Zaradi vrednot, o katerih se kristjani ne smemo pogajati, moramo uveljaviti politično moč

25
1086
Podobnost ravnanja med metanjem v jame ter ubijanjem pri splavih
Potrebno se je boriti za politično moč zaradi uveljavljanja vrednot, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati Foto © Zavod Živim

V družbi poteka političen boj med levico in desnico, ki ga seveda ni preprosto razumeti in ni črno-belo dogajanje, kot ga želijo nekateri prikazati. Levičarji se razglašajo za demokratične, poštene in napredne ter za tiste, ki se zavzemajo za človeka. Desničarje pa levičarska propaganda razglaša za pokvarjene, ekstremiste, klerikalce, nacionaliste, kapitaliste, fašiste … Glede teh vprašanj smo razdeljeni tudi kristjani. Nekateri se zavzemajo za »sredinske – ljudske – krščanske – stranke«, ki sprejemajo politični relativizem in korektnost, drugi so aktivisti strank, ki naj bi tvorile »mračnjaško desnico«.

Smo se kristjani odpovedali krščanstvu in stavimo na protikrščanske ideale?

Na volitvah v Španiji so sicer zmagali socialisti. Stranka Vox, ki je v dominantnih medijih predstavljena kot stranka skrajne desnice, pa je kljub negativnim oznakam in demonizaciji, češ da gre za nacionaliste in nazadnjake, dobila v španskem parlamentu 52 sedežev in postala tretja najmočnejša stranka v državi. To je vsekakor za politične analitike in komentatorje izzivalno dejstvo. Toliko glasov je dosegla kljub temu oziroma ravno zaradi tega, ker zagovarja spoštovanje življenja od spočetja do smrti, družino, pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Zagovarjajo torej krščanske principe, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati.

Kako je mogoče, da je stranka Vox dobila toliko glasov? Kako je mogoče, da je bil v Ameriki izvoljen Trump s podporo »pro-life« gibanj? V Sloveniji se zdi kaj takega nemogoče. Zakaj? Ker nimamo primernih voditeljev? Ali pa se nam to dogaja, ker smo se kristjani odpovedali krščanstvu in stavimo na protikrščanske ideale?

Očitki kardinalu Camilla Ruiniju, da je »ambasador nacistične Nemčije v Turčiji …«

V Evropi se mnogi sprašujejo, če so stranke, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, še krščanske? Po drugi strani poteka permanentna demonizacija Berlusconija in Salvinija v Italiji, Jorgea Buxadèa in Santiaga Abascala v Španiji in njim podobnim po vsej Evropi. Očitajo jim, da so fašisti, frankisti, ne-demokrati … Bog obvaruj, da bi tudi kdo od škofov razmišljal drugače. Sredi novembra smo bili priče grobega oštevanja bivšega predsednika Italijanske škofovske konference, kardinala Camilla Ruinija, ker je sredi novembra omenil, da kristjanom, ki so na politični levici, zmanjkuje sape. Ruini tudi meni, da bi morala biti Cerkev v dialogu tudi s Salvinijem. Nanj so letele grobe žaljivke s strani duhovščine in politikov, ki pripadajo »krščanskim demokratom«. Očitajo mu, da je paktiral z Berlusconijem in zaradi tega izpraznil cerkve, da je »ambasador nacistične Nemčije v Turčiji …«

Če je danes magičen in zveličaven slogan »dialog«, zakaj Ruini ne bi smel opozoriti na potrebnost dialoga s Salvinijem? Tisti, ki govorijo o dialogu, mislijo na dialog samo z nekaterimi, ali z vsemi? Ruinijevo mnenje je po mojem mnenju upravičeno tudi zaradi dejstva, da veliko katoličanov ne misli tako, kot mislijo njihovi verski voditelji, in podpirajo Salvinija.

Naj se kristjani, ki vstopajo v politiko, ravnajo po evangeliju ali po trenutni modi

Vprašanje je: naj se kristjani, ki vstopajo v politiko, ravnajo po evangeliju, ali pa se mora verski nauk prilagajati trenutni modi in temu, kar je »politično korektno« in končno »odrasti«? Se »kristjani v politiki« borijo za krščansko vizijo o življenju, za krščansko kulturo,  krščansko razumevanje družine, za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti? Se zavedajo, da so to temelji krščanske civilizacije? Ali pa je obratno in  je poslanstvo »krščanskih politikov«, da pritiskajo na Cerkev, da se prilagodi času, da postane »politično korektna«, da morda celo spremeni svoj moralni in teološki nauk. Bomo v naslednjih etapah spreminjali tudi Sveto pismo?

