati prevajalskim standardom – vprašajte za mnenje npr. prof. Zupeta. Pa lepo pozdravljeni.

          • Zdi se mi, da začenjam razumeti, v čem je problem. Po naključju je tako, da lahko uradno potrdim, da Svetopisemska družba nikogar ni omejevala pri uporabi SSP, še najmanj pa SŠK (o tem pričajo razne izdaje in liturgične priredbe besedila, ki so nastale po 1996). Svetopisemska družba glede SSP priznava in bo še naprej priznavala SŠK moralno in vsebinsko avtoriteto nad besedilom. To je in bo tudi v prihodnje na voljo za vse potrebe Katoliške Cerkve. To smo že večkrat javno povedali in to smo pripravljeni tudi formalizirati, če se komu zdi potrebno. Svetopisemska družba je samo “skrbnik” tega besedila za vse Cerkve in v imenu v vseh, na prvem mestu pa seveda Katoliške, ki je pri nas večinska Cerkev. Dejansko tukaj nikakor ne gre za spor s SŠK, ampak z določenimo vplivno osebo, ki je raje ne bi imenoval. Glede tega vas prav iz srca spodbujam, da se pogovorite z “vašim” škofom, ki je o vsej zadevi izredno natančno obveščen. Glede na to, da ste si ustvarili precej ostro sodbo, bi bilo verjetno prav, da slišite tudi drugo stran – za vsa pojasnila smo vam na voljo tudi mi. Izvedeli smo namreč, da so se v zvezi s tem zapletom v duhovniških krogih razširile informacije, ki so bile (zelo milo rečeno) enostranske in ki so po krivici zelo škodile ugledu Svetopisemske družbe. Prosim vas torej za nepristranskost v razsodbi – za takšno nepristranskost, kakršna naj bi bila značilna za kristjane.

            Glede italijanskega primera: prevod “in lingua corrente” nikoli ni bil nadomestilo za CEI (tako kot naš ŽJ ne bo za SSP). Kakor vem, sta oba prevoda priljubljena in se množično uporabljata – za različne potrebe. Tudi nasploh Italijanska svetopisemska družba zelo dobro sodeluje s Katoliško Cerkvijo. Zato res ne vem, kaj se “ni obneslo”.
            Imam pa natančnejši podatek za nemško govorno področje: dinamični “Gute Nachricht Bibel” resda ni najbolj prodajana izdaja, je pa najbolj _brana_ izdaja, kar po svoje tudi pove precej.

          • Seveda ni res, da ni bilo omejevanja, pa ne gre le za eno osebo – vem, koga mislite. Več strokovnjakov pove isto zgodbo. Za nas je seveda merodajna sedaj jeruzalemska izdaja Nove zaveze, ko izide celotno Sveto pismo, kar bo kmalu, bo to držalo tudi za Staro zavezo. Dr. Jurij Bizjak je naš škof brez navednic, ker je moj in drugih v koprski škofiji ordinarij. Z njim se pogosto pogovarjam tudi o tem – med drugim prav danes. On seveda za to stvar ni, ampak zlasti podpira izdajo, kjer bi se čim bolj natančno prevedlo, ostalo pa povedalo v komentarjih. Mislim, da ena takšna izdaja Svetega pisma obstaja. “In lingua corrente” seveda – po logiki stvari – sploh v nobenem primeru ne bi mogel nadomestiti izdaje CEI, ki je pa, to je treba povedati, še vedno pomanjkljiva. Pri nas bo SSP seveda še vedno v uporabi, ga bomo še naprej brali in priporočali, za študijsko uporabo. Za liturgično rabo vemo, katera različica pride na vrsto, kadar bo. Mislim (in mnogi z mano), da bo tista najboljša tudi za oznanjevalno rabo. V glavnem, lepo se imejte.

    • Od kdaj je pa p. Jerneju dovoljeno, da me kliče kar Vončo? In, uau, vsemogočna Wikipedia razkriva vse, tudi tisto, kar človek misli. Govorim o načelu, ne o izreku, a vidva še nista znala razbrati, za kakšno načelo gre. Se bo treba še nekoliko potruditi.

