Vsake toliko se mi na desni strani v Facebooku pojavi reklama za “radar detektor”. Kakorkoli mirno ignoriram druge reklame, si pri tej redno vzamem čas, da jo “ugasnem” in obkljukam, da nasprotuje mojim prepričanjem. Vedno znova se sprašujem, kako je lahko prodaja takšnih naprav sploh zakonita. V čigavem interesu je pravzaprav, da imamo prometne radarje in v čigavem, da jih zaznamo, še preden zaradi njih plačamo zasoljeno kazen. Drugače povedano, na kateri strani smo?
Radar detektor je naprava, ki zazna takšen ali drugačen žarek naprave za merjenje hitrosti, ki jo upravlja oseba, ki jo je naša domovina pooblastila, da skrbi za red in varnost na cesti, ter opozori voznika, da zaradi neprimerne hitrosti ni kaznovan. Torej prepreči, da bi prometna kazen doletela tiste, zaradi katerih smo jo uvedli.
Kdo sploh potrebuje radar detektor? Običajen, discipliniran državljan, ki vozi po omejitvah, verjetno ne. V večini primerov sploh ne bo opazil, da je kje kakšen radar. In če bo opazil, bo vesel, ker se bo zaradi njega počutil na cesti bolj varnega: radar namreč pomaga preprečevati, da bi ljudje vozili prehitro, torej nevarno.
Po drugi strani si radar detektorja verjetno želijo tisti, ki si jemljejo pravico, da vozijo, kot da bi bila cesta njihova zasebna lastnina in bi bili drugi udeleženci v prometu zgolj cestne ovire, ki se jim izogneš – ali pa ne. Nekako v stilu arkadne igrice. Težava je samo v tem, da imaš v igrici pač nekje tri do pet življenj, na cesti pa samo enega. In da je v arkadi pač samo en junak, ostali pa taka ali drugačna oblika točk. Ne počutim se dobro v vlogi točke na cesti. Takšnemu “igričarju” radar detektor pride prav, da lahko mirno tako vozi naprej, ne da bi ga pri tem ovirali policisti in nadležne kazni. “Radar detektor” v vozilu je torej dokaj nedvoumno sporočilo, da imam namen voziti neodgovorno in nevarno. Skratka nelegalno. Poznam celo nekaj duhovnikov, ki imajo v avtu to napravo. Pri tem se sprašujem, kako naj bo duhovnik verodostojen v svojem oznanjanju evangeliju, ko pa njegov avto oznanja, da se je odločil biti morilec.
Kakorkoli se morda sliši trdo, pa vendar: vožnja pod vplivom alkohola in prehitra vožnja sta naklep umora. V večini primerov se sicer ta naklep, hvala Bogu, izjalovi, a ne moremo se sprenevedati. Sebi in drugim smo dolžni voziti varno. In to nam kontrola z radarji omogoča – da izloči oziroma kaznuje voznike, ki ne spoštujejo dogovora, ki nam omogoča varno vožnjo. Dogovora, ki smo ga povzdignili v zakon. Ki torej ni kaprica nekega hudobneža, ki bi nas teroriziral ali nam težil, ampak je jamstvo za naše skupno dobro. S tega stališča ni bistvene razlike, če je v avtomobilu par kilogramov dinamita z vžigalnikom ali pa radar detektor. V obeh primerih se je voznik odločil, da bo svoje vozilo spremenil v morilsko orodje. In zato seveda čuti, da je dovoljeno radar detektorje prodajati. Oziroma, da ni njihova posest najstrože kaznovana. Z njihovo uporabo v bistvu voznik kaže osle sistemu in nedvoumno sporoča, da se ima za več od nas ostalih udeležencev v prometu. Da si domišlja, da ima pravico ogrožati ostale prometne udeležence, da ga le ne zalotijo. Skratka, da se igra nadčloveka. Nekako se ne počutim udobno v vlogi njegovega predpražnika.
No, resnici na ljubo je treba reči, da so ponekod omejitve res nerazumne; pogosto zastavljene, kot če bi v snežnem metežu vozil fička, ne pa v običajnih razmerah sodoben avtomobil. Ampak, takšne težave je treba reševati tako, da državljani z ustreznimi sredstvi zahtevajo spremembo omejitve, ne pa, da jo vsi po vrsti kršijo. Sam vem, kako sem na nepoznanih cestah vesel omejitev hitrosti, saj mi povejo, s kakšno hitrostjo lahko še varno vozim. In na znanih cestah omejitev sploh ne opazim več, ker jih večinoma narekuje že zdrav šoferski občutek.
Žal je kdaj tudi tako, da se radar postavi na mesto, kjer je omejitev nespametna, in to omogoča velik “ulov”. Včasih pa je “zaseda” na mestu, kjer predstavlja večjo nevarnost (ustavljena vozila na nepregledni točki) kot pa sam odsek z omejitvijo. Pa vendar, ali ni bolje malo stisniti zobe, celo plačati kazen kot “davek” za varnost na cesti, kot pa utrpeti materialno škodo ali celo poškodbe zaradi neprimerne hitrosti.
Primer zase je mariborska mreža avtomatskih cestnih radarjev, ki je zanetila z “gotof si” revolucijo po vsej Sloveniji. Ideja, da bi se s sistemom radarjev, ki bi brezkompromisno in dosledno sankcionirali vse kršitve, skušali vplivati na prometno kulturo Slovencev, se je izjalovila. Ne, ljudje imajo pravico do kriminala na cesti. Tega nam pa že ne bodo vzeli! Aha, sploh ne gre za zagotavljanje zakonodaje, ampak samo za zaslužek. In pa hudobni politiki nam hočejo vzeti še edino področje, kjer se lahko v miru izživimo, za volanom. Kako udobno je tako pubertetniško razmišljati! Tako se je vrhunski tehnološki projekt, ki bi nam ga zavidalo marsikatero evropsko mesto, saj bi dolgoročno omogočal tudi zelo točno vodenje prometne signalizacije, učinkovito ukrepanje ob nezgodah in urejanje zastojev, sprevrgel v povod za vandalsko divjanje drhali. Skratka, naj živi prometni kaos! Čez en teden se bo morda našel kdo, ki bo razbijal semaforje in snemal prometne znake. Nas pa že ne bo nihče omejeval, pravico se imamo pobijati med sabo!
Foto: Lampret
