R. Svetlič za Primorske novice: “Varnost je človekova pravica”

12
334

Odnos Evropejcev do begunskega toka je skrajno izkoriščevalen, pravi filozof dr. Rok Svetlič iz Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem. “Milijone ljudi uporabljamo za moralno topovsko hrano, s katero sami sebi dokazujemo, da smo dobri.”Ob aktualnem dogajanju nastavlja ogledalo Evropi, ki skozi občutek, da je kriva za vse in se morajan pokoriti, sama sebe še vedno doživlja kot popek sveta. To je nadaljevanje imperializma, pravi dr. Svetlič.

> Kakšne vrste kriza je begunska kriza?

“Begunska kriza je v prvi vrsti pojav, ki nam osvetli naravo Evropske unije, kot je doslej nismo poznali. Jemljem jo kot priložnost, da spoznamo domet Evropske unije. Ta se je izkazala kot tvorba, ki je na eni strani izjemno dosledna in čvrsta, na drugi strani pa popolnoma neodporna na najosnovnejše izzive. Za ilustracijo: nedavno je začela veljati uredba o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki je prepovedala tobak z okusom, čokolade, na primer. Evropa je sposobna to izvajati s fanatično doslednostjo, ko pa gre za vprašanja z veliko začetnico, pa smo pred tem, da politični predstavniki govorijo že o koncu schengena in koncu evropske ideje, na kateri smo delali desetletja.”

> Zakaj se Evropa ni pripravila na begunsko problematiko?

“Zato ker Evropa ni nikoli razmišljala na način, kot je zapisan v našem pravnem redu. Vprašanje, kako ravnati v takšni situaciji, ni nekaj, za kar bi bilo treba odgovore iskati na novo. Prepričan sem, da je popolnoma jasno, kako se ugotavlja status neke osebe, ki pride na mejo, kako se ji podeli azil in tako dalje. Vprašanje je, zakaj vseh teh pravil niso začeli uporabljati.”

> Zakaj?

“Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.”

“Že za to, da obstajamo, smo krivi”

> Kakšna skupnost smo, če stojimo za čokoladno cigareto, za tako veliko stvarjo, kot je begunski val, pa ne?

“Tisto, s čimer nismo razčistili, je pojem krivde. Že za to, da obstajamo, smo krivi. Zahod, Evropa, belci …, vse to je podpisano pod kolonialno uničenje sveta, ki naj bi pred tem živel v raju. To je krščanska krivda, brez katere se ne znamo orientirati v svetu. Razsvetljenstvo je s tem pometlo, ko pravi, da ima vsakdo svoj moralni konto, ki bi moral biti z rojstvom resetiran. Toda pri presoji dogajanj na Bližnjem vzhodu se takoj drenjamo v vrsti krivih. Moji kolegi iz akademskega sveta bodo z lahkoto rekli: ‘Mi, Zahodnjaki, izkoriščamo Afriko že več sto let.’ Mi. Kdo smo mi? Slovenija, Jugoslavija nikoli nista imeli nobene kolonije. Večina nas je rojenih v obdobju, ko je bila zadnja kolonija že odpravljena. Poleg tega smo bili tudi mi večkrat žrtve iger velikih sil kot pa svetovni igralci. Vidite neverjeten apetit ljudi, da bi se znašli v družbi krivih?”

> K tej krivdi se zatekajo bolj levičarji kot pa desničarji, ki se imajo za dediče krščanstva.