      • Spoštovani g. mag. Andrej Vončina, kaplan Tolminski, iskreno se opravičujem za predrznost rabe vašega cenjenega vzevka, ki je med drugim rabljen tudi kot naslov bloga, na katerega kaže link iz “nicka”, kar je stalno razvidno tudi iz naslovne vrstice v brskalniku. Do sedaj sem menil, da če je vzdevek dober za javno rabo na medmrežju, da si ga lahko privoščimo tudi v taki debati. Opravičujem se za pretirano domačnost, saj veste, da se imamo Frančiškovi pač za brate in zato včasih čutimo, da smo bratje tudi z drugimi duhovniki.
        Glede načela pa mi, če tale izrek ni prava reč, po pravici povedano ni jasno, za kaj gre. Iz vašega pisanja vsekakor ni razvidno, kaj mislite, žal pa sam nisem toliko izobražen, da bi avtorja poznal, ne da bi moral iti kam gledat. Zato sem pač pisal v okviru nekaterih spletnih virov.

        • Dragi p. Jernej. Tudi sam si kaplan, tako da… Sicer pa sem se v teh komentarjih podpisal s svojim imenom, kar je, vsaj menil sem tako, dovolj zgovoren znak, da želim sodelovati na takšen način, ne pa s svojim vzdevkom. Tisto načelo se pa imenuje “heterogeneza ciljev”, po kateri se želeni cilji v praksi spremenijo v svoje nasprotje. Gotovo, čas bo pokazal, če bo temu res tako. Se seveda opravičujem, da sem si drznil kot nestrokovnjak komentirati. Mag. seveda nisem, pa tudi ti ne. Četudi jutri morda boš, kar ti seveda iskreno privoščim, bo gotovo koristno tudi za sveto Mater Cerkev. Cenim seveda tudi tvojo zagnanost in kreativnost, ki pa vselej nista nujno nekaj dobrega. V mojih molitvah rožnega venca boš seveda še naprej vključen. Dobrodošel tudi v Tolminu, kadar te pot zanese v naše kraje. Morda pa bi želel našim mladim neposredno predstaviti publikacijo? Ni problema. Najbrž bi bilo res koristno, saj se jim postavljajo mnogi pomisleki in vprašanja. Pa lepo nedeljo želim – se opravičujem, čaka me še dokončanje pridige.

  10. Naj objavim moje mnenje o dinamičnem Svetem pismu in tudi klasičnem Svetem pismu:

    Sveto pismo je treba ljudem predstaviti s svojim življenjem. Iz našega življenja naj ljudje spoznavajo Božjo besedo. Brez naših besed – pisanih ali izgovorjenih. Sveto pismo sledi šele potem.

  11. Če je to res božja beseda, je potemtakem le-to tudi sinteza Nove Zaveze na tridesetih straneh (in še marsikaj drugega). Sicer pa “čiste” božje besede dandanes ne more nihče ponuditi. Za “čistost sporočila” bi morali biti prisotni v Judeji leta 32. Najboljša rešitev je tako prevod (in ne priredba) s komentarji. Konec koncev je Cerkev poklicana razlagati Biblijo. Slednje marsikomu od mlajših “veselih modernistov” ne diši preveč (ker je preveč katoliško). Božje besede posameznik ne more obvladati in si jo prilastiti. Bere (v širokem smislu te besede) se jo skozi Cerkev (če temu ne bi bilo tako, bi tudi zaradi tega Cerkev ne imela svojega smisla obstoja; vem pa, da si nekateri želijo prav tega, namreč brisanja vsakršnega glasu “od vrha”, modernizem pač).
    Škoda dobro podkovanih ljudi (ki so ta projekt izpeljali), da so v to sploh šli. Njihovo delo ni bilo nezahtevno in opravili ga niso “amaterji”, vendar potegnil jih je (že zastarel, vsaj to priznavajo) vrtinec evforije in prelamljanja z vsem klasično-žhatnim (samo da se nekaj “dogaja”). Kontraproduktivno bo to. Zagotovo.