Po mojem prepričanju Cerkev, ki stopi na to pot, postane irelevantna in s krščanskega vidika ne/proti-misijonarska. Za »krščanske politike«, ki predlagajo spremembo Cerkve, ki naj postane politično korektna, je temeljna pripadnost stranki, ne pa Cerkvi. Morda pa pripadnost Cerkvi zgolj igrajo in deklarativno zagovarjanje krščanskih vrednot izkoriščajo za nabiranje volilnih glasov kristjanov, v resnici pa so težki marksisti.

Je razpoznavno znamenje kristjana, da se bori za »ekologizem«, za pravice LGBT, za brezglavo in brezpogojno sprejemanje migrantov, istočasno pa podpira abortus, evtanazijo, izenačitev istospolnih porok z heteroseksualnimi porokami? Ali ni to resnično paktiranje z novimi fašizmi? Mar obtožbe tistih, ki obtožujejo Ruinija, v resnici ne veljajo za njih same? Glede na to, da na tem svetu ni popolnosti: kaj je večje zlo?

So največja nevarnost za Cerkev »kristjani na desnici«, ki na volitvah podpirajo Salvinija, Trumpa, Abascala, Orbana …, čeprav z njimi ne soglašajo v vseh podrobnostih, ali pa tisti kristjani, ki so z dušo in telesom sprejeli agendo socialistov, zelenih, LGBT …?

Mar niso levičarji tisti, ki so ambasadorji Hitlerja in pošiljajo v smrt na sto tisoče še nerojenih otrok in na tisoče ostarelih, ki so postali družbeno nekoristni?

Je problem le to, kar se očita Salviniju; omejevanje glede sprejemanja migrantov in zloraba verskih simbolov v politične namene? Kaj pa zavzemanje »levičarskih kristjanov« za uničenje družine, za abortus, za evtanazijo, demonizacijo nacionalne pripadnosti, za ideološko kolonizacijo z ideologijo gender v šolah, za izločitev vere iz javnosti, za tiranijo relativizma? Mar ni to veliko hujše?

Bo v Evropi prišlo do novih državljanskih vojn? Vsekakor smo kristjani vedno bolj razdeljeni na t. i. »tradicionaliste«, «radikalne desničarje«, »nazadnjake«, »klerofašiste«, »klerikaliste« in na t. i. »napredne«, »socialno čuteče«, »humane«, »progresite«. Te oznake res  držijo 100 %? Mar niso levičarji tisti, ki so ambasadorji Hitlerja in pošiljajo v smrt na sto tisoče še nerojenih otrok in na tisoče ostarelih, ki so postali družbeno nekoristni? Še velja, da moramo v primeru dveh slabih možnosti izbirati manjše zlo? Zakaj bi bil v demokratični družbi prepovedan političen boj proti ideologiji gender, ki hoče proti volji staršev v svoji ideologiji vzgajati naše otroke, boj proti izenačitvi istospolnih skupnosti z družino, boj proti nadomestnemu materinstvu… To nikakor ni t. i. »homofobija«! Ves ta boj proti, je v resnici zavzemanje za svobodno vzgojo, za družine, za življenje.

Potrebno se je boriti za politično moč zaradi uveljavljanja vrednot, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati

Povsem normalno je, da si kristjani prizadevamo za razveljavitev določenih zakonov glede družinske zakonodaje, ki je nastala pod diktatom LGBT; za zakonodajo, ki ščiti pravico staršev do vzgoje svojih otok, za zakonodajo, ki sankcionira vzgojo otrok v ideologiji gender, če se starši s tem ne strinjajo; za pravico do izbire šole, za pravico do medijev, ki omogočajo celovite informacije, za proces proti komunizmu, ki je zagrešil zločine proti človeštvu…

Povsem normalno je, da kristjani zapustimo »krščanske demokratične ljudske stranke«, ki si za to ne prizadevajo. Premalo se je le pritoževati in opozarjati na krivice, ki so se dogajale v preteklosti in se dogajajo danes. Premalo je zgolj opazovati in dovoliti, da kot reakcija na ekstremistično levico zraste ekstremistična, poganska in nekrščanska desnica.

