V družbi poteka političen boj med levico in desnico, ki ga seveda ni preprosto razumeti in ni črno-belo dogajanje, kot ga želijo nekateri prikazati. Levičarji se razglašajo za demokratične, poštene in napredne ter za tiste, ki se zavzemajo za človeka. Desničarje pa levičarska propaganda razglaša za pokvarjene, ekstremiste, klerikalce, nacionaliste, kapitaliste, fašiste … Glede teh vprašanj smo razdeljeni tudi kristjani. Nekateri se zavzemajo za »sredinske – ljudske – krščanske – stranke«, ki sprejemajo politični relativizem in korektnost, drugi so aktivisti strank, ki naj bi tvorile »mračnjaško desnico«.
Smo se kristjani odpovedali krščanstvu in stavimo na protikrščanske ideale?
Na volitvah v Španiji so sicer zmagali socialisti. Stranka Vox, ki je v dominantnih medijih predstavljena kot stranka skrajne desnice, pa je kljub negativnim oznakam in demonizaciji, češ da gre za nacionaliste in nazadnjake, dobila v španskem parlamentu 52 sedežev in postala tretja najmočnejša stranka v državi. To je vsekakor za politične analitike in komentatorje izzivalno dejstvo. Toliko glasov je dosegla kljub temu oziroma ravno zaradi tega, ker zagovarja spoštovanje življenja od spočetja do smrti, družino, pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Zagovarjajo torej krščanske principe, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati.
Kako je mogoče, da je stranka Vox dobila toliko glasov? Kako je mogoče, da je bil v Ameriki izvoljen Trump s podporo »pro-life« gibanj? V Sloveniji se zdi kaj takega nemogoče. Zakaj? Ker nimamo primernih voditeljev? Ali pa se nam to dogaja, ker smo se kristjani odpovedali krščanstvu in stavimo na protikrščanske ideale?
Očitki kardinalu Camilla Ruiniju, da je »ambasador nacistične Nemčije v Turčiji …«
V Evropi se mnogi sprašujejo, če so stranke, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, še krščanske? Po drugi strani poteka permanentna demonizacija Berlusconija in Salvinija v Italiji, Jorgea Buxadèa in Santiaga Abascala v Španiji in njim podobnim po vsej Evropi. Očitajo jim, da so fašisti, frankisti, ne-demokrati … Bog obvaruj, da bi tudi kdo od škofov razmišljal drugače. Sredi novembra smo bili priče grobega oštevanja bivšega predsednika Italijanske škofovske konference, kardinala Camilla Ruinija, ker je sredi novembra omenil, da kristjanom, ki so na politični levici, zmanjkuje sape. Ruini tudi meni, da bi morala biti Cerkev v dialogu tudi s Salvinijem. Nanj so letele grobe žaljivke s strani duhovščine in politikov, ki pripadajo »krščanskim demokratom«. Očitajo mu, da je paktiral z Berlusconijem in zaradi tega izpraznil cerkve, da je »ambasador nacistične Nemčije v Turčiji …«
Če je danes magičen in zveličaven slogan »dialog«, zakaj Ruini ne bi smel opozoriti na potrebnost dialoga s Salvinijem? Tisti, ki govorijo o dialogu, mislijo na dialog samo z nekaterimi, ali z vsemi? Ruinijevo mnenje je po mojem mnenju upravičeno tudi zaradi dejstva, da veliko katoličanov ne misli tako, kot mislijo njihovi verski voditelji, in podpirajo Salvinija.
Naj se kristjani, ki vstopajo v politiko, ravnajo po evangeliju ali po trenutni modi
Vprašanje je: naj se kristjani, ki vstopajo v politiko, ravnajo po evangeliju, ali pa se mora verski nauk prilagajati trenutni modi in temu, kar je »politično korektno« in končno »odrasti«? Se »kristjani v politiki« borijo za krščansko vizijo o življenju, za krščansko kulturo, krščansko razumevanje družine, za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti? Se zavedajo, da so to temelji krščanske civilizacije? Ali pa je obratno in je poslanstvo »krščanskih politikov«, da pritiskajo na Cerkev, da se prilagodi času, da postane »politično korektna«, da morda celo spremeni svoj moralni in teološki nauk. Bomo v naslednjih etapah spreminjali tudi Sveto pismo?