    • Še nekaj v zvezi s komentarjem, ki ločuje med “mesom” in “literarnim izživljanjem”: meso je meso zato, ker je meso, z vsem namreč, kar vsebuje in iz česar je sestavljeno ter zaradi svoje oblike, teksture, specifičnosti, skratka celote. Oblika in vsebina torej nista ločeni. Hodita z roko v roki. Oblika (še toliko bolj znotraj zapisane besede) že priklicuje vsebino in jo tvori. Oblika je zato oblika, ker oblikuje vsebino. Kakršna oblika, takšna vsebina. Iz tega sledi, da ta “prevod” ni prevod, ampak priredba. To pa pomeni, da nimamo opravka z mesom, ampak z njegovo imitacijo, recimo z vegetarijsnskim zrezkom (ki je sicer kvaliteten, to gotovo, a vseeno ni meso).
      V vsakem primeru je pravično, da ljudem (še toliko bolj mladim, ki morajo šele spoznati pravičnost) ponudimo/-te pristne “izdelke”, torej meso in ne vegetarijanskih imitacij.
      Sicer pa: bolj se bo nižal nivo, slabši bodo rezultati in, kar je bistveno, nižja bo stopnja zanimanja ter ambicioznosti. Če se meri nizko, bo ostalo pri nizkem, če pa se meri visoko, se bo višine lahko doseglo. Nižanje nivoja zapira, krči in ne odpira, šriti.

  12. Nekatere povedi v tem “prevodu” so tako opisno razvlečene, kot bi bral kake Kardeljeve fraze v stilu “individualni kmetijski proizvajalec s sredstvi v zasebni lasti,” ali pa: “združevanje dela in sredstev”. 😉

      • Pa vzemiva primer, ki ti je bržkone že znan:

        a)najprej dva primera prevoda Lk 52 v kleni slovenščini:
        – starinski z začetka XX. stoletja (Čeh A. Chráska:
        “Nisem prišel klicat pravičnih, temuč grešnike, da se izpokore.”

        – prelom 20. – 21. stol. (SSP):
        “K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.”

        b) zdaj pa še en primer v neokardeljanščini – zapletenščini (ŽJ):
        “Moje poslanstvo je, da k spremembi življenja pozivam ljudi, ki so daleč proč od Boga, ne pa tistih, ki so z njim v pravem odnosu.”

        Pa lep pozdrav. 🙂

          • Matjaž, ne vem, zakaj ni možno odgovarjati pod Tvojim zadnjim sporočilom, zato bom odgovoril nad njim.
            Dotični avtor ni ničesar izbrisal, ampak arhiviral.
            To je storil zato, ker je imel občutek, da je postala tako vroča (bil je ravno čas polne lune, ko se take stvari še posebej razgrejejo), da bi jo bilo dobro ohladiti.
            Ampak pri tem bi morda še ostalo, toda prenašanje debate na druge forume je bilo zanj preveč.

            Lp 🙂

  13. BESEDE PRIDIGARJA DAVIDOVEGA SINA KRALJA V JERUZALEMU:

    »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,

    »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«
    Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,

    s katerim se muči pod soncem?
    Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,

    svet pa vedno ostaja.
    Sonce vzhaja, sonce zahaja,

    hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja.
    Veter piha proti jugu

    in se obrača proti severu,
    obrača se, obrača in piha,

    veter se vedno znova obrača.
    Vse reke tečejo v morje,

    a morje se ne prenapolni,
    v kraj, kamor reke teko,

    tja teko vedno znova.
    Vse reči so utrujajoče,

    človek jih ne more razložiti.
    Oko se ne nasiti z gledanjem,

    uho se ne napolni s poslušanjem.
    Kar je bilo, bo spet,

    kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
    nič ni novega pod soncem.

    Kaj je, o čemer bi se reklo:
    »Glej, to je novo!«

    Bilo je že zdavnaj, v vekih,
    ki so bili pred nami.

  14. Ogiblji se nespametnih in nesmiselnih razprav, ker veš, da rodijo prepire. Gospodov služabnik se ne sme prepirati, temveč mora biti do vseh blag, zmožen za poučevanje in potrpežljiv. S krotkostjo mora vzgajati nasprotnike, da jim morda Bog le nakloni, da se bodo skesali in spoznali resnico, se spet streznili in rešili iz zanke hudiča. Ta jih je namreč ujel, da bi v njih uresničeval svojo voljo. (2 Tim 2,23-26)

  15. Matjaž; V 1. Janezovem pismu piše namesto Gospod, Vladar, v Lukovem evangeliju pa Gospod ostaja Gospod. Zanima me, zakaj tudi v Luku ni Vladar, oz. v Janezu Gospod? Ali v Grškem izvirniku obstajata dva ˝Gospoda˝, različnega pomena? Hvala za odgovor.