Podobnost ravnanja med metanjem v jame ter ubijanjem pri splavih
Potrebno se je boriti za politično moč zaradi uveljavljanja vrednot, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati Foto © Zavod Živim

25 KOMENTARJI

  1. Levičarskim dogmam nasedajo tudi mnogi kristjani, zlasti verniki naravnih religij ali vzgojeni v takšnem okolju. Je to naključje? Zdi se, da ne.

    Tudi tu bo treba začeti pri sebi, a dvomim, da se bo to zgodilo. Zato za enkrat večjih sprememb ni pričakovati.

  2. Najteže ali skoraj misija nemogoče pa je levičarje prepričati, do so vsi trije totalitarizmi na evropskih tleh, fašizem, nacizem in komunizem, levičarskega izvora. In kako najlaže prepoznati levičarja? Po uporabi mehanizma psihosociološke projekcije: to, kar očitajo nasprotnikom (nazadnjaštvo, mračnjaštvo, nedemokratičnost, fašizem itd.), so v bistvu oni sami. Zelo zanesljivo!

  3. Levičarje se v nič ne da prepričat, ker verjamejo v svoj prav.
    Tipične lastnosti so še zaverovanost vase, projekcija svojih slabih lastnosti v drugega, nezmožnost videti sebe, nezmožnost kritične presoje itd ..
    In pa beg v kolektivizem!

  4. Gospod Vidmar, najprej en hud očitek: “Glede na to, da na tem svetu ni popolnosti: kaj je večje zlo?”
    Iskanje večjega ali manjšega zla je najhujši prekršek do morale. To je delo bednega padlega demoraliziranega človeka.
    Vi pa to predstavljate kot nekakšen vrhunec politične misli.
    Zaman se je potem razglašato za borca “za življenje”, “za družino” in kajvem kaj še, kajti vso plemenitost ste že prodali hudiču.

    • Nisem razumela v smislu ‘iskanje’ večjega ali manjšega zla, ampak kot dejstvo: velikokrat smo postavljeni pred dve (ali več) slabi izbiri in ‘izbiranje’ manjšega zla (ki je še vedno ‘zlo’, toda ker (absolutno) ‘dobrega’ ni v ponudbi …). Če se navežem na prvi (AlFe-jev) komentar: celo volilna izbira je (zame) že par volitev zapored postala izbira ‘manjšega zla’ oz. najmanj slabe opcije … Takšno izbiro pač imam. In ne vidim na obzorju možnosti, da bi z zagovarjanjem vrednotam, kot je uspelo Špancem, aktivirali omembe vreden delež volivcev. Žal.

      • Seveda, če borbo za pravico in resnico zreduciraš na volitve. Toda ta borba je veliko pred volitvami. Na volitvah izbirati med “večjim ali manjšim zlom” je povsem prepozno. Na alfejeve komntarje boš težko kaj povezala z mojimi.
        Tudi “zagovarjanje vrednot” je zelo pogosto navadna prazna obljuba, kajti vrednote je treba doseči in ne le govoriti o njih. Tudi za Špance dvomim, da so jih dobili na “zagovarjanje vrednot”. Vrednote se zagovarjajo posredno, ko odgovarjamo na sicer navadna vprašanja, ki na videz nimajo veze z vrednotami. Potem vidiš kdo kaj zagovarja.

  5. G. Vidmar: »Ali pa … je poslanstvo »krščanskih politikov«, da pritiskajo na Cerkev, da se prilagodi času, da postane »politično korektna«, da morda celo spremeni svoj moralni in teološki nauk. Bomo v naslednjih etapah spreminjali tudi Sveto pismo?«
    Zmeda je res velika. Toda … niso samo ‘krščanski politiki’ tisti, ki želijo prilagoditve/’posodobitve’ nauka in moralke. Mar ima še kdo občutek, da se celo naši cerkveni predstojniki spogledujejo s takimi skušnjavami? Ko želijo ‘za vsako ceno zadržati svojo vsak dan bolj zdesetkano čredo’ in iščejo bližnjice in obvoze nekaterih posebno ‘težkih in zahtevnih’, današnjemu človeku nekako odvečnih in ‘utesnjujočih’ ter omejujočih zapovedi, navodil in priporočil? In razmišljajo, kaj bi danes rekel in kako bi ravnal Jezus: bi si še upal trditi, da je (nekaj) greh ali bi bolj upošteval osebne in olajševalne okoliščine? Ker ‘gotovo’ ne bi bil tako trdosrčen, da bi po usmiljenem odpuščanju grehov zahteval še spreobrnjenje (»odslej ne greši več!«) …

