R. Topolovec: Štrajki in skrivnost novih obrazov

Na smeh nam je šlo, čeprav smo prav tako razočarani in nekateri med nami celo pod pragom revščine, ko smo na TV videli kričajoče stavkajoče, ki še vendar imajo spodobne plače. Na štrajku tudi ni manjkalo obrazov blizu vlade. Nekdo je na Facebooku zapisal, da je to bil trening, če bi slučajno na spomladanskih volitvah zmagal Janša. Torej naj bi to bil zgolj trening »bodočih vstajnikov«, da bi potem lažje in hitreje organizirali že videno poulično razbijanje z granitnimi kockami. Kot vemo, so drugo Janševe vlade, ki je bila na oblasti zgolj slabo leto, takrat naščuvani protipravno – nasilno odstranili. Na tokratnem protestnem zborovanju stavkajočih ni bilo mogoče videti resničnih ubožcev, ki živijo »fehtarsko življenje« s pomočjo  Karitasa in Rdečega križa. Najglasnejši so pa bili tisti, ki nasprotujejo cenejšim zasebnim šolam, kjer za šolske  stavbe skrbijo sami. Iz province pa smo na TV tudi videli, da so se v večini zbrali že vsaj trikrat prebarvani, ki so se v komunizmu priduševali na »enake želodce«. Dejansko so blefirali, kot da je za slabo stanje države kriv nekdo drug (po njihovo naj bi bil kar Janša), nikakor pa ne sami restavratorji komunizma, ki nikoli in nikjer v svetu niso znali gospodariti in vladati brez puške, ki nam v post komunizmu (našem kapitalistični komunizmu) vladajo že več kot dvajset let.

V zvezi s to stavko posebne vrste, pa je kot prvo potrebno opozoriti tudi na vse slabšo produktivnost dela, ki se zlasti kaže v nekaterih, še vedno »družbenih« državnih podjetjih. Produktivnost dela v teh organizacijah se že bliža ravni, kot smo jo imeli  v samoupravljanju, ko smo bili najslabši v Evropi.

*

Če je verjeti predvolilnim anketam, ki se sedaj, ko se spet na vrhu prikazujejo »novi obrazi«, z mastnimi črkami objavljajo v režimskih medijih, se spet lahko sprašujemo, zakaj se nam dogajata anomalija? Ali se res uresničujejo besede nemškega nacističnega politika Paula Josepha Goebbelsa, da stokrat izgovorjena laž resnica postane.

Je pa v tem fenomenu še ena druga logika. Da se volivci, ki so s stanjem, kakršnega pač imamo, zadovoljni – »s plačo za malo dela«, ob vsakokratnih volitvah ustrašijo možnih spremembe, ki bi jim »ogrozile mirno spanje«! Bojijo se vsake drugačne vlade, ki nebi bila komunistična, da jim ne bi ogrozila utečenega stanja ali celo ukinila nekatera njihova nepotrebna dela oziroma nepotrebna delovna mesta. Po mojem je prav v tem »štos« fenomena – zmag novih obrazov! Ti volivci, ki ob vladah post komunistov sedaj mirno spijo s plačami okrog 1000 evrov, so torej s stanjem, ki ga imamo  zadovoljni in se na vsakokratnih volitvah pač odločajo za obraze, ki jim jih postavi, ki  je vzniknil iz korenin njihove ideologije »enakih želodcev«. Praksa njihovega vladanja kaže, da s takšnim načinom izbora novih vlad, ni mogoče razmišljati o kakšni racionalnosti in o večji produktivnosti in s tem tudi ni na obzorju vidna možnost izboljšanja življenjskega  standarda oziroma gospodarstva. Z »novimi obrazi« se je doslej še vedno pokazalo,  a ni bilo preobrata , da bi že enkrat končno lahko živeli od lastnega dele in ne s posojili. Novi obrazi namreč ustrezajo njihovi indoktrinaciji o enakih želodcih in omogočajo uživanje izmišljenih »borčevskih« penzij, ki jih je okrog 23.000. To misel o novih obrazih je možno podkrepiti tudi z prakso preteklih volitev: z izvolitvijo Jankoviča, Bratovškove,  Cerarja. To lahko sedaj pričakujemo tudi za Šarca, ki ga predvolilne ankete pripravljajo, da bo nadomestil Cerarja.

V  teh 27. letih samostojnosti smo (sem) imeli priložnost spoznati, kdaj nam je šlo dobro in kdaj slabo!  Samo takrat, ko nam je vladala desna polovica Slovencev (a žal samo en mandat in pol drugega), smo potrošili manj kot proizvedli. V dokaz tej hvali potrjuje tudi pozitivna nataliteta, razdeljene pa so bile tudi tako imenovane državne pokojnine vsem, ki zaradi narave bolezni niso mogli delati! In prav ti so po ukinitvi te socialne pomoči, ki jo je ukinila Pahorjeva vlada, sedaj največji reveži, saj jih je sram, da bi šli »fehtat«!