Radikalni izhod iz krize

4

Odkar je počil ameriški nepremičninski balon, zgrajen na nesmiselnem in poceni zadolževanju ljudi pri bankah, bank med bankami in vseh pri državi, se ne moremo izvleči iz finančne krize. Nepredstavljive vsote navideznega denarja se pretakajo sem ter tja, pretakanju pa ni videti konca. Zdaj že lahko vidimo, da države (torej davkoplačevalci) »kupujejo« dolgove bank (v najboljši marksistični maniri »kapital«) , ki jih dejansko ne morejo odplačati, saj so vse države zadolžene pri prihodnjih rodovih do nepredstavljivih razsežnosti. Ne le Grki, temveč vsi. Nemci in Američani, Francozi in Angleži, Italijani in Španci, pa tudi Slovenci in Irci smo se v nerazumnem dejanju moči in nasilja nad prihodnjimi rodovi, zadolžili v njihovem imenu in jim naložili breme odplačevanja, ki presega vsako razumno mejo. Težava ni le v tem, da bodo morali prihodnji rodovi garati in skromno živeti, temveč tudi v tem, da prihodnjih rodov preprosto ni. Krivica do prihodnjih rodov je večplastna, kajti tisti, ki imajo otroke so že sedaj diskriminirani (očiten znak pri nas je propadli družinski zakonik), še bolj pa bodo v prihodnosti, ko bodo morali s svojim delom vzdrževati množico tistih, ki bi lahko imeli otroke, pa jih v svoji sebičnosti niso imeli. Imeli pa bodo taki visoke pokojnine, ker so sedeli pri vzvodih oblasti in so si in si še postiljajo za prihodnja leta.

Malce jubileja

Finančna kriza se zdi podobna jari kači neskončnih dolgov. V vsakem krogu se zadolženost vseh pomnoži. Kaj torej storiti? Poročila o klasičnih zdravilih, ki jih poslušamo že vrsto let, pričajo, da se po tej poti ne bomo skobacali iz krize. Potrebno je poiskati nova pota. Tu pa bi lahko prišel na  pomoč nikoli uresničen predlog, ki se je zapisal Izraelu po navdihnjenju Jahveja. Tam predlagajo jubilejno (t.j. petdeseto) leto, ko se vse začne znova. Tudi papež Janez Pavel II je za leto 2000 predlagal jubilej, t.j. začeti znova. Kaj, ko bi gospodarstveniki vsega sveta začeli razmišljati prav o generalnem in splošnem izbrisu vseh finančnih dolgov? Radikalno, odločno. Banke, podjetja, države, vsi, bi odpisali vse dolgove in terjatve, posebno tiste, ki jih očitno nihče ne bo nikoli plačal in proizvajajo mnogo navideznega bogastva in denarja. Rešitev bi morala biti radikalna in splošna, ker bi več kot eden želel, da se mu odpišejo dolgovi a svoje terjatve bi prav rad ohranil. Podobno kakor služabnik v evangeliju, ki mu gospodar odpiše velik dolg a terja drobiž od svojega kolega (prim. Mt 18, 23-35). Daleč smo od take rešitve, vendar menim, da bi ji bilo prav v sedanji krizi vredno posvetiti  pozornost in jo poskusiti prevesti v finančne mehanizme.

Spet Grčija

Bankrotirana južna država je postala prototip primera, kaj bo, če ne … Grožnja z Grčijo je zdravilna za vse, ki bi se zadolževali do onemoglosti, da bi živeli preko svojih sposobnosti kakor se je dogajalo od sedemdesetih let preteklega stoletja do danes. Na tem »uspešnem« socialističnem modelu bi surfali dalje tako kontinuitetniki kakor pingvini, sindikati in državni privilegiranci in uslužbenci, »kulturniki« in nvo-ojevci, vsi torej, ki prejemamo »povprečno slovensko plačo« iz proračuna in menijo, da ob kafetkanju in lobiranju za ohranjanje svojih privilegijev garajo ali pa vsaj delajo. Ker pa Slovenija ni otok na tem svetu, je podobno tudi drugod po svetu. Grki so paradoks socializma pripeljali do skrajnosti, saj je njihov državni hobi neplačevanje davkov, kar pa pomeni, da so si ves denar dejansko izposodili. Pri nas  smo zvedeli, da za zdaj tako počno velmožje, ki dobro poznajo Ciper ali kakšno drugo davčno oazo. Poročajo nam sicer v »salami tehniki« (vsak dan malo) o smešni tragikomediji patria, o konkretnih davčnih utajah antarktičnih prebivalcev pa nočejo reči niti besede.