    Kot zanimivost še citat g. Vidmarja iz njegovih spominov na preminulega sodelavca (berem v spominskem zborniku) – od tod vem, zakaj besedo ‘homofobija’ uporablja v narekovajih: »… beseda »homofobija« pomeni »strah pred ljudmi«, daje pa se ji povsem drugačen pomen. Z uporabo manipulacije z jezikom se diskreditira in celo kazensko preganja nasprotnike ideologije seksualne revolucije. Kako se braniti, če te obtožijo z besedami, ki jih ni niti v slovarjih in se jim pripisuje zgrešen pomen? …«

  6. Še nisem spoznal levičarja, s katerim bi lahko diskutiral na podlagi argumentov. So partizani po mentaliteti. Edino kar “znajo” je partizanski boj. Napasti iz zasede, narediti nepopravljivo škodo, in pobegniti. Kadar pa so fizično v premoči, potem pa revolucija in slepo klanje …

  7. Po mojem levičarstvo sploh ni del naravnega političnega stanja. Levičarstvo je v bistvu zveza norcev, gejev, feminist, predvsem pa mozaika takšnih in drugačnih nekrofilov. Od levičarstva je nekaj normalnega le socialni boj. Toda ne kot poltična stranka, ampak kot močno sindikalno gibanje, ki brani delavce.

      • Eh, Zdravko, zakaj sem razočaran nad takšnim komentarjem?
        Materi so ubili štiri sinove, otrokom so pobili starše – takšnih zgodb je med nami kolikor hočeš – beri, poslušaj Pričevalce. Na tisoče ljudi je prizadetih zaradi izgub, ki jih je prizadela revolucija oziroma nečloveško Zlo med vojno in po njej.
        Če te prav razumem, pa so ti žalujoči med nami v resnici samo nekrofili…

        • Ne razumeš me prav. Številni drugi so nekrofili. Žalujoče in prizadete ljudi bi vsekakor izpustil. Njim lahko pomagamo samo tako, da ti njihovi ne bi zaman umrli. Tako pa ostajajo sami. Upam, da se izvijejo iz žalosti tako ali drugače, da jim žalost ne bi bila preveč v breme.
          Premnogi drugi pa iščejo vse mogoče, kar bi se dalo iztržiti iz tega. To je pa moje razočaranje.

    • Lucijan ..”Po mojem levičarstvo sploh ni del naravnega političnega stanja … ”
      —-
      Ne ni, vsaj ne v taki obliki.
      Ohranilo je tipične lastnosti totalitarizma. Vladanje s pomočjo kreiranja javnega mnenja, posledično s kršitvami človekovih pravic.
      Namesto z iskanjem ustreznih rešitev.

      • Drži. Pravzaprav ni nikjer nobenega materialnega dokaza, da levičarstvo s pozitivnimi učinki dejansko obstaja. Je samo teorija, privid, sanjaštvo, Indija Koromandija … Je v zgodovini obstajal kak levičarski sistem, kjer je vodilno vlogo imel delavski razred? Če kdo to trdi, ga vnaprej proglašam za prismuknjenca. Vsi levičarski sistemi nikoli niso bili nič drugega kot zelo krvave karikature, ki so se (neprikrito) norčevale iz zdrave pameti.

    • Temeljna podstat levičarstva je vera v “naravni izbor” po Darwinu, torej nenehen in brezkompromisen boj za preživetje. Kdor preživi, je zmagovalec, poraženci morajo izumreti – dobesedno.
      Tako je v naravi in enako je po levičarskem prepričanju tudi družbi. V tem boju so dovoljena vsa sredstva in metode vključno z najhujšimi zločini. Sklicevanje na moralo je popolnoma brezpredmetno, ker morale ni, seveda tudi ni nobenega Boga, niti greha ali kakšne druge, civilizacijske zavore. Človek si vzame vso svobodo in sam sebi postane Bog (“razčlovečenje”) – človeku je dovoljeno čisto vse, kar je v njegovem interesu.
      Ne pozabimo – takšni so v svojem bistvu levičarji, s katerimi imamo opravka.
      Novejša zgodovina je lepo pokazala, kakšne so potem posledice takšne ideologije v družbi, politiki, med ljudmi in v samem človeku…

Prijava

Za komentiranje se prijavite