Odkar je počil ameriški nepremičninski balon, zgrajen na nesmiselnem in poceni zadolževanju ljudi pri bankah, bank med bankami in vseh pri državi, se ne moremo izvleči iz finančne krize. Nepredstavljive vsote navideznega denarja se pretakajo sem ter tja, pretakanju pa ni videti konca. Zdaj že lahko vidimo, da države (torej davkoplačevalci) »kupujejo« dolgove bank (v najboljši marksistični maniri »kapital«) , ki jih dejansko ne morejo odplačati, saj so vse države zadolžene pri prihodnjih rodovih do nepredstavljivih razsežnosti. Ne le Grki, temveč vsi. Nemci in Američani, Francozi in Angleži, Italijani in Španci, pa tudi Slovenci in Irci smo se v nerazumnem dejanju moči in nasilja nad prihodnjimi rodovi, zadolžili v njihovem imenu in jim naložili breme odplačevanja, ki presega vsako razumno mejo. Težava ni le v tem, da bodo morali prihodnji rodovi garati in skromno živeti, temveč tudi v tem, da prihodnjih rodov preprosto ni. Krivica do prihodnjih rodov je večplastna, kajti tisti, ki imajo otroke so že sedaj diskriminirani (očiten znak pri nas je propadli družinski zakonik), še bolj pa bodo v prihodnosti, ko bodo morali s svojim delom vzdrževati množico tistih, ki bi lahko imeli otroke, pa jih v svoji sebičnosti niso imeli. Imeli pa bodo taki visoke pokojnine, ker so sedeli pri vzvodih oblasti in so si in si še postiljajo za prihodnja leta.
Malce jubileja
Finančna kriza se zdi podobna jari kači neskončnih dolgov. V vsakem krogu se zadolženost vseh pomnoži. Kaj torej storiti? Poročila o klasičnih zdravilih, ki jih poslušamo že vrsto let, pričajo, da se po tej poti ne bomo skobacali iz krize. Potrebno je poiskati nova pota. Tu pa bi lahko prišel na pomoč nikoli uresničen predlog, ki se je zapisal Izraelu po navdihnjenju Jahveja. Tam predlagajo jubilejno (t.j. petdeseto) leto, ko se vse začne znova. Tudi papež Janez Pavel II je za leto 2000 predlagal jubilej, t.j. začeti znova. Kaj, ko bi gospodarstveniki vsega sveta začeli razmišljati prav o generalnem in splošnem izbrisu vseh finančnih dolgov? Radikalno, odločno. Banke, podjetja, države, vsi, bi odpisali vse dolgove in terjatve, posebno tiste, ki jih očitno nihče ne bo nikoli plačal in proizvajajo mnogo navideznega bogastva in denarja. Rešitev bi morala biti radikalna in splošna, ker bi več kot eden želel, da se mu odpišejo dolgovi a svoje terjatve bi prav rad ohranil. Podobno kakor služabnik v evangeliju, ki mu gospodar odpiše velik dolg a terja drobiž od svojega kolega (prim. Mt 18, 23-35). Daleč smo od take rešitve, vendar menim, da bi ji bilo prav v sedanji krizi vredno posvetiti pozornost in jo poskusiti prevesti v finančne mehanizme.
Spet Grčija
Bankrotirana južna država je postala prototip primera, kaj bo, če ne … Grožnja z Grčijo je zdravilna za vse, ki bi se zadolževali do onemoglosti, da bi živeli preko svojih sposobnosti kakor se je dogajalo od sedemdesetih let preteklega stoletja do danes. Na tem »uspešnem« socialističnem modelu bi surfali dalje tako kontinuitetniki kakor pingvini, sindikati in državni privilegiranci in uslužbenci, »kulturniki« in nvo-ojevci, vsi torej, ki prejemamo »povprečno slovensko plačo« iz proračuna in menijo, da ob kafetkanju in lobiranju za ohranjanje svojih privilegijev garajo ali pa vsaj delajo. Ker pa Slovenija ni otok na tem svetu, je podobno tudi drugod po svetu. Grki so paradoks socializma pripeljali do skrajnosti, saj je njihov državni hobi neplačevanje davkov, kar pa pomeni, da so si ves denar dejansko izposodili. Pri nas smo zvedeli, da za zdaj tako počno velmožje, ki dobro poznajo Ciper ali kakšno drugo davčno oazo. Poročajo nam sicer v »salami tehniki« (vsak dan malo) o smešni tragikomediji patria, o konkretnih davčnih utajah antarktičnih prebivalcev pa nočejo reči niti besede.