Grčija nam pripoveduje zgodbo o vsesplošnem, institucionaliziranem in osebnem moralnem propadu Evrope, oz. Zahodne civilizacije. Že dvesto let Evropa dela brez Boga. Zdaj prihajajo računi za opravljeno delo. Ne le fašizem, nacizem in komunizem, temveč tudi kapitalizem, libertinizem, homoseksualizem in socialno/socialistični solidarizem prihajajo do svojega konca. Na koncu pa je obrat ali pa skok v brezno.

Proč iz brezna

Evropa stoji skupaj z Grčijo na koncu neke poti in neodločno stopica na mestu. Skok v brezno, ki ga vidi pred seboj, ne obeta nič dobrega. Tu gre predvsem za konec »Evropskega stoletja« in zarjo Azijskega. Nič narediti pomeni, da bo Evropa v kratkem podobna Južni Ameriki izpred petdesetih let. Na svetovnem zemljevidu bo postala siva lisa.

Obrat in proč od brezna pa obeta le trdo delo, skromnost in askezo, ter boleče spremembe socialističnega sistema, ki nam leži.

Potrebno bo spremeniti politični sistem iz »lobikracije« v »demokracijo«. To bo najtežje, ker noben lobi (in le-ti imajo denar in medije!) ni pripravljen na popuščanje v korist ljudstva. Poenostavitev organov EU (npr. zmanjšanje števila članov predragega parlamenta ali pa zmanjšanje privilegiranega evropskega aparata, ipd.) se zdi sifizovo delo. Ohranitev jezikovnih posebnosti in obenem poenostaviti (skrčiti) prevajalski aparat meji na nedosegljivo. Vsi pa se zavedamo, da taka kot  EUje,  ni sposobna prve svetovne lige.

Na državni ravni bi morali spremeniti npr. volilni red in uvesti, kar je že dolgo nazaj predlagal Jean Guitton. Glasovnice s točkami. Otroci, ki se šele rodijo imajo npr. 100 točk s katerimi upravljajo starši do polnoletnosti. Vsako leto se odšteje ena točka. Tako bi glas upokojenca bil vreden le tretjino glasu novorojenega otroka. Za mandat pa bi bilo potrebno zbrati vnaprej določeno število točk. S tem sistemom bi družine pridobile na teži. Družine pa so najbolj stvarne skupnosti in imajo po naravi najbolj zdravo gospodarstvo.

Poleg tega bi morali ukiniti Državni svet, povečati število poslancev in del parlamenta voliti po večinskem sistemu. Spremeniti ali celo ukiniti bi morali nepotrebno fukncijo predsednika države, preurediti slabo sodstvo in še in še bi lahko naštevali.

Iz finančnega vedno prehajamo v politično in pri političnem vedno opazimo moralno. Prav moralno pa se izkaže za najhujšo zavoro vseh sprememb, ki jih potrebujemo. Nočemo se spremeniti. Nočemo biti pošteni. Nočemo biti zvesti. Nočemo, ker si vsi obetamo prednosti od »prehitevanja po desni«. Na tej »desni« pa je prevelika gneča.

Utopija

Radikalni predlogi se odlikujejo po svoji neuresničljivosti. Vendar pa lahko tudi pripomorejo k širjenju obzorij in preigravanju resnično drugačnih poti reševanja in izhodov iz krize. Zato je vredno pogledati v Sveto pismo in premisliti, kaj predlagajo Judje po Božjem navdihu. Pa tudi kaj predlaga Francoz Guitton za prenovo demokracije.