“Levica je legitimni dedič krščanske dogmatike. Ta ugotovitev ni moj izum. Marksizem je sekularna oblika eshatologije, iskanja odrešitve, in izhaja iz neke oblike izvirnega greha. Marksizem uči, da se rodimo v svet, v katerem ubežanje zlu na sistemski ravni ni možno. Po revoluciji pa naj bi bilo obratno. V tem smislu je Marx gotovo kristjan in to ni nobena skrivnost. Glede krivde pa je tako: priznavanje krivde je na prvi pogled odraz pohvalne moralne drže. Priznam, da sem kriv. Nisem hinavski. Položim svoj moralni račun. Ampak to je hkrati – in tega se moramo zavedati – rokohitrska metoda, da sam pred sabo izpadem načelen. Ko nekoga postavimo za svojo žrtev na planetarni ravni, ima to zelo nevarne posledice. S tem ljudi, ki jih imamo za žrtve, postavimo v imperialni in podrejen odnos. Vedno citiram genialno izjavo Slavoja Žižka: ‘Če ne moremo biti več gospodarji celega sveta, smo pa vsaj krivi za vse, kar se na njem dogaja.’ To je zgolj druga oblika nadaljevanja imperializma. Vsako zlo, ki se zgodi kjer koli na svetu, pripisujemo sebi in s tem nadaljujemo pokroviteljsko predstavo, da je Zahod popek sveta.”

> Žižek je tudi opozoril, da s tem pokroviteljskim odnosom jemljemo drugim odgovornost za njihovo lastno usodo.

“Točno to. Ko so se pred leti začeli nemiri v getih v Parizu, je bila reakcija na tiste dogodke, da smo mi krivi za vse tegobe ljudi v getih. Izključevalne prakse obstajajo, ampak globoko sem prepričan, da sistemskih padcev v geto ne moremo pojasniti le z izključevalnostjo s strani večinskega prebivalstva. Nihče denimo ne načne vprašanja, zakaj nekdo ni končal šolanja, zakaj je opustil službo, ki jo je imel. Treba je odpreti temo, ki je tabuizirana, in priznati, da so nekatere kulture manj sposobne adaptacije na ta način življenja. Ne smemo spregledati, da je šel naš način življenja skozi zelo travmatsko obdobje razpada družine. Ko je človek pri nas star 18 let, gre po svoje; ne veže ga pripadnost rodu, družini, religiji, ampak je individuum. Dokler družina ne izgubi tradicionalne vloge, boš ljudi težko pognal v tok, kjer bodo sami sebe prepoznali kot oblikovalce svoje usode. Toda mi izhajamo iz naivnega razumevanja razsvetljenstva, da so vsi ljudje sveta preprosto enaki, identični. Čeprav sama situacija, v kateri se sklicujemo na enakost, kaže, da obstaja razlika. Begunci in migranti, ki prihajajo, sami priznavajo razliko v kulturah in se jim zdi način življenja, ki ga mi živimo, privlačnejši kot načini zunaj Evrope. Tudi to, da hočejo le v Nemčijo ali na Švedsko, je zelo jasna potrditev, da obstajajo razlike med kulturami pri zadovoljenju temeljnih potreb.”

> Ampak verjetno drži tudi, da geta nimajo izhoda.

“Iz geta se gotovo ne da kar oditi ali pa je to zelo težko, zakaj je geto nastal, pa ni presenečenje. Ko se v nek prostor na novo naseli preveliko število ljudi, ki imajo drugačno predstavo o odnosih med družino in državo, posameznikom in religijo, moškim in žensko, starši in otroki …, se, namesto da bi se ti ljudje odprli svetu, zaprejo v tisto, kar edino že poznajo. Tako živijo na isti način, kot so živeli v krajih, iz katerih prihajajo. Toda na pot so šli, ker njihove potrebe v tistih krajih niso bile zadovoljene. To ni vrednostna sodba, to je deskriptivna sodba. Velja enako, kot da bi govorili o mehaniki: nekdo je šel iz kraja A v kraj B zato, da mu bo v kraju B bolje. To je bila njegova sodba, a hkrati te svoje odločitve ni izpeljal do konca. Prišel je v nov svet, ni se pa v zadostni meri adaptiral na pogoje, ki zagotavljajo vsaj minimalne standarde, da lahko tukaj normalno živiš.”

Kaj je gostoljubje?