Grčija nam pripoveduje zgodbo o vsesplošnem, institucionaliziranem in osebnem moralnem propadu Evrope, oz. Zahodne civilizacije. Že dvesto let Evropa dela brez Boga. Zdaj prihajajo računi za opravljeno delo. Ne le fašizem, nacizem in komunizem, temveč tudi kapitalizem, libertinizem, homoseksualizem in socialno/socialistični solidarizem prihajajo do svojega konca. Na koncu pa je obrat ali pa skok v brezno.
Proč iz brezna
Evropa stoji skupaj z Grčijo na koncu neke poti in neodločno stopica na mestu. Skok v brezno, ki ga vidi pred seboj, ne obeta nič dobrega. Tu gre predvsem za konec »Evropskega stoletja« in zarjo Azijskega. Nič narediti pomeni, da bo Evropa v kratkem podobna Južni Ameriki izpred petdesetih let. Na svetovnem zemljevidu bo postala siva lisa.
Obrat in proč od brezna pa obeta le trdo delo, skromnost in askezo, ter boleče spremembe socialističnega sistema, ki nam leži.
Potrebno bo spremeniti politični sistem iz »lobikracije« v »demokracijo«. To bo najtežje, ker noben lobi (in le-ti imajo denar in medije!) ni pripravljen na popuščanje v korist ljudstva. Poenostavitev organov EU (npr. zmanjšanje števila članov predragega parlamenta ali pa zmanjšanje privilegiranega evropskega aparata, ipd.) se zdi sifizovo delo. Ohranitev jezikovnih posebnosti in obenem poenostaviti (skrčiti) prevajalski aparat meji na nedosegljivo. Vsi pa se zavedamo, da taka kot EUje, ni sposobna prve svetovne lige.
Na državni ravni bi morali spremeniti npr. volilni red in uvesti, kar je že dolgo nazaj predlagal Jean Guitton. Glasovnice s točkami. Otroci, ki se šele rodijo imajo npr. 100 točk s katerimi upravljajo starši do polnoletnosti. Vsako leto se odšteje ena točka. Tako bi glas upokojenca bil vreden le tretjino glasu novorojenega otroka. Za mandat pa bi bilo potrebno zbrati vnaprej določeno število točk. S tem sistemom bi družine pridobile na teži. Družine pa so najbolj stvarne skupnosti in imajo po naravi najbolj zdravo gospodarstvo.
Poleg tega bi morali ukiniti Državni svet, povečati število poslancev in del parlamenta voliti po večinskem sistemu. Spremeniti ali celo ukiniti bi morali nepotrebno fukncijo predsednika države, preurediti slabo sodstvo in še in še bi lahko naštevali.
Iz finančnega vedno prehajamo v politično in pri političnem vedno opazimo moralno. Prav moralno pa se izkaže za najhujšo zavoro vseh sprememb, ki jih potrebujemo. Nočemo se spremeniti. Nočemo biti pošteni. Nočemo biti zvesti. Nočemo, ker si vsi obetamo prednosti od »prehitevanja po desni«. Na tej »desni« pa je prevelika gneča.
Utopija
Radikalni predlogi se odlikujejo po svoji neuresničljivosti. Vendar pa lahko tudi pripomorejo k širjenju obzorij in preigravanju resnično drugačnih poti reševanja in izhodov iz krize. Zato je vredno pogledati v Sveto pismo in premisliti, kaj predlagajo Judje po Božjem navdihu. Pa tudi kaj predlaga Francoz Guitton za prenovo demokracije.
Foto: Aktiv