Po mojem prepričanju Cerkev, ki stopi na to pot, postane irelevantna in s krščanskega vidika ne/proti-misijonarska. Za »krščanske politike«, ki predlagajo spremembo Cerkve, ki naj postane politično korektna, je temeljna pripadnost stranki, ne pa Cerkvi. Morda pa pripadnost Cerkvi zgolj igrajo in deklarativno zagovarjanje krščanskih vrednot izkoriščajo za nabiranje volilnih glasov kristjanov, v resnici pa so težki marksisti.
Je razpoznavno znamenje kristjana, da se bori za »ekologizem«, za pravice LGBT, za brezglavo in brezpogojno sprejemanje migrantov, istočasno pa podpira abortus, evtanazijo, izenačitev istospolnih porok z heteroseksualnimi porokami? Ali ni to resnično paktiranje z novimi fašizmi? Mar obtožbe tistih, ki obtožujejo Ruinija, v resnici ne veljajo za njih same? Glede na to, da na tem svetu ni popolnosti: kaj je večje zlo?
So največja nevarnost za Cerkev »kristjani na desnici«, ki na volitvah podpirajo Salvinija, Trumpa, Abascala, Orbana …, čeprav z njimi ne soglašajo v vseh podrobnostih, ali pa tisti kristjani, ki so z dušo in telesom sprejeli agendo socialistov, zelenih, LGBT …?
Mar niso levičarji tisti, ki so ambasadorji Hitlerja in pošiljajo v smrt na sto tisoče še nerojenih otrok in na tisoče ostarelih, ki so postali družbeno nekoristni?
Je problem le to, kar se očita Salviniju; omejevanje glede sprejemanja migrantov in zloraba verskih simbolov v politične namene? Kaj pa zavzemanje »levičarskih kristjanov« za uničenje družine, za abortus, za evtanazijo, demonizacijo nacionalne pripadnosti, za ideološko kolonizacijo z ideologijo gender v šolah, za izločitev vere iz javnosti, za tiranijo relativizma? Mar ni to veliko hujše?
Bo v Evropi prišlo do novih državljanskih vojn? Vsekakor smo kristjani vedno bolj razdeljeni na t. i. »tradicionaliste«, «radikalne desničarje«, »nazadnjake«, »klerofašiste«, »klerikaliste« in na t. i. »napredne«, »socialno čuteče«, »humane«, »progresite«. Te oznake res držijo 100 %? Mar niso levičarji tisti, ki so ambasadorji Hitlerja in pošiljajo v smrt na sto tisoče še nerojenih otrok in na tisoče ostarelih, ki so postali družbeno nekoristni? Še velja, da moramo v primeru dveh slabih možnosti izbirati manjše zlo? Zakaj bi bil v demokratični družbi prepovedan političen boj proti ideologiji gender, ki hoče proti volji staršev v svoji ideologiji vzgajati naše otroke, boj proti izenačitvi istospolnih skupnosti z družino, boj proti nadomestnemu materinstvu… To nikakor ni t. i. »homofobija«! Ves ta boj proti, je v resnici zavzemanje za svobodno vzgojo, za družine, za življenje.
Potrebno se je boriti za politično moč zaradi uveljavljanja vrednot, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati
Povsem normalno je, da si kristjani prizadevamo za razveljavitev določenih zakonov glede družinske zakonodaje, ki je nastala pod diktatom LGBT; za zakonodajo, ki ščiti pravico staršev do vzgoje svojih otok, za zakonodajo, ki sankcionira vzgojo otrok v ideologiji gender, če se starši s tem ne strinjajo; za pravico do izbire šole, za pravico do medijev, ki omogočajo celovite informacije, za proces proti komunizmu, ki je zagrešil zločine proti človeštvu…
Povsem normalno je, da kristjani zapustimo »krščanske demokratične ljudske stranke«, ki si za to ne prizadevajo. Premalo se je le pritoževati in opozarjati na krivice, ki so se dogajale v preteklosti in se dogajajo danes. Premalo je zgolj opazovati in dovoliti, da kot reakcija na ekstremistično levico zraste ekstremistična, poganska in nekrščanska desnica.
