R. Trdan, domovina.je: Zakaj reform ni, čeprav vsi vemo, da jih potrebujemo?

4

Po objavi poročila Evropske komisije o državi Sloveniji sem zgroženo poslušal »pišmeuhovske« komentarje nekaterih izvoljencev ljudstva, ki so zamahovali z rokami in skoraj v en glas zatrjevali, da zaskrbljujoči kazalci, ki se odsevajo v ogledalu, postavljenem s strani najvišje evropske institucije »niso nič takega«. Govora je bilo celo o nekaterih metodoloških napakah ipd.

Če tile trendi ne skrbijo njih, pa skrbijo mene in verjetno še kup ostalih davkoplačevalcev srednje in zlasti mlade generacije, ki šele dobro vstopamo na trg dela. Za skrb in celo strah, kaj bo jutri, so krivci predvsem tisti, ki vedo, kaj bi morali, a tega ne (z)morejo narediti.

S serijo poglobljenih člankov smo na Domovini ugotavljali, da v naših državnih bankah in podjetjih ponikajo milijarde našega denarja, javna uprava je čedalje slabše učinkovita, javno finančna slika pa zaradi odsotnosti reform čedalje bolj rdeča.

Delati vse, da se ne spremeni nič

Na nek način je logično, zakaj pravih reform v Sloveniji ni in ni na vidiku. Vzvodov odločanja že dolgo nimajo več vlade, zlasti pa ne sedanja. Ko se ustvarjajo ali nakazujejo nove finančne luknje, ni nihče za nič odgovoren.

Izjemno moč imajo šefi sindikatov Štrukelj, Semolič ipd., ki preživijo (in po potrebi tudi odstavijo) vsako vlado, stolčke pa zasedejo že odkar spremljam politiko. Zadnje njihove zmage v zvezi z minimalno plačo in plačnimi pogajanji javnega sektorja so pravzaprav ogromni porazi za večjo zaposlenost Slovencev in javne finance Slovenije. Skozi medije jim vedno znova uspe ustvarjati vtis, da se borijo za delavce, v resnici gre zgolj in samo za ohranjanje starih privilegijev. Delajo vse, da se ne spremeni nič.

Če to, da se nič ne spremeni, morda res ustreza nekaterim starejšim v javnem sektorju, ki so se zaradi sistema plač v obdobju pred krizo uspeli povzpeti do raznih položajnih in starostnih dodatkov, je situacija pri ostalih popolnoma obratna.

Tisti, ki so se slučajno v zadnjih letih uspeli zaposliti, so bili udarjeni s t.i. »varčevalnimi ukrepi« in visokimi davčnimi bremeni. Zaposlovanje je bilo upočasnjeno, nagrajevanje zaustavljeno, davki in trošarine pa vsako leto višji.

Drastično se spreminja demografska struktura Slovenije kot tudi njenih zaposlenih. Čedalje več ljudi je upokojenih, čedalje dlje živijo, za njih pa dela čedalje manj zaposlenih. V javnem sektorju je mlajših od 30 let samo 7%, medtem ko je že vsak tretji javni uslužbenec starejši od 50 let.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Zakaj reform ni, čeprav vsi vemo, da jih potrebujemo?

    Ah, vprašanje je zavajajoče. Eni jih potrebujejo in drugi jih NE potrebujejo. In tisti drugi imajo oblast. Zato ni reform.

  2. Sabotiranje reform ni le moralno sporno, ampak je lahko tudi kaznivo dejanje, kar je razumljivo, saj poslabšuje položaj državljanov.

  3. Naj velja pravna enakost.

    Če delavcu preneha delovno razmerje, ker je vzel kot blagajnik 12 EURov, naj isti kriterij velja za sindikalne funkcionarje, da odstopijo, ker zaradi sabotiranja reform poslabšujejo materialni položaj zaposlenih in drugih državljanov.

  4. Proti reformam niso samo sindikati. Proti je tudi vlada, zlasti pa njeni gospodarji.

    Kaj se zgodi, če kdo začne uvajati reforme, smo videli leta 2012 (poročilo KPK itd.).

Comments are closed.