> Katere pogoje mora za te nove skupine, ki prihajajo, postaviti Evropa, da bo integracija boljša?

“Mislim, da bi morali ti ljudje izkusiti nekaj, kar ni prijetno: tujost. Izkusiti bi morali, da so prišli nekam, kjer je drugače kot pri njih. Če ne bodo na vsakem koraku sodelovali z ureditvijo, ki tukaj velja, bodo drseli v neljubo usodo geta. Končali bodo v nekih ‘slumih’ v evropskih predmestjih in ne bodo nikoli razumeli, da je tisto, kar omogoča življenje, kakršno pričakujejo, to, da sprejmeš nek red, pravila igre, ki so jih sprejeli ostali.”

> Od Evrope pričakujemo, da bo gostoljubna do teh ljudi.

“Kaj je gostoljubje? Beguncem je na voljo hrana, ki je prilagojena njihovemu okusu. Slovenski aktivisti so se naučili pripravljati njihov čaj. Govorilo se je o predlogu, da si humanitarne delavke zakrijejo obraz. Na prvi pogled se zdi to gostoljubno, ampak ali je to pošteno do nekoga, ki bo moral ne le danes popiti ta čaj, temveč leta, desetletja hoditi v neko službo, se integrirati in sprejeti takšna pravila, kakršna pač so? Kolegica na Inštitutu za filozofske študije Maja Bjelica, ki se ukvarja z gostoljubjem, pravi, da je pomembna sestavina gostoljubja tudi to, da gostu naložimo neko odgovornost. Bolj gostoljubno kot to, da gostu rečem, usedi se in mi te bomo stregli, je to, da gosta povabim k nekemu sodelovanju v hiši. Brez tega ga spremenim v statista v moji predstavi, v kateri sam sebi dokazujem dobroto. Če mislimo resno, bi iz tega gosta že prvi dan naredili nekoga, ki bo del naše skupnosti, ne pa, da mu zagotavljamo, da ga obdaja kulturni milni mehurček od njegovega doma do nemških ali švedskih velemest. Ko bo mehurček počil, bo ta človek neizogibno razočaran in se bo počutil izigranega.”

> Čemu, kar prinašajo ti ljudje iz svojih kultur, bi bilo brez slabe vesti treba reči “ne”?

“Slabo vest imamo, ko dvomimo v to, kar smo. In nobenega razloga ni, da bi dvomili, da ni to, kar delamo prav. Bom povedal banalen primer. Ljudi, ki delajo z begunci, moti relativno veliko smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. Ne gre za razsežnost problema ampak za naše mrzlične poskuse njegovega zanikanja. Reakcija je tipično krščanska: na socialnih omrežjih so kot odgovor na to objavljali neštete fotografije študentskih zabav, kjer ležijo smeti vse naokoli. Kot so nas učili stoletja, ne sodite in ne bo vam sojeno, odpuščajte in vam bo odpuščeno, ne očitaj bratu iveri, ko pa imaš sam bruno v očesu, kdor je nedolžen, naj prvi vrže kamen … Vsaka razsojevalna situacija nam pravi, umakni se, nastavi levo lice, ne sodi, ljubi. Ne zmoremo reči, ne mečemo smeti na tla, ker to ni prav. Če to počnejo študenti, je pač to narobe tudi tam. Da ne bo nesporazuma, smeti so banalna okoliščina in v ničemer ne smejo vplivati na obravnavo teh ljudi. Nikakor tega ne smemo vključiti v populistično slikanje prišlekov kot barbarov. Ilustrativno je le, kako znamo sami sebi zapreti usta z instrumenti, ki jih jemljemo iz krščanske dogmatike. Govorimo o drobcu, ampak to je ilustrativen primer, kako že pri tako postranski stvari ne znamo povedati, da obstajajo neka pravila.”

> Če nekdo noče poslati otroka v šolo, ker so tam deklice in dečki skupaj, pa to ni več drobec.