    • Hvala za dobro vprašanje in natančno branje! Grški izraz je samo en, “kyrios”; razlikovanje je (trenutno) namerno, gre pa za eno izmed odločitev, s katero tudi sami nismo zadovoljni in ki jo bomo gotovo še obravnavali.

      Osnovni problem je tale:
      – V pismih nasploh in še posebej pri Pavlu se vidi (na to opozarjajo različni sodobni komentatorji), da gre za subverzijo cesarskega kulta – kyrios je bil namreč cesarski naziv, in s tem, ko so kristjani izpovedovali pokorščino nekemu drugemu kyriosu, so trdili, da je pravi vladar Jezus (prim. Apd 17,7).
      Podobno velja za naziv “Odrešenik” (soter) in pa za izraz “euangelion” – to je bilo sporočilo, da je zavladal nov cesar. Izraz “ekklesia” (“”Cerkev””) pa je pomenil volilni zbor svobodnih meščanov – se pravi zbor, kjer se sprejemajo zavezujoče odločitve glede polisa. Iz vsega tega je lahko jasno, zakaj so kristjane tako goreče preganjali – vzeli so glavne politične pojme sodobne družbe (danes bi bile to besede v stilu “demokracija”, “predsednik”, “parlament” ipd.) in trdili, da se v resnici nanašajo na Jezusa. Beseda “kyrios” je torej v poganskem kontekstu pomensko zelo blizu pojmu “Mesija” v judovskem kontekstu – gre za od Boga poslanega vladarja; njegova oblast je “božanska”. S prevodom “Vladar” smo torej vsaj malo nakazali v to smer. Obenem se to ujema s prevodom “Božja vladavina” (za “Božje kraljestvo”), ker se prav tako nakazuje ta konkretna, politično izzivalna raven pomena (glede slednjega smo bili dejansko v “skušnjavi”, da bi rekli “Božja država”, vendar se nam je zaenkrat to zdelo pretirano in neupravičeno).

      – V evangeliju pa Luka uporablja izraz kyrios drugače. Najprej (v skladu z grškim prevodom SZ, Septuaginto) se uporablja za Boga, na nekaterih mestih pa tudi za Jezusa. S tem Luka na zelo prefinjen način namiguje na vero v Jezusovo božanstvo. Spet na drugih mestih v evangeliju pa gre (vsaj tako se zdi), predvsem za spoštljivi naziv, ki nima še izrazito “mesijanskih” oziroma “vladarskih” potez. Zato tukaj prevajanje z “Vladar” ni mogoče, saj bi bilo anahronistično ter bi povedalo več, kot pove tekst. Poleg tega bi se zabrisalo Lukovo subtilno namigovanje na Jezusovo božanstvo.

      Razlika v prevajanju je torej upravičena glede na različno rabo besede. Vseeno pa je škoda, da se zaradi tega izgubi pomembna povezava s pismi, zato bi bilo morda modro, da bi vsaj na nekatera mesta v evangeliju zapisali tudi “Vladar” (morda v Lk 2,11 ipd.). Kot rečeno: za problem vemo in ga bomo še obravnavali.
      Nasploh je prav, da tukaj povemo, da gre za znano šibkost “dinamičnih” prevodov Svetega pisma: ne omogočajo “konkordantnega” branja, ker so iste besede prevedene različno glede na kontekst. Za tovrstno branje in opazovanje besednih povezav med različnimi knjigami je treba nujno poseči po standardnem prevodu.

    • Dizma,
      Mene resnično zanimajo detalji in ne želim se norčevati in poniževati dela drugih ljudi, katere mimogrede spoštujem. Res je tudi meni zabaven vaš zadnji komentar, vendar s takimi besedami lahko užalimo brata, za katerega je Kristus umrl. Lp.

Comments are closed.