Foto: Aktiv

4 KOMENTARJI

  1. ta odpustek dolgov …
    tu se mi zdi, da je jahve že v stari zavezi nakazal, kako nepojmljivo bo nekoč spregovoril njegov sin; namreč da odrešenja ni v zasluženju, ampak milosti.
    sploh je radikalno, da je to predlagal kar na ravni družbe/države, ne le kot neko dejanje, za katero se posojilodajalec odloči po presoji.
    pač v smislu predočenja, da nam je bilo toliko odpuščeno, da z ‘odpuščamo svojim dolžnikom’ pravzaprav nikoli ne moremo pretiravati…

    to gotovo je milostni akt, ki lahko predrami.
    meni je morda najbolj pomagalo zmanjšati hitrost vožnje v naseljih, ko mi je nekoč en znanec spregledal prekoračitev… s tem je dosegel, da ga nisem mogel več imeti za sovraga in postalo me je prav nekako sram, kaj počnem…

    a recimo: že jezus je v omenjeni priliki (o neusmiljenem služabniku) povedal, da bo težka.

    je v ‘realpolitik’ smiselno vpeljevati ukrepe milosti ali je treba vztrajati pri trših elementih pravičnosti?
    sam sem tu v splošnem bolj za palico, za korenček pa arbitrarno po vzgibu izterjevalca, ki ga naj doseže tudi ta zamisel o milosti.
    (tudi npr. na ravni ogrožanja varnosti v prometu verjetno en bi pomagalo, če bi angeli le odpuščali prekrške).

    morda prva stopnička (v prazno seveda;)

    vsaki državi se pripišejo dolgovi njenih rezidentov, ki to želijo (dobijo neko simbolno kazen, npr. mesec prostovljstva na leto) , nato ta država z ostalimi državami ‘pokrajša’ dolg. tako bi vsaj nekoliko spustili nepredstavljive zneske dolgov v območje odplačljivega…

    – ni najboljši, če verjamemo, da se moramo iz napak kaj naučiti.

  2. “Kaj ko bi gospodarstveniki vsega sveta začeli razmišljati prav o generalnem in splošnem izbrisu vseh finančnih dolgov?”

    Sej pri podjetjih poznamo stečaj, pri posameznikih pa osebni stečaj, kar je podobno jubeljenemu letu, se pravi odpisu dolgov. Problem je v ločitvi zasebnega premoženja od korporativnega. Nekdo lahko firmi nakoplje miljardne dolgove, za sabo v brezno potegne vse mogoče poslovne partnerje, zraven nategne še delavce, njegovo osebno premoženje pa bo ostalo nedotaknjeno. Ameri so učinkovitosti kapitalističnega sistema ves čes dajali prednost pred moralo, zdej pa se počasi prebujamo v nočno moro.

  3. Težko se bo še naprej zgovarjati na Ameriko. Tam se he kriza res začela s prekomernimi krediti, ampak Amerika je že zdavnaj pojedla kar je skuhala. Pri nas pa še kar traja. Ker so cele države zadolžene, ne nekaj posamznikov, ki bi jih rubili in gremo naprej. Zato tudi v Sloveniji ne bo pomagalo nobeno zniževanje plač. Ker je kriza rezultat megalomanije oblasti. In kot kaže ne bo izboljšanja dokler ne bo čisto zmanjkalo denarja. Pri nas pa to narod še podpira.SBI indeks je od začetka leta z okoli 800 točk, padel na 500. V pol leta!?

  4. VEM , kaj bi za izhod iz krize storila JANKOVIĆEVA P S ?

    ddv , BI IMELI 25 % , TAKO KOT NA HRVAŠKEM , kjer pod to isto stopnjo spada tudi prehrana //pri nas 8,5 % //, to je vsa umetnost , kar pač znajo komunajzerji !

Comments are closed.