“Spet je tu ta krivda, ki zaznamuje sleherni odnos, ki bi imel lahko v ozadju kulturno ločitev na ‘mi’ in ‘oni’. Tudi pri nas smo imeli pred leti resne razprave, kako naj interpretiramo kazenske določbe, da se ne sme imeti spolnih odnosov z osebo, mlajšo od 14 let. Ker je šlo za romsko skupnost so se odpirala vprašanja o kulturnem rasizmu, o ‘našem’ kazenskem zakoniku, ki ‘njim’ vsiljuje vrednote … Razsvetljenska sekularna kultura bi rekla, vemo, da je to narobe in se o tem ne bomo pogovarjali. Če dela vaša kultura drugače, potem dela narobe. Ali znamo to reči na glas? Če tega ne znamo reči na glas, smo pokopali razsvetljenstvo. Razsvetljenstvo vsebuje tudi vztrajanje in doslednost, ne le naivno predstavo o bratstvu in planetarni ljubezni.”

> Izražanje na socialnih omrežjih je zelo nestrpno. Tudi določene politične stranke verjetno računajo, da bodo imele politične koristi, če bodo nekoga nastrojile proti nekomu. V kako nevarne vode lahko to pelje, če govoriva o politični sliki Evrope?

“Nobenega dvoma ni, da je treba sovražni govor kontrolirati, vprašanje pa je, na kakšen način. Zagovarjam, da ga je treba regulirati na ravni organov pregona. Spomnim se primera, ko je neka stranka predlagala ustanovitev trojk za preganjanje uličnega nasilja po Ljubljani. A veste, kako nevarna stvar je to? To, da lahko vsakdo razsoja o sovražnem govoru, je ustvarjanje moralno-pravnih trojk. Tudi to je zelo zoprna zadeva. Zlasti, ker se pri nas soočamo s popolno dezorientacijo že na ravni temeljnih pojmov politične morale. Nacionalizem smo nekoč opredelili kot nauk o večvrednosti, ki napotuje na agresijo do drugega naroda, danes pa ozmerjamo kot nacionalista vsakogar, ki ima do priseljevanja kakršno koli stališče, ki se razlikuje od vzklika ‘dobrodošli’. Nimamo demokratične kulture, ki je značilna, denimo, za Angleže. Oni vedo že zadnjih 400 let ali več, da se sobiva v neki neodpravljivi napetosti med levico/desnico, liberalci/konservativci ali kakor koli ta dva pola imenujemo. Ravnotežje se pomika malo levo, malo desno. Pri nas je drugače, ne iščemo ravnotežja, ampak bijemo boj med dobrim in zlim. Ne gre za vprašanje meje z nasprotnikom, gre za njegovo uničenje. Uresničitev moje moralne pozicije je uničenje nasprotnika.”

Več lahko preberete na primorske.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. “Varnost je človekova pravica”

    Res je, se popolnoma strinjam, da človek upravičeno zahteva varnost, da ima vso pravico ustanoviti državo, kjer se določeni skupini da pooblastila in sredstva, da zagotovi varnost.

    Ta skupina je v primeru beguncev popolnoma odpovedala, v našo družbo nenadzorovano prihajajo nepreverjeni ljudje, ki so namenoma metali osebne dokumente stran. Ta prihod je bil medijsko podprt, kdor je izrazil dvom v tako početje, je bil polit z gnojnico iz vedra z napisom: “Nacist.”

    Zanimivo je, da tudi po 13. novembru v Parizu preje omenjena skupina dela isto: spušča nepreverjene ljudi, ki namenoma mečejo osebne dokumenta stran, ki očitno lažejo o datumu rojstva … v našo družbo.

    Upravičeno se postavljajo vprašanja: “Komu je uničenje EU, kot smo jo poznali, v korist? Kdo je glavni dirigent tega preseljevanja narodov? Zakaj problema premalo otrok ne rešujemo s povečano rodnostjo? Zakaj podpiramo načine življenja, ki imajo premajhno rodnost?”

  2. Refugee outflows don’t cause terrorism. It’s terrorism, tyranny + war that create refugees.
    ==========
    In to pravijo avstralci, ki jih tu nekateri prenapeti desničarji tako občudujejo…

    RESPECT: 16000 Kurdish WOMEN stayed behind to fight ISIS, While millions of fighting age Syrian/Iraqi men fled to EU.
    ===================
    To pa je nekaj posebnega! (če se tudi Izraelci ne gredo le propagande…)

  3. Osnovna poanta članka je, da Evropa napačne odgovore na begunsko krizo in nasploh odnos do tretjega sveta, ki onemogočajo, da bi sebi zagotovila “varnost kot človekovo pravico”, črpa iz krščanske dogmatike, torej konkretno krščanske etike in socialne misli. Pravi odgovori so, trdi avtor, v striktnem upoštevanju razsvetljenjske laične kulture.

    No, jaz pa trdim ravno obratno. Trdim skupaj z Robertom Schumanom, velikim ustanoviteljem Združene Evrope: ” Evropa 21. stoletja bo krščanska, ali pa je sploh ne bo!”

    To pomeni krščanska tudi v odnosu do sočloveka v stiski in krščanska do begunstva! In do svoje soodgovornosti, tudi sokrivde, za stvari, ki se dogajajo v svetu.

    Zato poanto razmišljanja Roka Svetliča v tem intervjuju, ki iz osrednjega duhovnega veziva civilizacije in krone na njeni glavi dela problem, vidim kot v temelju zgrešeno.

    p.s. Svetujem pa ogled včerajšnjega Intervjuja z Valentinom Inzkom, predsednikom NSKS, diplomatom in visokim predstavnikom EU v BiH. To je povsem drug duhovno-miselni svet, ki ga v očitno ksenofobni in islamofobni Sloveniji, ki je pozabila na človečnost, vse bolj pogrešam.

    Ponavadi Časnik.si daje Možinove Intervjuje in Pričevalce v rubriko Aktualno. Če ga tokrat kdovezakaj ne bo, bom jaz ob priliki dal vsaj link.

  4. Varnost pač ni človekova pravica. Še to. To izmišljanje pravic že dobiva čudne razsežnosti.
    Tudi pravica do malice ni človekova pravica.
    Varnost kot taka je posledica naše organiziranosti, ne vem pa če o njej lahko govorimo kar kot o pravici. Spet še eni. Že tako jih je preveč in so nekatere prav čudne.
    Menda je Jugoslavija nekoč zahtevala da bi med človekove pravice uvrstili pravico do zaposlitve. Pa ni uspelo.
    Ali imam pravico do varnosti? In če me nekdo na ulici napade je kršil mojo pravico do varnosti? Rahlo neumno, oprostite mi.

    • Povsem drži. Sicer so izpričani mojstri glede tega tlačenja vseh možnih stvari med človekove pravice razni socrealisti in levičarji. Služba, splav, stanovanje, trabant itd. No, zdaj nekaj desetletij kasneje pa z desne “človekova pravica do varnosti”.

      Človekove pravice so zapisane leta 1948; dodajanje je tako kot da bi želel popraviti Beethovnovo simfonijo ali Da Vincijevo sliko.

  5. Očitno je, da evropska vlada politično ni učinkovita.

    To se je pokazalo doslej na več primerih:

    – na grški gospodarski krizi
    – na begunski krizi
    – v odnosu do Rusije
    – v odnosu do Turčije kako zajeziti begunski val
    – v odnosu do uveljavljanja enotnih evropskih vrednot in standardov, ki varujejo in negujejo evropsko pozitivno ulturo.

  6. Z veliko stvarmi bi se s Svetličem strinjal, nikakor pa ne z genialnimi mislimi Slavoja Žižka. Saj včasih je kakšna misel še sprejemljiva, večinoma pa gre za brezvezno nalaganje.

  7. Vzroki politične neučinkovitosti evropske vlade:

    – odsotnost obvezujočih pozitivnih vrednot
    – slabi kadri
    – neodgovornost
    – neresnost

  8. A je treba toliko učenega blebetanja.

    Evropa je konglomerat
    1. perfekcionističnega birokrata,
    2. izkoriščevalskega mafijca in fanatičnih sanjačev, aktivistov in politkomisarjev.

    Manjkajo pa trezni, gospodarni, modri ljudje. Človek, ki ni ekonomsko svoboden, je ujetnik mafije ali birokratske države. Človek, ki ni osebnostno normalen ali duševno zdrav ali odrasel, ta je politkomisar, osebnostno moten aktivist ali infantilen sanjač (“Imagine”) .

    O skorumpirani politiki v zdravstvu, bedni organizaciji zdravstva… Kaj praviš IF.? V primerjavi z Ihanom pri tebi kar buta opravičevanje socialističnega zdravstva in njegovih pobirokratenih delavcev.

    http://www.delo.si/sobotna/zdravje-kot-vprasanje-demokracije.html

    • Kakšno zvezo ima to vprašanje z vsebino članka? Očitno izkoriščaš mojo mehkobo oz. premajhno pripravljenost reči ne. Večino pisanja o zdravstvu pri nas je brez vsake vrednosti oz. ima negativno vrednost – pod nulo, je zblojeno, skregano s fakti, senzacionalistično in aferaško. Ihana tu seveda ne vključujem, čeprav ni nujno, da se pogosto strinjam z njim. Pisunov, kakršni recimo iz dr. Radana, osumljenega šestih umorov ( pa čeprav moribundnih pacientov) delajo žrtveno jagnje, seveda v nobeni normalni državi ne bi resno jemali.

      Analiza WHO je jasno pokazala, ampak za tiste, ki nočejo vedeti, ne pomagajo nobena dejstva ( če jim dejstva niso všeč, toliko slabše za dejstva), da imajo v Sloveniji pacienti glede na majhen vložen denar še vedno na voljo presenetljivo kvaliteten nivo medicine. A vprašanje, koliko časa še. Dejstvo je, da za 40% vložka povprečnega Avstrijca ali Nemca v zdravstvo Slovenec v ambulanti splošne medicine ali v bolnišnici dobi presenetljivo veliko. Nabor zdravstvenih pravic je celo večji od zahodno-evropskega povprečja, kar pa pomeni ob omejenih sredstvih, da je vprašanje, kdaj so realno dosegljive. Strokovnost opravljenih storitev je v vrhu tranzicijskih držav in blizu ali povsem pri zahodnoevropskem povprečju.

      Sicer se pa z Ihanom strinjam, da je glavna blokada vsakršnih reform ( v smeri tega, kar imajo recimo Avstrijci, ne nujno tako liberalne države kot so ZDA, ker so tam tudi problemi in se mnogi željno ozirajo po bolj “evropski” Kanadi) v ZZZS, Fakinu in njim pravno dodeljeni vlogi. Z drugimi besedami, Fakin pleše tako kot narekujejo Semolićevi sindikati. In birokrati, da dopolnim Ihana, iz domnevnih zastopništev kapitala kot je GZS.

      Zdravstvena politika in reforma bi morala nastati povsem mimo teh. Na relaciji parlament- ministrstvo-stroka. Kdor je zraven v odločanje vtaknil kot odločilne dejavnike Semoličeve sindikate in Hribar-Miličevo GZS, je kreten. Ti so po definiciji popolni diletanti na področju zdravstva in jim je zadnja skrb dolgoročna kvalitetna rast zdravstva.

      Oboji omenjeni iz ZZZS so enaki škodljivci kot so škodljivci pijavke, ki so se prisesale v javna naročila in novogradnje s področja zdrvastva. Za te pijavke so pa kriva politika in vodstva ustanov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite